Jedro

Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru oblika predpisana zaradi varstva tožene stranke (naročnik), je kasnejši usten dogovor o 2% popustu veljaven, sodišče prve stopnje pa je določilo 4. odstavka 51. člena OZ tudi pravilno uporabilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v L. VL 55828/2008 z dne 12. 08. 2008 razveljavilo v 1. odstavku izreka glede tožbenega zahtevka in v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.004,52 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Dejstvo, da sta toženca pridobila kredit pri B. C. d.d., v ničemer ne dokazuje, da je bil dogovorjen dodatni popust. Poleg tega sodišče ni imelo razloga, da izpoved priče T. P. označi kot neverodostojno. Njeno izpoved je napačno interpretiralo. Dejstvo, da priča ni želela komentirati narave posla, sklenjenega med bivšimi člani uprave družbe, v kateri je zaposlena, je razumljivo in nikakor ne pomeni, da je zaradi tega njena izpoved neverodostojna. Navajanje sodišča pa je očitno zmotno, saj iz zapisnika sledi, da priča je priča izpovedala, da z 2% dodatnim popustom ni seznanjena, medtem ko je bila s komercialnim popustom iz aneksa št. 1 seznanjena. Ker gre za dva različna popusta, si priča s svojo izpovedbo nikoli ni nasprotovala. Sodišče se je tudi napačno opredelilo do vprašanja, ali je zatrjevani dogovor o dodatnem 2% popustu sploh lahko veljavno dogovorjen v ustni obliki. V skladu z drugim odstavkom 649. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma drugim odstavkom 51. člena OZ bi moral biti sklenjen v pisni obliki. Tožeča stranka opozarja, da je sama zatrjevala, da določba o ceni ni stranska točka pogodbe, pač pa njena bistvena sestavina, zaradi česar določilo tretjega odstavka 51. člena OZ ne pride v poštev. Če zakon določa, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki, velja to tudi za vse njene poznejše spremembe in dopolnitve. Tožeča stranka je določbo drugega odstavka 51. člena OZ spoštovala, saj sta pravdni stranki o dodatno dogovorjenem popustu sklenili Aneks št. 1. Dogovor, ki zmanjšuje obveznosti ene stranke, mora biti prav gotovo sklenjen v pisni obliki. Iz odločbe Višjega sodišča v L. I Cp 4181/2009 izhaja, da je pisna oblika gradbene pogodbe predpisana zaradi varstva interesov strank in zaradi dokaznih namenov. Posledično je napačno navajanje sodišča, da je pisna oblika predpisana samo zaradi varstva interesa strank. Nelogično je tudi, da sodišče sledi izpovedbam prvega toženca in priče A. S. v delu, da dogovor o dodatnem popustu ni bil sklenjen v pisni obliki, ker je šlo za dogovor, ki temelji na zaupanju. Če bi to držalo, tudi dogovor o komercialnem popustu, ki sta ga stranki dogovorili z Aneksom št. 1, ne bi bil sklenjen pisno. Tožeča stranka tožencema nikakor ni odpustila dolga v vtoževani višini. Če bi to držalo, bi tožencema zagotovo izstavila dobropis in jima ne bi pošiljala opomina za plačilo.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru sta pravdni stranki maja 2004 sklenili gradbeno pogodbo za izgradnjo stanovanjskega dvojčka, junija 2004 pa aneks št. 1, s katerim je bil toženi stranki priznan 2% popust zaradi plačila avansa. Sporno med pravdnima strankama je bilo, ali je bil kasneje sklenjen še dodaten dogovor o 2% popustu od pogodbene cene.

6. Da je bil tak dogovor sklenjen, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izpovedbe prvega toženca in priče A. S. Dokazno oceno navedenih izpovedb je sodišče opravilo skrbno in temeljito. Ker sta bili izpovedbi povsem skladni glede časovnih in krajevnih okoliščin sklenitve dogovora, prav tako pa glede motivov in nagibov sklenitve dogovora, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo in na njuni podlagi utemeljeno zaključilo, da je med strankama prišlo do ustnega dogovora o dodatnem 2% popustu. Na izpovedbo priče T. P. pa se sodišče prve stopnje ni moglo opreti, saj je priča sama izpovedala, da pri sklepanju pogodb med pravdnima strankama in ostalih dogovorov o pogojih za plačilo ter višini cene ni bila prisotna. Priča zato tudi z dogovorom o 2% popustu ni mogla biti seznanjena. Sodišče prve stopnje torej njene izpovedbe utemeljeno ni sprejelo kot dokaz o neobstoju takšnega dogovora.

7. Res je, kot izpostavlja pritožnica, da mora biti gradbena pogodba sklenjena v pisni obliki (drugi odstavek 649. člena OZ). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je obličnost predpisana zaradi varstva interesa strank in ne zaradi varstva javnega interesa. Pritožnica ima sicer prav, ko izpostavlja določilo drugega odstavka 51. člena OZ, ki določa, da velja zahteva zakona, da mora biti pogodba sklenjena v določeni obliki tudi za vse njene poznejše dopolnitve in spremembe. Vendar pa določilo četrtega odstavka 51. člena OZ, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo, določa izjeme od drugega odstavka 51. člena OZ. V skladu s četrtim odstavkom 51. člena OZ so namreč veljavni tudi poznejši ustni dogovori, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. To določilo se uporablja, kadar gre za zmanjševanje oziroma olajševanje obveznosti tiste stranke, ki naj bi jo zahteva po pisnosti ščitila (A. Polajnar Pavčnik: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 366). Glede na to, da je bila v obravnavanem primeru oblika predpisana zaradi varstva tožene stranke (naročnik), je kasnejši usten dogovor o dodatnem 2% popustu veljaven. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju pravilno sklicevalo na določilo četrtega odstavka 51. člena OZ in ga tudi pravilno uporabilo.

8. Glede na to, da je ustni dogovor o dodatnem 2% popustu, ki sta ga sklenili pravdni stranki, veljaven, so razlogi sodišča prve stopnje o odpustu dolga toženi stranki v višini vtoževane terjatve, odveč. Posledično so odveč tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka tožencema ni nikoli odpustila dolga.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, se pritožba tožeče stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve, zato je tožena stranka dolžna svoje pritožbene stroške kriti sama.