Jedro

V obravnavanem primeru gre za mlajša mladoletnika, ki ju moramo uvrstiti v času konca druge svetovne vojne med poslovno popolnoma nesposobne osebe, ki niso bile sposobne oblikovati pravno relevantne volje, tako tudi ne zavesti o (ne)lojalnosti. Starost takega otroka sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ne obstaja oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi popolne poslovne nesposobnosti toliko starih otrok izpodbita.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2006/2006-12 z dne 4. 4. 2007 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbi Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 11. 7. 2006 in Upravne enote Gornja Radgona z dne 12. 4. 2006, odpravita v delu, ki se nanašata na A.A. in B.B., rojeno A. II. Ugotovi se, da se A.A., roj. 1939, in B.B., rojena A., rojena 1942, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona za državljanstvo Republike Slovenije, od 28. 8. 1945 dalje štejeta za jugoslovanska in slovenska državljana.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene stroške revizijskega postopka v višini 350 EUR, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2006. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Gornja Radgona z dne 12. 4. 2006, s katero je bilo odločeno, da se C.A. ter njuni štirje otroci D.A., G.A., A.A. in B.B., roj. A., po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), od 28. 8. 1945 dalje niso šteli za jugoslovanske in slovenske državljane. V postopku je bil uporabljen drugi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Ur. l. DFJ, št. 64/45 ter Ur.l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavanem primeru domneva nelojalnosti C.A. in njenih štirih otrok (dva od njih sta revidenta) ni bila izpodbita, ker v postopku ni bil predložen noben konkreten dokaz o ravnanju, ki bi prepričljivo nasprotoval domnevi nelojalnosti katerekoli od oseb, za katere se je v obravnavanem postopku ugotavljalo državljanstvo kot predhodno vprašanje v postopku denacionalizacije.

2. Revidenta v reviziji navajata, da bivanje matere C.A. in njenih otrok v tujini na dan 28. 8. 1948 ni izkazano, saj natančen datum prisilne izselitve ni bil ugotovljen. Sodišče se je nejasno opredelilo glede njihove nemške narodnosti. Zmotno naj bi bilo, da stranke niso izpodbile domneve nelojalnosti. Otroci, ki so skupaj z materjo živeli in delali na kmetiji na narodnostno mešanem območju, niso mogli politično delovati. Izpodbijana sodba glede pregrešitve zoper svoje državljanske dolžnosti nima nobenih razlogov. Za otroke ne more veljati, da za njih veljata le prva dva pogoja iz drugega odstavka 35. člena ZDrž, tretji, to je pogoj lojalnosti, pa ne. Poleg tega mladoletni otroci še niso imeli svobodne volje, da bi lahko izpodbijali domnevo nelojalnosti.

3. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

4. Revizija je dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 5. Revizija je utemeljena.

6. O reviziji obeh revidentov je Vrhovno sodišče že odločalo s sodbo X Ips 497/2007-6 z dne 14. 11. 2007. Tedaj je njuno revizijo zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev stroškov. Ustavno sodišče RS je s sklepom, Up-497/2008-15 z dne 23. 9. 2008, sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo revidentov zoper sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 497/2007 z dne 14. 11. 2007 v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu obeh revidentov, ni pa sprejelo njune ustavne pritožbe zoper isto sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu njune matere C.A. Ustavno pritožbo zoper isto sodbo pa je v delu, ki se nanaša na odločitev o državljanstvu D.A. in G.A., zavrglo. O sprejeti ustavni pritožbi revidentov je Ustavno sodišče RS odločilo z odločbo, Up-497/2008-21 z dne 6. 11. 2008, s katero je sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 497/2007 z dne 14. 11. 2007, razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Vrhovnemu sodišču. 7. V obravnavanem primeru gre za vprašanje, ali zgolj sama starost A.A., ki je bil ob koncu druge svetovne vojne star 6 let, in B.B., roj. A., ki je bila ob koncu druge svetovne vojne stara 2 leti in pol, lahko vpliva na izpodbijanje zakonske domneve o nelojalnosti državljanov Kraljevine Jugoslavije nemške narodnosti, ki so bili ob uveljavitvi novele ZDrž (4. 12. 1948) v tujini in so se zato šteli za nelojalne jugoslovanskim oblastem. Z izpolnitvijo vseh treh negativnih pogojev (nemška narodnost, življenje v tujini in domneva nelojalnosti) take osebe namreč niso pridobile jugoslovanskega državljanstva (FLRJ) že po samem zakonu (drugi odstavek 35. člena ZDrž). Razširitev domneve nelojalnosti staršev na mladoletne otroke je po presoji revizijskega sodišča z vidika 22. člena Ustave RS nedopustna, saj mora imeti vsak posameznik, ne glede na svoje prednike, možnost izpodbijati domnevo nelojalnosti, ki ga ta bremeni. Tudi Konvencija OZN o otrokovih pravicah v drugem odstavku 2. člena zagotavlja varstvo otroka pred vsemi oblikami razlikovanja ali kaznovanja zaradi položaja, delovanja, izraženih mnenj ali prepričanj njegovih staršev, zakonitih skrbnikov ali družinskih članov. Pri odločanju o vprašanju (ne)lojalnosti je zato treba upoštevati tudi starost mladoletne osebe. Starost otroka je namreč po presoji revizijskega sodišča tista okoliščina, ki lahko sama po sebi izpodbije domnevo nelojalnosti zlasti otroka, ki zaradi svoje zgodnje mladosti še ne more tvoriti svojega samostojnega mišljenja. Toliko stari otroci, kot sta bila na koncu druge svetovne vojne revidenta, sodijo po ugotovitvah razvojnih psihologov v razvojno obdobje zgodnjega otroštva. Otroci do izpolnjenega 7 leta starosti so tudi po ugotovitvah pravne teorije izenačeni z osebami, ki nimajo opravilne sposobnosti, njihovi pravni posli so nični. V obravnavanem primeru gre za mlajša mladoletnika, ki ju moramo uvrstiti v času konca druge svetovne vojne med poslovno popolnoma nesposobne osebe, ki niso bile sposobne oblikovati pravno relevantne volje, tako tudi ne zavesti o (ne)lojalnosti. Starost takega otroka sama po sebi tudi že pomeni, da domneva nelojalnosti iz drugega odstavka 35. člena ZDrž ne obstaja oziroma, da je domneva nelojalnosti zaradi popolne poslovne nesposobnosti toliko starih otrok izpodbita. S tem pa niso kumulativno izpolnjeni vsi trije pogoji po določbi drugega odstavka 35. člena ZDrž (nemška narodnost, življenje v tujini in domneva nelojalnosti), da se A.A. in B.B., roj. A., po določbi tretjega odstavka 63. člena ZDen v primeru ugotavljanja državljanstva ne bi štela za jugoslovanska in slovenska državljana.

8. Sodišče prve stopnje je ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 35. člena ZDrž v zvezi s 3. odstavkom 63. člena ZDen, ko je presodilo, da revidentoma v postopku ugotavljanja njunega državljanstva ni uspelo izpodbiti domneve nelojalnosti. Zaradi kršitve materialnega prava so po presoji revizijskega sodišča nastopili pogoji za spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Ker pa sta tudi tožena stranka in organ prve stopnje v postopku ugotavljanja državljanstva A.A. in B.B., roj. A., napačno uporabila materialno pravo, je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbi ugodi, odpravita odločbi upravnih organov in da se o zadevi odloči. Narava stvari le zaradi spornosti pravilne uporabe materialnega prava to dopušča, podatki, ugotovljeni v postopku, zlasti o starosti A.A. in B.B., roj. A., ob koncu druge svetovne vojne pa dajejo zanesljivo podlago, da revizijsko sodišče o zadevi lahko meritorno odloči (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

9. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS skladno z določbo prvega odstavka 94. člena ZUS-1 izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odločbo tožene stranke in upravni akt upravne enote odpravilo ter o zadevi na podlagi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo tako, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

10. Izrek o stroških postopka temelji na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07) v zvezi s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1.