Jedro

Odločilni vzrok za nesrečo je, da je voznik neznanega vozila vozil preko namišljene sredinske črte, po delu vozišča, ki je namenjeno vozilom, ki vozijo iz nasprotne smeri, in s preveliko hitrostjo. Tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka zaradi neprilagojene vožnje konfiguracije stanju vozišča in preglednosti ter stanju vozila, katero je imelo na zadnje desno kolo nameščeno rezervno pnevmatiko, lahko zato znaša največ 30 %.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani III. točki izreka tako, da se zavrne še nadaljnji tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je druga tožena stranka Zavarovalnica d.d., dolžna plačati tožniku G. M. znesek 840,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 10. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo; - v izpodbijani VI. točki izreka pa tako, da se znesek 1.187,93 EUR nadomesti z zneskom 369,63 EUR.

2. Tožnik mora drugi toženi stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti 102,00 EUR pritožbenih stroškov.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prva tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.600,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka), v presežku, kolikor presega v I. točki izreka sodbe prisojen znesek odškodnine, in v obrestnem delu pa tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (II. točka). V III. točki je odločilo, da je druga tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.680,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 10. 2013 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo, in v IV. točki zahtevek tožnika v presežku prisojenega zneska v III. točki izreka sodbe in v obrestnem delu kot neutemeljen zavrnilo. Sodišče je še odločilo, da je v roku 15 dni po prejemu sodbe, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo prva tožena stranka dolžna tožniku poravnati 130,26 EUR pravdnih stroškov (V. točka), druga tožena stranka pa 1.187,93 EUR (VI. točka).

2. Druga tožena stranka (v nadaljevanju: pritožnica) se je zoper sodbo, in sicer zoper odločitev sodišča v zvezi s temeljem zahtevka - odgovornostjo zavarovanca oziroma tožnika za škodni dogodek ter zoper odločitev sodišča o stroških pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi pritožbenih navedb, ki so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve, tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem še predlaga, da pritožbeno sodišče tožeči stranki naloži v plačilo stroške tožene stranke, povezane z vložitvijo predmetne pritožbe, kot tudi del njenih pravdnih stroškov, ki bi ji pripadli ob ugoditvi pritožbe in s tem spremenjenem odstotku uspeha pravdnih strank.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnica nima posebnih pripomb na dejansko stanje v zvezi z nastankom prometne nesreče dne 18. 10. 2012, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, meni pa, da je sodišče z zaključki, da je podana odgovornost voznika neznanega vozila za nastali škodni dogodek v višini 40 % in da znaša soprispevek tožnika 60 %, zmotno uporabilo materialno pravo, saj lahko znaša tožnikov soprispevek k nastanku prometne nesreče največ 30 %.

6. Bistvene okoliščine nastanka prometne nezgode, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in katere vplivajo na odločitev o odgovornosti udeležencev nezgode, so sledeče: - dne 18. 10. 2012 se je ob 23.15 uri na regionalni cesti L.-V., izven naselja L., zgodila prometna nesreča, ko je tožnik kot voznik osebnega avtomobila F. B. zaradi nasproti vozečega neznanega vozila svetlejše barve, ki ni vozilo po svojem voznem pasu, torej čim bližje desnemu robu vozišča, ampak je vozilo po sredini ceste, z namenom, da bi preprečil trčenje med voziloma, z izmikanjem vozila skrajno desno zapeljal na makadamsko bankino, izgubil oblast nad vozilom, zaradi česar je vozilo pričelo z desnim bokom drseti proti levemu robu vozišča, zdrselo preko nabrežine v jarek potoka ob vozišču in nato z desnim delom trčilo v drevo; pri tem je tožnika zaradi tega, ker med vožnjo ni bil pripet z varnostnim pasom, vrglo iz vozila v potok, pri čemer se je telesno poškodoval; - tožnik je istega večera pred nezgodo ugotovil, da ima prazno zadnjo desno pnevmatiko na vozilu in jo zamenjal z rezervno pnevmatiko; - tožnik je neposredno pred nastankom nevarne situacije vozil s hitrostjo okoli 70 do 75 km/h, izvedenec pa je glede na izpoved tožnika in prič predpostavljal, da je znašala hitrost nasproti vozečega vozila okoli 75 km/h; - hitrost je bila omejena na 90 km/h, primerna in prilagojena hitrost vožnje na širšem in ožjem območju nastanka nevarne situacije in nesreče pa je bila po oceni izvedenca 40 km/h; - v trenutku, ko je tožnik reagiral z umikanjem v desno, sta bili vozili medsebojno oddaljeni med 46 m in 54 m; - vzrok nastanka nevarne situacije je v nepravilni vožnji neznanega voznika, kateri je pripeljal iz nasprotne smeri preko namišljene sredinske črtne označbe in z neprilagojeno hitrostjo; tožnik pa je soprispeval k nastanku nesreče, ker ni prilagodil hitrosti svoje vožnje konfiguraciji, stanju vozišča (vozišče v zelo slabem stanju, uničeno in mokro) in preglednosti ter stanju vozila, katero je imelo na zadnje desno kolo nameščeno platišče in pnevmatiko drugačnih dimenzij in vrste pnevmatike, kot na ostalih treh kolesih; - voznika nista upoštevala načela defenzivne vožnje in sta kršila cestnoprometne predpise: voznik neznanega vozila je kršil določilo 37. člena (vožnja z vozilom po cesti) in 45. člena (hitrost vožnje) Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), tožnik pa je kršil določilo prvega odstavka 45. člena ZPrCP (primerna hitrost vožnje), saj je primerno hitrost vožnje prekoračil za okoli 75 %, oba pa sta kršila tudi določbe 4. člena ZPrCP.

7. Glede na težo kršitev cestnoprometnih predpisov voznika neznanega vozila in tožnika sodišče prve stopnje ni pravilno porazdelilo delež odgovornost

i med oba imetnika motornih vozil (60 % delež tožnika in 40 % delež voznika neznanega vozila). Očitek o zmotni uporabi materialnega prava, to je drugega odstavka 154. člena OZ, je zato neutemeljen.

8. Kot izpostavlja pritožnica, je sodišče pri oceni soprispevka tožnika oz. odgovornosti za nastanek škodnega dogodka voznika neznanega vozila premalo upoštevalo dejstvo, da je voznik neznanega vozila z vozilom pripeljal zelo hitro in po sredini vozišča (kar sta potrdili tudi priči T. Š. in J. K.) ter s tem povzročil nevarno situacijo, zaradi katere je do nesreče tožnika sploh prišlo. V kolikor voznik neznanega vozila nevarne situacije s svojo vožnjo (vožnjo preko namišljene črte z neprimerno, preveliko, hitrostjo) ne bi povzročil, se tožniku z vozilom ne bi bilo potrebno umikati v desno proti bankini. Glede na to, da je vzrok nastanka nevarne situacije vožnja voznika nasproti vozečega neznanega vozila, ki je z veliko hitrostjo pripeljal preko namišljene sredinske črte po delu vozišča, ki je namenjeno vozilom, ki vozijo v smeri Polzele oz. v smeri, po kateri je vozil tožnik, ob upoštevanju dejstva, da je tožnik sicer res prekoračil s strani postavljenega izvedenca izračunano primerno hitrost (do 40 km/h), ni pa prekoračil dovoljene hitrosti (90 km/h), je lahko tožnikov soprispevek k nastanku prometne nesreče največ 30 %. Krivda voznika, ki vozi z neprilagojeno hitrostjo in zapelje na nasprotni vozni pas, je vsekakor bistveno večja od krivde voznika, ki s preveliko hitrostjo, glede na primerno hitrost, vozi po svojem voznem pasu in se je prisiljen nasproti vozečemu vozilu umikati. Druga tožena stranka tako pravilno odgovarja tožniku za nastalo škodo glede na določila zavarovalne police št. ..., glede sklenjenega pogodbenega zavarovanja za voznika za škodo zaradi telesnih poškodb, glede na Pogoje AO - plus 2/11 in Pogoje AO 3/11, v deležu 30 %. Ker je tožnik v razmerju do druge tožene stranke zahteval odškodnino oziroma zavarovalnino v znesku 1.890,00 EUR, pritožbeno neizpodbijana po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik uveljavljal od druge tožene stranke, pa znaša 2.800,00 EUR (1.500,00 EUR za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 300,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti), je glede na spremenjeno višino soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka (30 %) tožbeni zahtevek utemeljen v višini 840,00 EUR, v presežku do zahtevanega zneska 1.890,00 EUR pa je neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi glede odločitve o glavni stvari ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano odločitev v III. točki izreka sodbe tako spremenilo, da je zavrnilo še zahtevek tožnika, da mu druga tožena stranka plača 840,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 10. 2013 do plačila.

10. Druga tožena stranka je s pritožbo izpodbijala tudi odločitev o pravdnih stroških v VI. točki izreka sodbe. Menila je, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o višini soprispevka tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka, je že zaradi tega moralo ponovno odločiti o uspehu tožeče stranke in druge tožene stranke v pravdi in odločiti o izpodbijani odločitvi o pravdnih stroških. Pritožnica v pritožbi zmotno meni, da bi moralo sodišče uspeh v pravdi izračunati glede na višino podrednega zahtevka (6.300,00 EUR). Tožnik je namreč zahteval odločitev o podrednem tožbenem zahtevku zgolj v primeru, v kolikor bi se tekom pravdnega postopka ugotovila njegova odgovornost v višini 100 %. Sodišče prve stopnje je, glede na to, da odgovornosti v tej višini ni ugotovilo, pravilno odločalo zgolj o primarnem tožbenem zahtevku in tudi pri ugotavljanju uspeha v pravdi upoštevalo le-tega. Tožnik je z zahtevkom zoper drugo toženo stranko po spremembi odločitve o glavni stvari uspel s 44,44 % (840,00 EUR od zahtevanih 1.890,00 EUR), zato mu je druga tožena stranka dolžna povrniti 44,44 % od ½ njemu priznanih in potrebnih pravdnih stroškov, kar znese 604,79 EUR (44,44 % od polovice priznanih stroškov tožnika, ki v celoti znašajo 2.721,82 EUR). Priznani stroški druge tožene stranke znašajo 423,25 EUR. Glede na uspeh druge tožene stranke v pravdi po spremenjeni odločitvi o glavni stvari, ki znaša 55,56 %, je druga tožena stranka upravičena do povrnitve 369,63 EUR pravdnih stroškov oziroma je po opravljenem pobotu medsebojnih stroškovnih zahtevkov dolžna tožniku povrniti 369,63 EUR pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato tudi v tem delu ugodilo pritožbi in ob pravilni uporabi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločitev o stroških v VI. točki izpodbijane sodbe tako spremenilo, da je znesek 1.187,93 EUR nadomestilo z zneskom 369,63 EUR.

11. Druga tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Potrebni pravdni strošek je strošek sodne takse za pritožbo v znesku 102,00 EUR in le-tega mora tožnik drugi toženi stranki tudi povrniti. Ni pa upravičena do povrnitve administrativnih stroškov v znesku 10,00 EUR, ker teh stroškov ni z ničemer izkazala. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP.