Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da sta se škodna dogodka - prometni nesreči zgodili 11. 5. 2012 in 24. 5. 2012, medtem ko je tožeča stranka zvedela za nesreči in njunega povzročitelja najkasneje 30. 6. 2012, predlog za izvršbo pa je vložila 11. 11. 2015, torej več kot 3 leta po tem datumu. Pravilno je tudi zaključilo, da je bilo tožeči stranki kot avtoprevozniku znano, da je uveljavljanje odškodninskih zahtevkov povezano z izgubo bonusov oziroma nastankom malusov za zavarovanca, zato je tedaj morala vedeti tudi za nastanek škode. Zastaranje za bodočo škodo začne namreč teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek.

Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeči stranki škoda zaradi izgube premijskih razredov nastaja vsakoletno ob zavarovanju spornega tovornega vozila, v posledici česar naj zahtevek ne bi bil zastaran. Pravno pomembno je, da je škoda predvidljiva, kar pa je v obravnavi zadevi bila, ko je tožeča stranka zvedela za nesrečo in tistega, ki jo je povzročil, saj so ji bile takrat znane vse okoliščine, ki so podlaga odškodninskega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135780/2015 z dne 11. 11. 2015 v prvem odstavku izreka, s katerim je bilo tožencu naloženo, da mora plačati v predlogu navedeno terjatev, ki po delnem umiku tožbe znaša 7.533,85 EUR ter tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrnilo. Zaradi umika dela tožbenega zahtevka za plačilo zneska 10.010,15 EUR, je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 135780/2015 z dne 11. 11. 2015 v prvem odstavku izreka, kjer je tožencu naloženo, da mora plačati v predlogu navedeno terjatev v znesku 10.010,15 EUR in postopek v tem obsegu ustavilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti njegove stroške postopka v višini 2.160,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da ni predložila dokazov o svojem pravnem ali ekonomskem lastništvu vozila oziroma o zavarovanju. Toženec namreč temu ni nasprotoval, ugovarjal je le dejstvu, da tožeča stranka ni izkazala, kdo je dejanski lastnik vozila v primeru leasinga. Prav tako pa tudi iz škodnih spisov zavarovalnice izhaja, da je bila zavarovanka tožeča stranka. Meni, da sodišče tudi ni zadostno upoštevalo izogibanja toženca narokom za glavno obravnavo. Sodišče tudi ni sledilo dokaznemu predlogu za zaslišanje A.A. iz zavarovalnice B., ki je obravnaval sporni nesreči. Poudarja, da je toženčevo ravnanje predstavljajo hudo malomarnost, saj je toženec poklicni voznik. Meni, da ji je sodišče tudi neutemeljeno očitalo, da ni zadostno utemeljila nastanka škode, saj stališče sodišča, da bi tožeča stranka morala primerjati dejanska plačila in da izračuni podjetja C. d. o. o. predstavljajo samo hipotetično škodo, ni pravilno. Izgubo premijskih razredov bi lahko preizkusil le izvedenec zavarovalniške stroke, saj se izguba da izračunati le s pomočjo t.i. aktuarskih izračunov. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je odškodninski zahtevek zastaran, saj ji škoda zaradi izgube premijskih razredov nastaja vsakoletno ob zavarovanju spornega tovornega vozila. Prav tako pa ni nepomembno, da je zavarovalnica oba škodna primera zaključila z izplačilom odškodnine, in sicer dne 19. 7. 2013 oziroma 21. 1. 2016. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na škodo, uveljavljano v posledici prometne nesreče, ki naj bi jo 11. 5. 2012 in 24. 5. 2012 povzročil toženec kot delavec pri tožeči stranki, in sicer že iz razloga zastaranja. Po 352. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz dejstva, da sta se škodna dogodka - prometni nesreči zgodili 11. 5. 2012 in 24. 5. 2012, medtem ko je tožeča stranka zvedela za nesreči in njunega povzročitelja najkasneje 30. 6. 2012, predlog za izvršbo pa je vložila 11. 11. 2015, torej več kot 3 leta po tem datumu. Pravilno je tudi zaključilo, da je bilo tožeči stranki kot avtoprevozniku znano, da je uveljavljanje odškodninskih zahtevkov povezano z izgubo bonusov oziroma nastankom malusov za zavarovanca, zato je tedaj morala vedeti tudi za nastanek škode. Zastaranje za bodočo škodo začne namreč teči od trenutka, ko je ta škoda določljiva - ko je torej oškodovanec zvedel za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogel realno postaviti odškodninski zahtevek. Zato tudi ne more biti pravno pomembna okoliščina za začetek teka zastaralnega roka, kdaj je tožeča stranka prejela s strani svetovalnega podjetja izračun škode, ki je bil izdelan po njenem naročilu.

7. Bistveno je, da je škodno dejanje že zaključeno, le njegove posledice bodo v nadaljnjem obdobju še sukcesivno nastajale (tako sodbi VS RS II Ips 51/2010 z dne 5. 9. 2013 ter II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeči stranki škoda zaradi izgube premijskih razredov nastaja vsakoletno ob zavarovanju spornega tovornega vozila, v posledici česar naj zahtevek ne bi bil zastaran. Kot že obrazloženo, pravno pomembno je, da je škoda predvidljiva, kar pa je v obravnavi zadevi bila, ko je tožeča stranka zvedela za nesrečo in tistega, ki jo je povzročil, saj so ji bile takrat znane vse okoliščine, ki so podlaga odškodninskega zahtevka.

8. Pritožba se tudi neutemeljeno zavzema za kasnejši začetek subjektivnega roka - z datumom dejanskih izplačil odškodnine iz prometne nesreče s strani zavarovalnice 19. 7. 2013 oziroma 21. 1. 2016. Tožeča stranka namreč v obravnavani zadevi vtožuje plačilo odškodnine zaradi izgube ugodnosti pri zavarovalnici, kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Ker je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zastaran, posledično pa utemeljeno zavrnjen, so druge pritožbene navedbe za odločitev pravno neodločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženec pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k rešitvi spora (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.