Jedro

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je imel merilnik hitrosti Gatsometer RS -GS 11, ki je bil v kritičnem času uporabljen za meritve hitrosti, kot je razvidno na fotografiji, v času meritve veljavno overitev in da je tako ustrezal zahtevam Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu. S temi ugotovitvami je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da za uporabljeno merilno napravo ni v skladu z določbo šestega odstavka 17. člena Pravilnika ugotovljena identifikacija, ki mora biti samodejno natisnjena na slikovno dokumentirani meritvi hitrosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in na način, kot bo pozvan s strani prekrškovnega organa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo delno ugodilo storilčevi zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog Medobčinskega inšpektorata in redarstva Mestne Občine C. št. ... z dne 17. 6. 2020 in ga po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je storilcu izreklo globo v višini 120,00 EUR, v ostalem pa plačilni nalog obdržalo v veljavi, prekršek pa pravno opredelilo po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP). Ob upoštevanju drugega odstavka 147. člena Zakona o prekrških (ZP-1) je odločilo, da se sodna taksa za predmetni postopek ne določi. 2. Zoper sodbo se pritožuje storilec zaradi kršitev ZP-1, kršitve predpisov Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu in zaradi kršitev Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo meritorno odločanje, v katerem mora prvostopno sodišče za dokaz o določitvi prekrška po uradni dolžnosti izločiti zapisnik oziroma uporabiti veljavne izvršilne predpise iz 55. člena ZP-1 ter 17. člena Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ storilcu z izpodbijanim plačilnim nalogom izrekel globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke zaradi storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena ZPrCP, kot lastniku vozila reg. št. X. (na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP), saj je bilo z merilnikom hitrosti Gatsometer RS- GS11 uradne oznake SI-09-07-004 ugotovljeno, da je voznik vozila z registrsko številko Y. dne 15. 6. 2020 ob 9.42 uri v naselju A. vozil s hitrostjo 66 km/h, kar ob upoštevanju varnostne razlike po 54. členu Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu (- 5 km/h) pomeni, da je omenjeno vozilo vozilo s hitrostjo najmanj 61 km/h in je tako za najmanj 11 km/h prekoračilo dovoljeno hitrost vožnje v naselju, ki znaša 50 km/h. 5. Storilec v zahtevi za sodno varstvo ni zatrjeval niti dokazoval, da v času storitve prekrška ni vozil navedenega vozila, pač pa je ugovarjal načinu ugotovitve prekrška ter zakonitosti postopka oziroma pridobljenih dokazov, na podlagi katerih temelji izpodbijani plačilni nalog.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku storilca vabilo na zaslišanje z opozorilom, da bo o zahtevi za sodno varstvo odločilo tudi brez njegovega zaslišanja, če se vabilu neopravičeno ne bo odzval, ker za odločitev v zadevi ni potrebno, da bi bil zaslišan. Ker se storilec kljub takemu opozorilu vabilu na zaslišanje ni odzval, je sodišče odločilo brez njegovega zaslišanja in pri presoji utemeljenosti zahteve za sodno varstvo upoštevalo zapisnik o merjenju hitrosti vozila, priloženo fotografijo, iz katere je razvidna opravljena meritev, ter prebralo izpodbijani plačilni nalog in tako ugotovilo, da je prekrškovni organ v predmetni zadevi dejansko stanje ugotovil pravilno in popolno. Pri tem je v zvezi s storilčevimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo glede zakonitosti dokazov, na katerih temelji izpodbijani plačilni nalog ter zakonitosti uporabe konkretnega merilnika hitrosti v cestnem prometu, pojasnilo, da zapisnik o merjenju hitrosti vozila ter priložena fotografija, na kateri so razvidni podatki, ki jih mora taka fotografija vsebovati v skladu s 17. členom Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu1 predstavljajo zakonit in verodostojen dokaz o storjeni kršitvi pravil cestnega prometa. Res je sicer, da meritev ni neposredno opravljal občinski redar A. A., kot izpostavlja storilec v pritožbi, saj gre za merilnik hitrosti, ki samodejno izvaja meritve hitrosti, vendar je pred začetkom uporabe merilnika v konkretnem primeru merilnik hitrosti za uporabo pripravil imenovani občinski redar, ki je tudi naveden na zapisniku in ki ima po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljeno strokovno usposabljanje za delo s tem merilnikom.

7. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je imel merilnik hitrosti Gatsometer RS -GS 11, ki je bil v kritičnem času uporabljen za meritve hitrosti, kot je razvidno na fotografiji, v času meritve veljavno overitev in da je tako ustrezal zahtevam Pravilnika o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu. S temi ugotovitvami, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje kot pravilnim, je sodišče prve stopnje odgovorilo tudi na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, da za uporabljeno merilno napravo ni v skladu z določbo šestega odstavka 17. člena Pravilnika ugotovljena identifikacija, ki mora biti samodejno natisnjena na slikovno dokumentirani meritvi hitrosti. V spodnjem desnem kotu fotografije, ki se nahaja v spisovnem gradivu je jasno razvidno, da je uporabljen merilnik hitrosti RS – GS 11: 0075 pri čemer slednja številka predstavlja serijsko številko merilnika hitrosti, prav tako pa sta pod tem navedeni številki kamere in radarja. Identifikacija merilnega sredstva tako ni vprašljiva, predložena fotografija pa vsebuje vse podatke, ki jih mora vsebovati v skladu s šestim odstavkom 17. člena Pravilnika.

8. Nadalje je potrebno v zvezi s pritožbenimi navedbami, da merilna naprava ne podleže meroslovnemu nadzoru iz predpisov Pravilnika o načinu izvajanja meroslovnega nadzora nad merili in da ustreznost izdanih listin za uporabljena merila ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana odločba o prekršku (pravilno plačilni nalog) ne vsebuje serijske številke uporabljenega merila, poudariti, da navedba serijske številke uporabljenega merilnika hitrosti v plačilnem nalogu ni obvezna sestavina plačilnega naloga in da podatki o uporabljenem merilniku hitrosti izhajajo iz opisa dejanja, ki se nahaja tako v plačilnem nalogu, kot tudi v opisu prekrška, ki ga je prekrškovni organ sodišču predložil po vložitvi zahteve za sodno varstvo. Na podlagi tam navedenih podatkov pa je nedvomno mogoče preveriti ali ima uporabljeni merilnik hitrosti izdano ustrezno potrdilo o skladnosti z meroslovnimi predpisi. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je uporabljeni merilnik hitrosti v času meritve imel veljavno overitev Urada RS za meroslovje, ki je veljala do 30. 4. 2021 in je bilo izdano pod številko 6421-87/2020 – 4/dr 0034, kot izhaja iz zapisnika o merjenju hitrosti ter opisa dejanja z dne 29. 9. 2020. Glede na navedeno tako ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče ni odločalo o vloženih pisnih zakonitih dokazih, s katerimi je izpodbijal zbiranje dokazov za določitev prekrška in dokazov za določitev odgovornosti za prekršek.

9. V zvezi s sklicevanjem na četrti odstavek 55. člena ZP-1 in trditvami, da zapisnik o meritvah hitrosti ne izpolnjuje pogojev zakonodajalca iz 55. člena ZP1-1, ker ni bil sestavljen na kraju ugotovitve prekrška in ker prekrškovni organ storilcu ni omogočil, da bi se pred izdajo plačilnega naloga izjavil o okoliščinah prekrška, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pri zapisniku o meritvah hitrosti ne gre za zapisnik v smislu 55. člena ZP-1, ki ga prekrškovni organ sestavlja v okviru hitrega postopka o prekršku, ter da je v obravnavani zadevi prekrškovni organ izdal plačilni nalog na podlagi uporabe tehničnega sredstva, s katerim je bil zaznan prekršek in domneve iz 8. člena ZPrCP, zaradi česar predhodno pozivanje storilca k izjasnitvi o dejstvih in okoliščinah prekrška v skladu z določbami ZP-1 ni predvideno. Pravica do izjave v postopku je bila v okoliščinah konkretniega primera storilcu zagotovljena z možnostjo vložitve zahteve za sodno varstvo, kar je skladno z določbami ZP-1. Storilec je tudi bil poučen o svojih pravicah v zvezi s prejetim plačilnim nalogom v pravnem pouku o pravici do pravnega sredstva, zaradi česar so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da ni bil poučen o pravicah iz četrtega oz. petega odstavka 55. člena ZP-1 in so tako neutemeljeni očitki, da izpodbijani plačilni nalog temelji na dokazih, pridobljenih v nasprotju z določbami 55. člena ZP-1 ter da je sodišče prve stopnje ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo spregledalo to kršitev, ki jo je zagrešil prekrškovni organ.

10. Upoštevajoč navedeno, ko storilec z navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni uspel vzpostaviti dvoma v zakonitost dokazov, niti izpodbiti domneve iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP, da je sam kot lastnik vozila storil očitani mu prekršek, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo, da je pri storitvi prekrška ravnal z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da v naselju ne sme prekoračiti dovoljene hitrosti 50 km/h, ker bo s tem storil prekršek, pa je kljub temu prekršek storil oziroma je v to privolil. 11. Sodišče prve stopnje je ob preizkusu izrečenih sankcij pravilno upoštevalo drugi odstavek 2. člena ZP-1 ter ob ugotovitvi, da je z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021, pravna kvalifikacija tega dejanja spremenjena in da je sankcija za prekršek, kot ga je storil storilec, nižja, in sicer je predpisan izrek globe v višini 120,00 EUR, utemeljeno delno ugodilo zahtevi za sodno varstvo in izpodbijani plačilni nalog spremenilo glede pravne kvalifikacije in višine izrečene globe za storjeni prekršek, v preostalih delih pa zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

13. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je storilec dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.

1 Uradni list RS št. 91/2015.