Jedro

Državni tožilec sme med glavno obravnavo ustno spremeniti obtožnico, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Sodišče se do take spremembe ni dolžno opredeliti, mora pa odločiti o spremenjeni obtožbi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni M.M. je dolžan plačati povprečnino v višini 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega M.M. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 1. odstavku 184. člena KZ, zaradi česar mu je določilo za prvo dejanje sedem mesecev zapora, za drugo dejanje tri mesece zapora, nato pa izreklo enotno kazen devetih mesecev zapora, ob tem mu je izreklo še varnostni ukrep prepovedi opravljanja samostojne dejavnosti kiropraktika bioenergija v trajanju enega leta, naložilo pa mu je tudi povrnitev stroškov in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Celju je pritožbi državnega tožilca delno ugodilo, in sicer je izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen devetih mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen štirih mesecev zapora ter mu izreklo enotno kazen enega leta zapora. V preostanku je višje sodišče pritožbo državnega tožilca in pritožbo zagovornika obsojenega zavrnilo kot neutemeljeni, obsojenemu pa je naložilo še plačilo povprečnine.

2. Zagovornik obsojenega je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišče je tako kršilo 4.a točko 39. člena ZKP, ker so se v spisu nahajali uradni zaznamki o izjavah obsojenčeve zunajzakonske partnerke R.B., ki kot privilegirana priča ni bila seznanjena z možnostjo odpovedati se podajanju izjav. Ker sodišče teh listin ni izločilo iz spisa, razpravljajoča sodnica pa je bila z njimi seznanjena, so bili podani razlogi za njeno izločitev. Sodišče je omenjeno pričo tudi ocenilo kot neverodostojno in ji v ničemer ni verjelo. Seznanitev sodišča z vsebino uradnih zaznamkov je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, kar predstavlja kršitev 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje se v sodbi tudi ni opredelilo do tožilčeve modifikacije obtožnega predloga, prav tako ni sledilo izpovedbi oškodovanke V.Š. Prišlo je do bistvenega razhajanja med izpovedbo omenjene oškodovanke in obtožnim predlogom, ki ga je tožilec spremenil brez dokazov, oziroma krivdorekom sodbe, zaradi česar opis dejanskega stanja, povzet v krivdoreku, ne ustreza opisu dogodka z vidika oškodovanke, s tem pa je sodišče kršilo določbe 1. odstavka 344., 355., 1. točko 1. odstavka 359. in 4. odstavek 364. člena ZKP. Nadalje je sodišče storilo kršitev načela neposrednosti, ker je izvedensko mnenje le prebralo, zaradi česar se obramba ni mogla aktivno braniti. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrnilo predlog obrambe po neposrednem zaslišanju izvedenca. Obramba je namreč želela raziskati še okoliščine, ali je obsojeni sploh lahko tako avtoritativno vplival na oškodovanko, da je sledila njegovim ukazom, proučiti bi bilo potrebno vso njeno zdravstveno dokumentacijo. Nadalje, zagovornik obsojenega vidi kršitev 1. točke 372. člena ZKP v tem, da dejanje na škodo M.J., opisano v izreku sodbe, ni kaznivo dejanje, saj privolitev oškodovanke ni konkretizirana, ker ni prišlo do fizičnega stika med obsojenim in oškodovanko, pa kot element kaznivega dejanja manjka tudi izvršitveno dejanje. Končno je po navajanjih zagovornika sodišče zagrešilo še kršitev po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj je izrek sodbe nerazumljiv. Iz druge točke izreka namreč ni razvidno, ali se je dogodek odvijal 9. 6. 2003 ali 12. 6. 2003 oziroma ali gre za nadaljevano kaznivo dejanje ali za posamična dogodka. Zagovornik je predlagal Vrhovnemu sodišču, da sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenega zaradi pomanjkanja dokazov in kršitev določb ZKP in KZ oprosti, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Ker razlog po 4.a točki 39. člena ZKP ni bil uveljavljan v pritožbi, ga ni mogoče uveljavljati niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj v skladu s sodno prakso velja izjema prav glede kršitve 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Bistvena kršitev tudi ne more biti podana zato, ker se je sodišče prve stopnje izrecno opredelilo, da se glede obsodbe ni opiralo na izpovedbo priče R.B. in na njeno izpovedbo zaradi domnevne pristranskosti svoje sodbe tudi ni oprlo. Priča je bila kot zunajzakonska partnerka pravilno opozorjena na privilegij, da ji ni potrebno pričati, v uradnih zaznamkih pa tudi ni nič takega, kar bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Po 1. odstavku 344. člena ZKP sme državni tožilec med glavno obravnavo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico. Sodišče se do take spremembe ni dolžno opredeliti, mora pa odločiti o spremenjeni obtožbi. Modifikacija obtožnega predloga ni širila ali spreminjala glede obsojenčevega ravnanja, ampak ga je zgolj precizirala, zato taka sprememba ni nedovoljena. Med izpovedbo oškodovanke in opisom dejanja v izreku tudi ni nobenih razhajanj. Zavrnitev dokaznega predloga po neposrednem zaslišanju izvedenca ne predstavlja kršitve določb postopka, saj lahko sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča, kateri dokazi se bodo izvedli. Zahteva pa s tem v zvezi pravzaprav izpodbija dejansko stanje. Bistveno je, da je bilo izvedensko mnenje na glavni obravnavi prebrano v soglasju s strankami. Ni pravilno tudi stališče zagovornika obsojenega, da dejanje, opisano v izreku sodbe v škodo M.J., ni kaznivo dejanje. Iz izreka je namreč moč razbrati, da oškodovanka obsojenemu ni nasprotovala, ampak se je čutila podrejeno, saj je obsojenega jemala kot zdravnika oziroma zdravilca, ki naj bi ji pomagal pri zdravstvenih težavah. Otipavanje prsi oškodovanke in njeno stiskanje k sebi, da je čutila obsojenčevo erekcijo, nedvomno predstavlja spolno dejanje, ki ustreza znakom kaznivega dejanja po 1. odstavku 184. člena KZ. Končno vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru še navaja, da je izrek sodbe razumljiv. Konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja je pri osebnih kaznivih dejanjih izjemoma dopustna, kadar je podana identičnost oškodovanca, za kar gre tudi v tem primeru. Sodišče je ugotovilo, da je obsojeni kršil spolno nedotakljivost J. tako 9.6.2003 kot tudi 12.6.2003. S tem, ko je sodišče obe dejanji obsojenega štelo za eno samo kaznivo dejanje, pri čemer pa ni izrecno navedlo, da gre v navedenem primeru zaradi časovne in krajevne povezanosti ter zaradi identičnosti storilca in žrtve za nadaljevano kaznivo dejanje, sodišče ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Ker uveljavljane kršitve niso podane, vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Zatrjevanje zagovornika obsojenega M., da je iz spisa potrebno izločiti uradne zaznamke z izjavami M. zunajzakonske partnerke R.B., ker kot privilegirana priča ni dobila pravnega pouka, ni sprejemljivo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila R.B. zaslišana tako v okviru posameznih preiskovalnih dejanj kot tudi na glavni obravnavi, da jo je sodišče v obeh primerih poučilo po določbi 236. člena ZKP in da je obakrat izjavila, da bo pričala, tako pravni pouk kot izjava priče glede razumevanja pravnega pouka sta bila vsakič zapisana v zapisniku o zaslišanju. Iz povedanega je torej mogoče utemeljeno zaključiti, da se je B. odrekla privilegiju, da ji glede na zunajzakonsko skupnost z obsojenim ni potrebno pričati, ter nato podala svoji izpovedbi. Izjave, ki jih je B. dala policiji, bi bilo potrebno izločiti iz spisa le, če bi že ob prvem zaslišanju pred sodiščem, potem ko je bila opozorjena na pravno dobroto, izjavila, da ne želi pričati. Ker izjav, ki jih je zunajzakonska partnerka obsojenca dala policiji, ni potrebno izločiti iz spisa, tudi ni podan razlog po 4.a točki 39. člena ZKP, s tem pa tudi ni prišlo do kršitve 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

6. Po določbi 1. odstavka 344. člena ZKP sme državni tožilec med glavno obravnavo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, ustno spremeniti obtožnico. Državni tožilec je obtožni predlog spremenil tako, da se je predmet obtožbe še vedno nanašal na isti historični dogodek in tudi pravna opredelitev kaznivega dejanja, in vsebina obtožnega predloga sta ostala enaka, elementi kaznivega dejanja pa nespremenjeni. Glede na izvedene dokaze je državni tožilec opis kaznivega dejanja pod točko 1 izreka spremenil le v tem, da je podrobneje opredelil ravnanje obsojenca. V procesnih določbah ni podlage za razlago, da se je sodišče dolžno opredeliti do spremenjene obtožbe. Mora pa sodišče obdolžencu omogočiti, da se izjavi do spremembe obtožbe in mu dati primeren čas in možnost za pripravo obrambe. Vendar pa zaradi vsake spremembe obtožbe še ni potrebno prekiniti glavne obravnave zaradi priprave obrambe. V obravnavanem primeru, ko torej ni šlo za vsebinsko spremembo obtožnega predloga in je sodišče obsojenega vprašalo, če razume spremembo, na kar je obsojeni odgovoril, da jo razume in da glede spremembe nima ničesar za dodati k svojemu zagovoru, nato pa je sodišče nadaljevalo z glavno obravnavo. Sicer pa je mogoče na opredelitev sodišča do spremenjenega obtožnega predloga sklepati tudi iz tega, da je sodišče tako spremenjen izrek obtožnega predloga povzelo v krivdoreku svoje sodbe, torej je modifikacijo obtožnega predloga v celoti sprejelo. Glede na povedano ni podana kršitev 1. odstavka 344. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče je nadalje ugotovilo, da se sodba opira na vse na glavni obravnavi izvedene dokaze in da ima sodba tudi vse predpisane sestavine, da sodba vsebuje opisa kaznivih dejanj, ki vsebujeta vse podatke in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 184. člena KZ, ter da sta opisa dejanj v modificiranem obtožnem predlogu in v sodbi enaka. Zahteva za varstvo zakonitosti točno ne pojasni, v čem je bistveno razhajanje med izpovedbo oškodovanke V.Š. in opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe, zato se Vrhovno sodišče glede tega očitka ni moglo opredeliti. Je pa moč ugotoviti, da se tako obtožni predlog kot tudi krivdorek opirata na dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi, in da med vsebino izvedenih dokazov ter izrekom izpodbijane sodbe ni najti nobenih razhajanj. Zato zatrjevane kršitve določb 355., 1. točke 1. odstavka 359. in 4. odstavka 364. člena ZKP niso podane.

8. Zahteva zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti, ker je izvedensko mnenje le prebralo, kar pa ne pomeni neposredne izvedbe dokaza, zaradi česar se obramba ni mogla aktivno braniti. Takšen očitek ni sprejemljiv. Zakon o kazenskem postopku v določbah o izvedenstvu določa, da mora sodišče na glavni obravnavi opraviti zaslišanje izvedenca, kar izhaja iz določb 1. odstavka 333. člena in 1. odstavka 334. člena ZKP. Izjemoma sme senat s soglasjem strank odločiti, naj se pisni izvid in mnenje izvedenca prebereta tudi, če izvedenec ni navzoč, ne glede na to, ali je bil povabljen na glavno obravnavo ali ne (2. odstavek 340. člena ZKP).

9. V obravnavanem primeru je zagovornik obsojenega po pridobitvi pisnega izvida in mnenja izvedenca dr.S.Z. na glavni obravnavi dne 22.5.2007 predlagal neposredno zaslišanje omenjenega izvedenca, saj je bilo to mnenje po oceni zagovornika zelo skromno in bi ga zato bilo potrebno zaslišati predvsem glede oškodovankinih dojemanj hipnoze. Sodišče prve stopnje je predlog zagovornika po neposrednem zaslišanju izvedenca zavrnilo z obrazložitvijo, da je izvedenec izdelal mnenje na podlagi razpoložljive zdravstvene dokumentacije ter da je izvedenec pojasnil, da je oškodovanka zlahka podlegla sugestivnim in avtoritativnim ukazom obsojenega. Dejstvo, da oškodovanka obsojenčevo vedenje imenuje hipnotiziranje, je le njena interpretacija; oškodovanka se obsojenčevim ukazom ni zmogla upreti, zato ni relevantno, kako je sama opredelila te ukaze in ravnanje obsojenca. Glede na določbo 1. odstavka 340. člena ZKP sodišče v tem procesnem položaju ni imelo pravne podlage za zavrnitev predloga obsojenčevega zagovornika za neposredno zaslišanje izvedenca. Vendar pa so bili s tem, ko sta obsojeni in njegov zagovornik naknadno soglašala z branjem izvedenskega mnenja, izpolnjeni pogoji po 2. odstavku 340. člena ZKP, zato je sodišče lahko odstopilo od načela neposrednosti in prebralo izvedensko mnenje. S tem, ko je obramba soglašala z branjem izvedenskega mnenja, se obsojenec sicer ni odrekel pravici do ponovnega predloga za zaslišanje izvedenca. Kljub temu pa te pravice po danem soglasju za branje izvedenskega mnenja ni izkoristil, čeprav je imel to možnost, in predloga po zaslišanju izvedenca ni ponovil oziroma ni vztrajal pri prej podanem predlogu. Zato Vrhovno sodišče zaključuje, da zatrjevana kršitev ni podana.

10. Ni sprejemljivo zatrjevanje zahteve, da dejanje pod točko 2 izreka ni kaznivo dejanje, ker kot elementa kaznivega dejanja nista navedena izvršitveno dejanje, privolitev oškodovanke pa ni konkretizirana. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja po 1. odstavku 184. člena KZ je lahko spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje; v obeh primerih je spolno dejanje posledica zlorabe položaja storilca, kateremu je oškodovanec podrejen oziroma od njega odvisen. Oškodovanec sicer pristane na spolno občevanje ali kakšno drugo spolno dejanje, vendar vedno na pobudo storilca in zaradi njegove zlorabe položaja. Pojem drugega spolnega dejanja v smislu zakonskega znaka kaznivega dejanja je opredeljen predvsem s fizičnim načinom izvršitve dejanja, za katerega je značilno, da je storjeno na telesu oškodovanca, pri čemer mora priti do telesnih stikov med storilcem in oškodovancem. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje spolno dejanje kot izvršitveno dejanje konkretiziralo s tem, da je obsojeni 9.6.2003 oškodovanko stisnil k sebi, jo otipaval po levi dojki, nato pa jo 12.6.2003 še dalj časa otipaval po prsih ter jo stisnil k sebi, da je čutila erekcijo. Element prostovoljnosti pa je razviden iz tega, ko sodišče v točki 2 izreka zapiše, da se je oškodovanka počutila podrejeno, saj je obsojenega jemala za zdravnika, ki naj bi ji pomagal pri zdravstvenih težavah. Glede na povedano je očitno, da je bila pobuda za spolna dejanja na strani obsojenega, da je kot zdravilec oziroma zdravnik zlorabil svoj položaj, saj ga je imela oškodovanka za sebi nadrejenega, na spolna dejanja pa je oškodovanka pristala zato, ker je menila, da bo obsojeni kot zdravnik oziroma zdravilec lahko odpravil njene zdravstvene težave.

11. Tudi ko obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ker sodišče glede kaznivega dejanja pod točko 2 izreka ni izrecno napisalo, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje, mu ni mogoče pritrditi. Nadaljevano kaznivo dejanje kot posebna oblika navideznega realnega steka je podano, kadar so izpolnjeni elementi (objektivne in subjektivne narave), ko hkratna ali zaporedna storitev dveh ali več istih ali istovrstnih kaznivih dejanj iz življenjskega in pravnega stališča pomeni celoto. Sicer sta teorija in sodna praksa uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja praviloma izključili, kadar gre za tako imenovana osebna kazniva dejanja. To so tista kazniva dejanja, kjer je napadena oseba ali osebnostne vrednote oziroma kjer so posebni objekt kazenskopravnega varstva neposreden izraz ustavno zagotovljene nedotakljivosti človekove telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) oziroma katere od njihovih komponent. V ta okvir sodijo kazniva dejanja zoper življenje in telo, nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, zoper spolno nedotakljivost, nekatera kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, družino in mladino. V takšnih primerih gre praviloma za toliko kaznivih dejanj, kolikor je žrtev oziroma oškodovancev. Vrhovno sodišče je že večkrat (v sodbah I Ips 216/2005, I Ips 150/2001, I Ips 174/2005) zavzelo stališče, da bi konstrukcija nadaljevanega kaznivega dejanja v primeru osebnih kaznivih dejanj pomenila depersonalizacijo človekovih temeljnih pravic in svoboščin, saj bi se poseg v osebnostno integriteto določene osebe izgubil med podobnimi ravnanji istega storilca kaznivih dejanj na škodo drugih oseb. To pa z vidika osebnostnih pravic kot ustavno varovane kategorije in lastnih vsakemu posamezniku ne bi bilo sprejemljivo. Izjemoma pa je konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja pri osebnih kaznivih dejanjih mogoča uporabiti, ko je podana identičnost oškodovanca.

12. Iz točke 2 izreka je moč razbrati, da gre za dve dejanji po 1. odstavku 184. člena KZ, storjeni na škodo M.J., pri čemer je bilo prvo dejanje storjeno 9.6.2003, drugo pa 12.6.2003. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja je torej razvidno, da gre za isti kaznivi dejanji, med katerima obstaja časovna povezanost, saj sta bili dejanji storjeni v okviru treh dni. Podan je tudi enoten psihični odnos obsojenca do storjenega dejanja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojeni dejanji storil z direktnim naklepom (sodba, stran 12), gre pa tudi za dejanje na škodo iste oškodovanke. Ti razlogi so bili za sodišče prve stopnje ključni, da se je odločilo za uporabo konstrukcije nadaljevanega kaznivega dejanja. Da sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni izrecno zapisalo, da gre za nadaljevano kaznivo dejanje, pa ob zgoraj povedanem ne predstavlja očitane kršitve po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

13. Ker Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.