Jedro

V dosedanjem postopku sta obe sodišči ugotavljali le obstoj okoliščin iz 81. člena ZZZDR. Po presoji revizijskega sodišča pa so, ne glede na kratkotrajnost zakonske zveze in v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeni dejstvi, da pravdni stranki tekom trajanja zakonske zveze praktično nista ustvarili nobenega skupnega premoženja in da tožeča stranka po razvezi zakonske zveze ni niti brezposelna (zaradi občasnega dela), niti nesposobna za delo, za odločitev o preživninskem zahtevku tožeče stranke odločilne tudi okoliščine, ki so obstajale ob rojstvu otroka. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je ob sklenitvi zakonske zveze na toženčevo željo prenehala z občasnim delom. Zatrjevala je tudi, da jo je toženec takoj po rojstvu otroka "spodil od doma". Če sta ti dve trditvi točni, potem po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da tožeče stranke vsaj v času od rojstva otroka pa do preteka časa, ki pripada materam za varstvo in nego ob rojstvu otroka (porodniški dopust), tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot zakonca, ki je za delo sposoben. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena do preživnine vsaj v času trajanja porodniškega dopusta, vendar pa seveda le v primeru, če v navedenem času ni imela sredstev za preživljanje.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (preživninski zahtevek za tožečo stranko) razveljavita ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, ml. Š. R. dodelilo v vzgojo in varstvo materi P. R., otrokovemu očetu P. R. pa naložilo, da je dolžan od 20.2.1996 za ml. sina plačevati mesečno preživnino v znesku 25.000,00 SIT. Preživninski zahtevek tožeče stranke je v celoti zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in preživninsko obveznost znižalo na 20.000,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke proti tistemu delu izreka prvostopne sodbe, s katero je bil zavrnjen njen preživninski zahtevek, pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni zavrnitvi njenega preživninskega zahtevka je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje nista upoštevali, da je toženec tožnico spodil od doma in obenem vložil tožbo na izpodbijanje očetovstva. Zaradi takega ravnanja toženca je tožeča stranka zahtevala razvezo zakonske zveze. Ob sklenitvi zakonske zveze tožeča stranka ni bila zaposlena, potem ko jo je toženec skupaj z otrokom spodil od doma, pa je bila na cesti in brez vsakršnih sredstev za preživljanje. Zaradi sklenitve zakonske zveze je tožeča stranka z občasnim delom prenehala na izrecno zahtevo tožene stranke. Določba 81. člena ZZZDR je zmotno uporabljena, saj sodišči nista upoštevali razlogov, zaradi katerih je postala zakonska zveza nevzdržna. Tudi ob razvezi zakonske zveze tožeča stranka še ni bila zaposlena. Delala je le občasno preko študentskega servisa.

Reviziji naj se tako ugodi, da bo preživninskemu zahtevku tožeče stranke ugodeno. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu (plačevanje preživnine tožeči stranki) razveljavita in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Izhodišče sodišč druge in prve stopnje, ki sta preživninski zahtevek tožeče stranke obravnavali le ob upoštevanju določb 81. in 82. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR, je materialnopravno zmotno. Tožeča stranka je v tožbi namreč postavila preživninski zahtevek že za čas od 1.6.1996 dalje. V tem času pa je njena zakonska zveza s toženo stranko še trajala. Zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nesposoben za delo, ima pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči (50. člen ZZZDR). Ob izpolnjenih pogojih iz 81. člena ZZZDR pa ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživnine tudi po razvezi zakonske zveze, pri čemer je mogoče priznati preživnino tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vživi v nov položaj in da si uredi razmere (82. člen ZZZDR).

V dosedanjem postopku sta obe sodišči ugotavljali le obstoj okoliščin iz 81. člena ZZZDR. Po presoji revizijskega sodišča pa so, ne glede na kratkotrajnost zakonske zveze in v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeni dejstvi, da pravdni stranki tekom trajanja zakonske zveze praktično nista ustvarili nobenega skupnega premoženja in da tožeča stranka po razvezi zakonske zveze ni niti brezposelna (zaradi občasnega dela), niti nesposobna za delo, za odločitev o preživninskem zahtevku tožeče stranke odločilne tudi okoliščine, ki so obstajale ob rojstvu otroka. Tožeča stranka je namreč zatrjevala, da je ob sklenitvi zakonske zveze na toženčevo željo prenehala z občasnim delom. Zatrjevala je tudi, da jo je toženec takoj po rojstvu otroka "spodil od doma". Če sta ti dve trditvi točni, potem po presoji revizijskega sodišča ne more biti prav nobenega dvoma, da tožeče stranke vsaj v času od rojstva otroka pa do preteka časa, ki pripada materam za varstvo in nego ob rojstvu otroka (porodniški dopust), tožeče stranke ni mogoče opredeliti kot zakonca, ki je za delo sposoben. To pa z drugimi besedami pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena do preživnine vsaj v času trajanja porodniškega dopusta, vendar pa seveda le v primeru, če v navedenem času ni imela sredstev za preživljanje.

V ponovljenem postopku bo zato potrebno ugotoviti, kakšen je bil materialni in socialni položaj tožeče stranke v času do razveze zakonske zveze, zlasti pa v času od rojstva otroka pa do preteka porodniškega dopusta oziroma do trenutka, ko je pridobila sredstva potrebna za življenje, če teh v navedenih obdobjih ni imela.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi določbe 395. člena ZPP reviziji ugodilo.

Izrek o stroških revizijskge postopka je odpadel, ker tožeča stranka, ki je z revizijo uspela, povrnitve teh stroškov ni zahtevala.