Jedro

Nevarna stvar oziroma dejavnost je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih.

Opredelitev dela natakarja za nevarno delo ali delo s povečano nevarnostjo predstavlja zmotno razlago in uporabo materialnopravne določbe drugega odstavka 154. člena ZOR.

Izrek

Revizija tožeče stranke se zavrne.

Reviziji prvotožene stranke se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zavrne tožbeni zahtevek proti prvotoženi stranki za plačilo 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica mora povrniti toženi stranki 76.050,00 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnico je 08.05.1995 okoli šeste ure zjutraj na njenem delovnem mestu natakarice v K. drugotoženec udaril s pestjo v obraz in ji zlomil desno zgornjo čeljust. Zato je s tožbo zahtevala nerazdelno plačilo odškodnine od obeh pravdnih strank. Drugotoženčevo odškodninsko odgovornost je utemeljevala s krivdo, odgovornost prvotožene stranke pa z objektivno odgovornostjo njene zavarovanke in tožničine delovne organizacije, ki je imela svojo odgovornost zavarovano pri tej zavarovalnici. Tožnica je zahtevala za telesne bolečine 1.000.000,00 SIT odškodnine, za strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 600.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000,00 SIT odškodnine. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z razlogi o obstoju in oblikah odškodninske odgovornosti obeh toženih strank. Zato jima je v nerazdelno plačilo naložilo za prvo obliko škode 860.000,00 SIT, za drugo 240.000,00 SIT, za tretjo 520.000,00 SIT, za četrto pa vseh zahtevanih 100.000,00 SIT odškodnine, skupaj torej 1.720.000,00 SIT, presežni tožbeni zahtevek za plačilo še 280.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožnica in prvotožena stranka.

Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasni reviziji tožnica in prvotožena stranka.

Tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi še za nadaljnjih 280.000,00 SIT, saj le v celoti prisojena odškodnina predstavlja pravično odškodnino. Tožnica povzema vse ugotovitve o obsegu njene nepremoženjske škode, pri posameznih oblikah škode pa posebej poudarja še občasne glavobole, ki jih bo glede na svojo starost trpela še dolgo časa, same okoliščine dogodka in posebno zaskrbljenost zaradi glavobolov ter med drugim tudi občutljivost desne dlesni, kar jo ovira pri vsakodnevnem umivanju zob. Sodišči bi morali upoštevati, da tožnica kljub preteku več kot 5 let od škodnega dogodka še ni dobila izplačane nobene odškodnine.

Tudi prvotožena stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se tožbeni zahtevek zavrne. Ne strinja se s presojo sodišč o obstoju objektivne odgovornosti njene zavarovanke, saj gostinstvo ni nevarna dejavnost, delo natakarja pa ni nevarno delo. Nevaren bi moral biti sam način dela, iz njega bi morala izhajati večja nevarnost za poškodbo. Neposreden kontakt delavca z ljudmi sam po sebi ne pomeni nevarnega dela. Danes so delavci na različnih delovnih mestih izpostavljeni neposrednim kontaktom z nepredvidljivimi strankami (na primer v upravnih organih, bankah, zavarovalnicah itd.), pa zaradi tega njihovo delo ni nevarno delo. Ugotovljene morajo biti konkretne okoliščine, ki omogočajo tak zaključek. V tej pravdni zadevi je bilo ugotovljeno, da ne gre za tako lokacijo lokala, zaradi katere bi prihajalo do pogostih izgredov gostov, saj je poslovodja izpovedala, da se je tak dogodek zgodil prvič v 32 letih njenega dela v tem lokalu, kuharica pa, da v 10 letih njenega dela v istem lokalu ni prišlo do takega dogodka. Vsaj 10 let gostinsko osebje v lokalu torej ni bilo podvrženo izgredom gostov. Tudi sodna praksa je enotna, da mora iti za tako nevarnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost, kot na primer delo osebja v duševnih bolnišnicah, reševalcev in policistov v določenih okoliščinah itd. Nobena od pravdnih strank ni odgovorila na vročeno revizijo nasprotne stranke, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se tudi ni izjavilo o vročenih revizijah (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP (1977)).

Tožničina revizija ni utemeljena, utemeljena pa je revizija prvotožene stranke.

a.) o tožničini reviziji Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo je pravni standard, ki ga v skladu z merili iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ugotavlja sodnik v vsakem konkretnem primeru. Pri tem mora upoštevati težo poškodbe, stopnjo bolečin in strahu, njihovo trajanje, paziti pa mora še na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Škoda mora biti ustrezno individualizirana, ugotovljene morajo biti vse konkretne prizadetosti oškodovanca in kako se te prizadetosti odražajo glede na njegovo starost, spol, poklic in siceršnje življenjske aktivnosti, samo prisojo odškodnine pa je treba ustrezno umestiti v razmerje s prisojo odškodnin v podobnih primerljivih zadevah.

Pri prej naštetih tožničinih trditvah v reviziji je revizijsko sodišče povzelo tudi njeno sklicevanje na občasne glavobole zaradi pretresa možganov, zaskrbljenost zaradi glavobolov in težave pri vsakodnevnem umivanju zob zaradi občutljive dlesni. Teh trditev tožnica v revizijskem postopku ne more uspešno uveljavljati, ker jih ni uveljavljala v dejanski podlagi svoje tožbe, ker jih ni omenila izvedencu in ker jih ni omenila niti v svoji izpovedi kot stranka. Pretres možganov v medicinski dokumentaciji ni bil ugotovljen. Zato sodba sodišča prve stopnje o tem ni mogla vsebovati razlogov.

Revizijsko poudarjanje teh okoliščih torej pomeni na revizijski stopnji zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP (1977) nedovoljen poskus izpodbijanja popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja.

Odločilne dejanske okoliščine o obsegu vseh treh revizijsko še spornih oblik nepremoženjske škode so v obravnavani zadevi naslednje. Tožnica je bila v času škodnega dogodka stara 29 let. Dne 08.05.1995 jo je na njenem delovnem mestu natakarice drugotoženec s pestjo udaril v obraz in ji zlomil desno stran zgornje čeljustnice. Med prvo operacijo so tožnici opravili repozicijo zlomljenih odlomkov, ki so jih učvrstili s kovinsko osteosintetsko ploščo, ta material pa so operativno odstranili približno pol leta kasneje. Zaradi obeh operacij je bila tožnica nekaj dni v bolnici, dvakrat so jo rentgensko slikali, dobivala je antibiotik, kapljice zaradi solzenja in protibolečinska sredstva, odstranili so ji šive, bila je na več pregledih pri splošnem zdravniku. V bolniškem staležu je bila skupno 6 tednov. Hude bolečine je trpela 2 dni po vsaki operaciji, srednje 3 do 4 dni, lažje pa po en teden. Za to obliko nepremoženjske škode sta ji obe sodišči prisodili 860.000,00 SIT, tožnica pa v reviziji vztraja še pri 140.000,00 SIT odškodnine.

Ob samem dogodku se je zaradi močnega udarca tožnica hudo ustrašila, zlasti ker je šlo za udarec v glavo, utemeljeno pa je bila zaskrbljena za izid zdravljenja pred in po prvi operaciji 3 dni, pri drugi operaciji pa 2 dni. Obe sodišči sta ji za to obliko škode prisodili 240.000,00 SIT odškodnine, tožnica pa v reviziji vztraja pri prisoji še 60.000,00 SIT odškodnine.

Po oceni izvedenca je pri tožnici prišlo do 5% zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi parestezij, torej zmanjšane občutljivosti in občutka mravljinčenja, v poškodovanem delu podočesnega živca in premika kostnih odlomkov, kar vse vpliva na proces žvečenja in kvaliteto prehranjevanja. Prišlo je tudi do delne utesnitve desnega solzevoda, kar povzroča solzenje in kar tudi vpliva na kvaliteto tožničinega življenja in dela. Tožnica je poudarila, da jo moti spremenjeni občutek v poškodovanem delu obraza, ker se ji zdi, kot da bi bil v celoti mrtev, moti pa jo tudi solzenje očesa, zaradi česar mora nositi očala. Sodišči sta ji za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi tako ugotovljenih zmanjšanih življenjskih aktivnosti prisodili 520.000,00 SIT odškodnine, tožnica pa v reviziji vztraja pri prisoji še nadaljnjih 80.000,00 SIT.

Prisoja 100.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti zaradi precej opazne brazgotine na desnem licu, ki daje vtis manjše stopnice v velikosti 2 mm in dolžini 2 cm, na revizijski stopnji ni sporna, saj sta sodišči v tem delu v celoti ugodili tožničinemu zahtevku.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči druge in prve stopnje glede na ugotovljeni obseg vseh treh revizijsko še spornih oblik nepremoženjske škode prisodili odškodnino v višini, ki ustreza kriterijem iz 200. člena ZOR. Ob primerjavi s prisojami odškodnine v primerljivih odškodninskih zadevah je revizijsko sodišče ugotovilo, da bi prisoja za še 280.000,00 SIT višje odškodnine odstopala navzgor od prisoje v podobnih zadevah. Od vložitve tožbe do pravnomočne odločitve o višini tožničine odškodnine je poteklo manj kot tri leta in pol, to pa je čas, ki tožnice ne upravičuje k prisoji višje odškodnine.

V tožničini reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po vsem obrazloženem ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP (1977) neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.

b.) o reviziji prvotožene stranke Prvotožena stranka utemeljeno ugovarja stališču obeh sodišč o objektivni odškodninski odgovornosti njene zavarovanke. V našem pravnem sistemu je pravilo subjektivna ali krivdna odškodninska odgovornost, objektivna ali vzročna odškodninska odgovornost pa je izjema, saj velja le takrat, kadar je v zakonu to posebej določeno. Tako ZOR v drugem odstavku 154. člena določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. V 173. členu določa domnevo vzročnosti, po kateri se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo, domneva, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti. V 174. členu pa določa kot odgovorno osebo imetnika nevarne stvari oziroma tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Zakon ne opredeljuje pojma nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Gre za pravni standard, katerega vsebino napolnjuje sodna praksa oziroma v vsaki posamezni zadevi sodnik. Osnovno izhodišče je, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost izvor večje škodne nevarnosti, torej take, ki povzroča več poškodb kot običajna stvar ali dejavnost. Po splošnem družbenem pojmovanju mora odstopati od drugih stvari oziroma dejavnosti prav zaradi večje izpostavljenosti nastanku škode. Ali povedano malo drugače: nevarna stvar oziroma dejavnost je tista, pri kateri je tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri nevarnosti presegajo tiste nevarnosti, s katerimi se srečuje vsak človek pri vsakdanjih opravilih.

Sodišče prve stopnje je delo natakarja oziroma gostinsko dejavnost opredelilo kot nevarno z razlogi, da gre za povečano stopnjo nevarnosti zaradi številnega pretoka različnih ljudi v gostinskem lokalu in zaradi izpostavljenosti zaposlenih različnim nevarnostim in nepredvidljivim situacijam, pa tudi vinjenim osebam, zaradi česar lastnik ne more podvzeti učinkovitih ukrepov za preprečitev škode. Sodišče druge stopnje je tako stališče potrdilo s podobnimi razlogi: v gostinskem lokalu z gostim pretokom različnih ljudi so zaposleni izpostavljeni različnim neprijetnostim in nepredvidljivim situacijam, zaradi same narave posla in neposrednih stikov z gosti pa lastnik ne more ukreniti vsega za preprečitev škode.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pravkar povzeti materialnopravni razlogi obeh sodišč niso pravilni. Izpostavljenost natakarja neprijetnim ali nepredvidljivim situacijam zaradi ravnanja gostov sama po sebi ne zadostuje za opredelitev njegovega dela kot nevarnega. Taka izpostavljenost je značilna za mnoge poklice, ki zajemajo delo s strankami, kot utemeljeno opozarja prvotožena stranka, vendar dela s strankami kljub različnim reakcijam strank sodna praksa ni opredelila kot nevarnega. Za tako opredelitev bi morale biti ugotovljene dodatne konkretne okoliščine, ki bi predstavljale večjo nevarnost od običajne nevarnosti pri delu s strankami. Take okoliščine v obravnavani zadevi niso bile niti zatrjevane, niti ugotovljene. Nasprotno, revizija prvotožene stranke utemeljeno opozarja, da ne gre niti za specifično lokacijo gostinskega lokala, ki bi pogojevala pogostejše izgrede gostov, kar jasno izhaja iz izpovedi obeh prič, na katere se v reviziji prvotožena stranka sklicuje, pa tudi tožnica sama česa takega ni zatrjevala. Gost pretok ljudi v gostinskem lokalu tudi ne predstavlja take specifične okoliščine, ki bi vplivala na drugačno opredelitev tožničinega dela, saj je marsikatero delo s strankami včasih bolj, drugič manj intenzivno. Zato revizijsko sodišče le pripominja, da se je škodni dogodek zgodil tik pred ali ob samem začetku dela, točneje okoli šeste ure zjutraj, ko je bilo v lokalu le manjše število gostov. Omenjanje vinjenih gostov v razlogih sodišča prve stopnje pri opredeljevanju nevarnega dela natakarja je neutemeljeno, ko pa je tožnica sama povedala, da drugotoženec ni bil vinjen.

Opredelitev dela natakarja za nevarno delo ali delo s povečano nevarnostjo je po vsem obrazloženem predstavljala zmotno razlago in uporabo materialnopravne določbe drugega odstavka 154. člena ZOR. Zato je moralo revizijsko sodišče reviziji prvotožene stranke na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP (1977) ugoditi in odločiti kot v drugem odstavku izreka te revizijske odločbe. Sprememba odločbe o glavni stvari je v tem delu narekovala tudi spremembo stroškovne odločitve. Na podlagi prvega odstavka 166. člena ZPP (1977) v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (1977) je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožnica prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške postopka na prvi, pritožbeni in revizijski stopnji v skupnem znesku 76.050,00 SIT, v katerem se vsebovane priglašene in plačane takse za odgovor na tožbo, za pritožbo in za revizijo, ne pa tudi opominske takse.