Jedro

Ker sta toženca vložila obravnavano odškodninsko tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnega zaključka kazenskega postopka (ustavitev zaradi umika predloga za pregon), se šteje, da je bilo z uveljavitvijo premoženjskopravnega zahtevka zastaranje pretrgano in zato obravnavana tožba pravočasno vložena.

Po prostem preudarku sodišče lahko določi višino odškodnine, če bi bila le-ta ugotovljiva z nesorazmernimi stroški, ali je ne bi bilo mogoče ugotoviti. Tožnik pa ni dokazal nastanka oz. obstoja materialne škode, zato se vprašanje višine, ki se lahko določi po prostem preudarku, niti ne pojavi.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in v izpodbijanem delu (drugi odstavek I. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in II. točka ter posledično III. točka izreka razveljavita ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je delno, do višine 417,29 € z obrestmi, ugodilo tožbi J.Z. (v tej sodbi se naslavlja kot tožnik oz. tožeča stranka), višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Z II. točko izreka je zavrnilo celoten zahtevek O.K. in J.K. (v tej sodbi se naslavljata kot toženka in toženec oz. tožena stranka). S III. točko izreka je odločeno, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

Tožnik se pritožuje zoper tisti del sodbe, s katerim je zavrnjen njegov zahtevek nad prisojeno odškodnino 417,29 € (drugi odstavek I. točke izreka). Pritožbo vlaga iz vseh treh, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno ter da mu bodo prisojeni tudi pravdni stroški. Ne soglaša, da je njegov prispevek k njemu nastali škodi 60 % in ne soglaša, da je začel spor. Opozarja, da se je bil prisiljen pogovoriti, kdo je vlamljal v delavnico in odnesel orodje iz delavnice. Ni pa nikogar napadel, dopustil je le možnost, da je zaradi toženčevega napada in v okviru lastne obrambe toženca zadel z baterijo. Zanika telesen kontakt s toženko. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bil zgolj zaradi začetka verbalnega srečanja sokriv. Tudi z ugotovljeno višino škode ne soglaša. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za bolečine in nevšečnosti ter pri zavrnitvi zahtevka zaradi strahu. Zatrjuje primarni strah zaradi nenadnega napada in strah, ki je trajal do ugotovitev po pregledu. Utemeljeno se je ustrašil, kaj vse je toženec še pripravljen storiti, kajti napadi se ponavljajo. Meni, da je tudi materialno škodo dokazal, saj gre za škodo, ki je ni mogoče listinsko dokumentirati. Graja odločitev o stroških postopka, ker je njegov uspeh bistveno večji kot uspeh tožene stranke, ki je v celoti propadla z nasprotno tožbo. Pri odločitvi o stroških postopka, nastalih v zvezi z obravnavanjem njegove tožbe pa bi sodišče moralo upoštevati uspeh po temelju in višini.

Toženca se pritožujeta zoper odločitev iz II. točke izreka in predlagata njeno razveljavitev, podredno pa spremembo sodbe. Uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču prve stopnje očitata, da se ni izreklo o točnem datumu izteka triletnega zastaralnega roka in da ni upoštevalo, da začne zastaralni rok teči šele od zaključka zdravljenja – tistih medicinskih posegov in zahtev, ki niso odvisni izključno od volje in pristanka oškodovanca. Opazovanje O.K. zaradi poškodbe na dojki je trajalo pet mesecev, končne posledice pa še danes niso znane; opazovanje J.K. je zaradi predhodne operacije kolka trajalo osem mesecev po škodnem dogodku in šele po tem roku se je ugotovilo, da s kolkom ni nič narobe in da je proteza še stabilna. Resne kontrole niso bile odvisne od volje poškodovanih strank, temveč so bile nujno potrebne. Razen tega je bilo zastaranje pretrgano zaradi dne 9.9.2004 vloženega premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, ki se je vodil na Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. III K 497/03. Na tožnikovo pritožbo sta toženca odgovorila. Pritrjujeta prvostopenjskemu sodišču o tožnikovem 60 % prispevku k nastali škodi in glede višine škode.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da nastale materialne škode tožnik ni niti specificiral niti dokazal (212. čl. ZPP). Njegovo zatrjevanje o nastanku te vrste škode je pavšalno, zato je zahtevek za njeno povrnitev utemeljeno zavrnjen. Po prostem preudarku sodišče lahko določi višino odškodnine, če bi bila le-ta ugotovljiva z nesorazmernimi stroški, ali je ne bi bilo mogoče ugotoviti. Tožnik pa ni dokazal nastanka oz. obstoja materialne škode, zato se vprašanje višine, ki se lahko določi po prostem preudarku, niti ne pojavi. Listine niso edino dokazno sredstvo, s katerim je mogoče dokazati obstoj in višino materialne škode.

Tudi z zavrnitvijo zahtevka za odškodnino zaradi strahu sodišče soglaša, saj je iz tožnikovega ravnanja razvidno, da se tožencev ne boji. Sam je izpovedal, da je toženca čakal cel dan, k njima je pristopil v nočnem času, sam dogodek pa tudi ni bistveno odstopal od drugih podobnih dogodkov; po tožnikovi izpovedbi se taki dogodki ponavljajo približno štirikrat letno. Poškodba, ki jo je utrpel, se je nedvomno odrazila tudi v tožnikovi duševni sferi, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča ne tako intenzivno, da bi jo bilo mogoče označiti kot obliko trpljenja in bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim tudi v odločitvi, da je tožnik upravičen zgolj do sorazmerno zmanjšane odškodnine, ker je k njenemu nastanku tudi sam prispeval (171. čl. Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je navedlo več razlogov za tako odločitev, višino tožnikovega prispevka pa ocenilo na 60 %, kar je sprejemljivo. Tožnik je toženca je pričakal v poznih večernih urah, po njuni daljši odsotnosti od doma; kljub temu, da je vedel, kako napete so razmere med njim in tožencema in tudi to, da se nesporazumi med njimi večkrat ne zaključijo zgolj verbalno. V fizičnem konfliktu je imel aktivno vlogo, saj tudi oba toženca izkazujeta poškodbe. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, ki zanikajo tožnikovo aktivno vlogo v fizičnem spopadu. Pritožnik ponavlja svojo verzijo dogodka in zanemari dejstvo, da je dokazni postopek potrdil, da sta tudi toženca utrpela poškodbe in to ne na način kot ga on zatrjuje. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o škodnem dogodku.

Tožnik ne nasprotuje trajanju in intenziteti fizičnih bolečin in nevšečnosti, kakor jih je ugotovil izvedenec, nasprotuje le odmeri odškodnine za tako ugotovljeno škodo, torej uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče meni, da sta pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti ustrezno upoštevani temeljni načeli: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine, upoštevajoč intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti ter vse konkretne okoliščine, ki so se pri tožniku odrazile; načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Dosojeni znesek odškodnine je ustrezno uvrščen v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Merila iz 179. člena OZ so bila pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevana.

Pritožbenih razlogov glede stroškovnega dela odločitve pritožbeno sodišče ne obravnava, ker je odločitev o pravdnih stroških treba razveljaviti zaradi uspešne pritožbe tožencev. O stroških postopka bo ponovno odločalo prvostopno sodišče, upoštevajoč končni uspeh strank v postopku (154. čl. ZPP).

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pri odločanju o ugovoru zastaranja, ki ga je podala tožeča stranka, je sodišče prve stopnje spregledalo, na kar sta toženca izrecno opozorila v svoji vlogi z dne 18.1.2007 - da je bil tek zastaralnega roka pretrgan z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku III K 497/03 – dne 9.9.2004 (365. čl. OZ). Po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi kazenskega postopka K 497/03 - dne 3.10.2006, zastaralni rok ni začel teči znova, ker se kazenski postopek ni končal z obsodilno sodbo. Ustavitev kazenskega postopka je bila posledica ravnanja oškodovancev (tožencev v tej pravdni zadevi), ki sta umaknila predlog za pregon in s tem odstopila tudi od v kazenskem postopku uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka. Določba 1. odstavka 366. čl. OZ za primer umika pravnega sredstva predpisuje, da se šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano, vendar uporaba te določbe ne pride v poštev. Toženca sta dne 19.10.2006 - v roku treh mesecev po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka – vložila odškodninsko tožbo, zato se na osnovi 367. čl. OZ šteje, da je bilo zastaranje prekinjeno z uveljavitvijo odškodninskega zahtevka. Če upoštevamo, da je bila škoda znana že na dan škodnega dogodka, je zastaralni rok začel teči dne 29.8.2003. Ker sta toženca vložila obravnavano odškodninsko tožbo v roku treh mesecev od pravnomočnega zaključka kazenskega postopka, je bilo zastaranje pretrgano in obravnavana tožba pravočasno vložena. Zaradi pretrganja zastaranja je bil odškodninski zahtevek tožencev podan pred iztekom časa, ki je določen za zastaranje (1. odstavek 352. čl. Obligacijskega zakonika).

Terjatev tožencev za škodo, nastalo v škodnem dogodku dne 29.8.2003, torej ni prenehala zaradi zastaranja. Zaradi napačne uporabe materialnega prva je dejansko stanje glede škode, ki jo zatrjujeta in dokazujeta toženca, ostalo nepopolno ugotovljeno. Odločitev iz II. točke izreka je treba razveljaviti, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno pomembnih dejstev (355. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.