Jedro

Ničnostnega razloga iz 3. točke 267. člena ZUP ni mogoče uveljavljati zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi napačne uporabe materialnega prava. Če je parcela, ki naj bi bila po denacionalizacijski odločbi vrnjena kot del prejšnje, večje parcele, določljiva, izreka odločbe, s katerim je odločeno o vrnitvi dela parcele v naravi, ni mogoče šteti za neizvršljivega.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije z dne 28. 9. 2001, se odpravi in se zadeva v obsegu, ki se nanaša na odločitev tožene stranke glede 5., 6. in 7. točke odločbe Upravne enote X., Izpostava Y. z dne 10. 1. 2001, vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila delno odločbo Upravne enote X., Izpostava Y. z dne 10. 1. 2001, in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. S prvostopno je bilo odločeno: da se upravičencu A.A. st. roj. 27. 9. 1887, vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 1204/8, dvorišče 464 m2, vl. št. 857 k.o. ..., v deležu do 119/464, kar v naravi predstavlja 119 m2 južnega dela parc. št. 1204/8 k.o. ... (1. točka izreka), da je Mestna občina X. dolžna izročiti z dnem pravnomočnosti odločbe nepremičnino v posest skrbniku za posebne primere (2. točka izreka), da je za skrbnika za posebne primere določen BB (3. točka izreka), da vknjižbo lastninske pravice izvede po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti Okrajno sodišče v X. (4. točka izreka), da pripada upravičencu A.A. st. roj. 27. 9. 1887 odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada (pravilno Slovenske odškodninske družbe, SOD) v višini 44.042,76 DEM za del nepremičnine, sedaj del parc. št. 1204/8 v deležu 345/464, parc. št. 1204/10 in parc. št. 1204/11 vl. št. 857 k.o. ..., (5. točka izreka), da je za prejemnika obveznic kot skrbnik za posebne primere določen B.B. (6. točka izreka), da je zavezanec za plačilo odškodnine SOD dolžan obveznice izročiti prejemniku v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (7. točka izreka) in da vrednost nepremičnine iz 1. točke izreka znaša 3.188,01 DEM (8. točka izreka).

Tožena stranka je prvostopno odločbo, ki so jo tožniki izpodbijali le v 5. točki, odpravila v celoti. V obrazložitvi navaja, da je na parc. št. 1204/10 zgrajen objekt "F.", po zazidalnem načrtu za obravnavano območje pa sta parc. št. 1204/11 in 1204/8 opredeljeni kot funkcionalno zemljišče. Na podlagi določb stanovanjskega zakona je zaključila, da so lastniki stanovanj tudi solastniki na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Vrnitev teh zemljišč v naravi zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) preprečuje v 32. členu, in niti ničnostni razlog iz 88. člena ZDen niti izrek ničnosti pravnega posla ne more omogočiti vrnitve zazidanega stavbnega zemljišča, ker bi se z vrnitvijo poseglo v pravice tretjih. Iz tega tožena stranka zaključuje, da so razlogi prvostopnega organa, ki je zavrnil vrnitev zemljišč iz 5. točke izreka v naravi, pravilni in temeljijo na zakonu. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da je vrednost (višina odškodnine) parcel ugotovljena skladno s predpisi, ki se uporabljajo v postopkih denacionalizacije.

Ker pa so vlagatelji kljub oviram iz 32. člena ZDen vztrajali na vrnitvi v naravi, bi jim prvostopni organ moral pred izdajo odločbe nakazati možnost reševanje zadeve, in sicer bi vlagatelji morali poprej doseči odstranitev objektov na zakonit način v ustreznih postopkih. Vložiti bi morali tožbo na odstranitev objektov, in to izkazati v denacionalizacijskem postopku, ki bi se v tem primeru prekinil. Ker prvostopni organ pred izdajo odločbe ni zahteval od vlagateljev, da predložijo dokazilo, da so vložili tožbo na odstranitev spornega objekta, je bistveno kršil pravila postopka, zaradi česar je tožena stranka odpravila 5. točko ter z njo povezani 6. in 7. točko. 5. točko pa je odpravila tudi po uradni dolžnosti, ker je ugotovila, da je v tej točki izrek odločbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj je vrednost zemljišč po izreku 44.042,76 DEM, v obrazložitvi pa je na strani 7 navedena vrednost 47.230,77 DEM. Glede 1. točke izreka pa je presodila, da se ne more izvršiti, ker del zemljišča, ki naj bi pripadal upravičencu, v naravi ni določen. Severna meja parc. št. 1204/8 poteka celo preko stavbe in leži v neposredni bližini objektov na ulici M. 10 do 20, kar bi utegnilo pomeniti, da obsega tudi zemljišče, ki služi za normalno rabo navedene stavbe. Prvostopni organ se je skliceval na izvedeniško mnenje izvedenca C.C., ki se je opiralo na kopijo katastrskega načrta z datumom 23. 8. 2000, kateri pa po ugotovitvah tožene stranke ni ažuriran s stanjem v naravi. Med sicer vrisanimi objekti na ulici M. 10, 12, 16, 18 20 ni vrisanih nobenih dovoznih cest, pločnikov in drugih že zgrajenih objektov. Na podlagi nepopolnega grafičnega prikaza stanja v naravi tožena stranka ni mogla oceniti izvedenskega mnenja kot zanesljivega dokaza in je presodila, da je odločitev v 1. točki izreka posledica nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, sama odločitev pa posega v pravice tretjih. Zato je na podlagi 3. točke 267. člena ZUP odpravila 1. točko izreka, ker jo pravno in dejansko ni mogoče izvršiti, ter z njo povezani 2., 3. in 4. točko izreka.

Tožeče stranke vlagajo tožbo zaradi napačnega sklepa o dejanskem stanju, bistvenih kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navajajo, da je izrek odločbe tožene stranke v nasprotju z obrazložitvijo, nerazumljiv pa je tudi uvod odločbe, saj ni jasno, v kakšnem postopku je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo in kateri pritožbi se ugodi. Tožniki so tožbo vložili le proti 5. točki prvostopne odločb in le glede odškodnine za parc. št. 1204/10 in 1204/11 (za parc. št. 1204/8 v deležu 345/464 so pritožbo umaknili), tožena stranka pa je odločbo odpravila v celoti. Zmotna je odločitev tožene stranke, ki je odpravo 1. točke izreka utemeljevala z razlogi iz 3. točke prvega odstavka 267. člena ZUP.

Samo zaradi domneve tožene stranke, da kopija katastrskega načrta z dne 23. 8. 2000 ni ažurirana s stanjem v naravi, ni mogoče zaključiti, da odločbe ni mogoče izvršiti. Po navedeni določbi se za nično lahko izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. V konkretnem primeru pa je bila prvostopna odločba glede vračila dela parc. št. 1204/8 v deležu 119/464 že izvršena, saj je bila že izročena skrbniku za poseben primer in so jo dediči tudi že prodali graditelju objektov na parc. št.1204/9 k.o. Y. Izvedenec CC je v svojem mnenju natančno zarisal, kateri del parcele št. 1204/8 je 119/464, prvostopni upravni organ pa je to povzel v izreku prvostopne odločbe in zapisal, da 119/464 parc. št. 1204/8 v naravi predstavlja 119 m2 južnega dela navedene parcele. Zato je ugotovitev tožene stranke o nedoločenosti izreka nepravilna. Tudi če bi bil izrek odločbe nejasen, samo zato še ni ničen, kot izhaja tudi iz upravnopravne teorije (dr. Androjna). Tožniki se tudi ne strinjajo z razlogovanjem tožene stranke glede odprave 5. točke prvostopne odločbe in se sklicujejo na svojo pritožbo. Vztrajajo, da je 32. člen ZDen treba tolmačiti po pravnem in dejanskem stanju ob uveljavitvi ZDen. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. II Ips 407/2000 z dne 19. 4. 2001. Ni dvoma, da je bil del zemljišča parc. št. 1204/1 ob uveljavitvi ZDen nezazidano stavbno zemljišče, in kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu ob uveljavitvi ZDen ni bil oddan za gradnjo. Nasprotno stališče bi brez pravne podlage konvalidiralo pravni promet v nasprotju z 88. členom ZDen. Nesprejemljivo je tudi stališče tožene stranke, da so lastniki stanovanj in poslovnih prostorov v objektu T. 35 a-f pridobili lastninsko pravico na parc. št. 1204/10 in 1204/11 zgolj na podlagi 9. in 12. člena stanovanjskega zakona, ker sta zemljišči z zazidalnim načrtom določeni za stavbišče in funkcionalno zemljišče. To bi veljalo le, če je prodajalec zgradbe tudi lastnik zemljišča in je s pogodbo na kupce prenesel tudi to pravico. V konkretnem primeru pa prodajalec ni razpolagal z zemljiščem parc. št. 1204/10 in 1204/11 in tudi na kupce stanovanj in poslovnih prostorov ni mogel prenesti več pravic, kot jih je imel sam. Pravno napačno je tudi toženkino stališče, da bi moral upravni organ prve stopnje prekiniti denacionalizacijski postopek in tožnikom omogočiti rešitev predhodnega vprašanja, da najprej dosežejo rušenje oziroma odstranitev objektiv po sodni poti, kar tožena stranka niti ni obrazložila. Tožniki za takšno tožbo nimajo aktivne legitimacije, predvsem pa je treba upoštevati 88. člen ZDen, po katerem z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstaja dolžnost vrnitve. Tožniki predlagajo, da sodišče razpiše javno obravnavo in tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev svoje odločbe. Poudarja, da zaradi odsotnosti ažuriranega grafičnega prikaza stanja v naravi ne more zanesljivo preiskusiti odločitve prvostopnega organa, in obstoja visoka stopnja verjetnosti, da se z vračanjem dela parcele posega na funkcionalno zemljišče že zdavnaj zgrajenih stanovanjskih objektov. Glede svoje odločitve v zvezi s 5. točko prvostopne odločbe navaja, da so lastniki stanovanjskih in poslovnih prostorov v objektu "F." te prostore pridobili na podlagi pogodbe, ki je pravno veljavna in katero še nihče ni izpodbijal, da se je AAA v času sklepanja pogodbe izkazovala z verodostojnimi listinami, da so v času sklepanja pogodb bili veljavni tako lokacijsko kot tudi gradbeno dovoljenje. Bistveno kasneje ko je bil objekt "F." že zgrajen, je bila izrečena za nično pogodba med Skladom stavbnih zemljišč in AAA, kar pa ne pomeni, da so pogodbe med AAA in lastniki stanovanj in poslovnih prostorov nične, niti ne pomeni, da se pozidano zemljišče vrača v naravi. Tožena stranka je tudi potrdila ugotovitve prvostopnega organa glede vrednosti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, podrejeno pa, da meritorno odloči o stvari. Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku. Tožba je utemeljena. Tožena stranka je postopek izdaje izpodbijane odločbe, kot navaja v uvodu odločbe, začela na pritožbo tožnikov, in kot izhaja iz izreka odločbe, odločila, da se prvostopna odločba odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. V obrazložitvi odločbe pa pojasnjuje, da je 1. točko ter z njo povezani 3. in 4. točko odpravila (ne pa v tem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje), ker je 1. točka nična. Takšna utemeljitev bi zahtevala v izreku njene odločbe ugotovitev delne ničnosti prvostopne odločbe, kakor pa tožena stranka ni odločila. Tožniki zato utemeljeno ugovarjajo, da sta izrek in obrazložitev izpodbijane odločbe v medsebojnem nasprotju.

Tožena stranka je ničnost 1. točke prvostopne odločbe iz ničnostnega razloga po 3. točki 267. člena ZUP/86 utemeljevala z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in s poseganjem v pravice tretjih. Z izpodbijanjem dejanskega stanja, kakšno je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, pa po upravno sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 14/94, U 1476/94, U 1756/94, I Up 235/98-2, sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. Up-234/97) ničnosti ni mogoče uveljavljati. Ničnostni razlog mora biti podan glede na v odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Zato ugotovitev tožene stranke, da naj bi prvostopni organ odločil na podlagi izvedeniškega mnenja, ki je temeljilo na neažurirani kopiji katastrskega načrta (pri čemer tožena stranka le na splošno navaja, da ni vrisanih nobenih dovoznih cest in pločnikov in drugih že zgrajenih objektov), ne more biti dovolj za izrek odločbe za nično. Morebiti napačno ugotovljeno dejanske stanje je treba izpodbijati z drugimi pravnimi sredstvi, ni pa za to mogoče uporabiti inštituta ničnosti. Ničnostni razlog tudi ni napačna uporaba materialnega prava, razen če zakon izrecno določa drugače, kar smiselno tožena stranka obrazlaga s tem, da se z odločitvijo posega v pravice tretjih. Ob ugotovitvi očitne kršitve materialnega zakona ima tožena stranka pravico in dolžnost, da odločbo po nadzorstveni pravici razveljavi (274. člen ZUP, Uradni list RS, 80/99, 70/00 in 52/02), kar pa mora storiti v zakonskem roku. Upoštevajoč zgoraj navedeno po presoji sodišča 1. točka prvostopne odločbe, po kateri se denacionalizacijskemu upravičencu vzpostavi lastninska pravica na parc. št. 1204/8, dvorišče 464 m2, vl. št. 857 k.o. ..., v deležu do 119/464, kar v naravi predstavlja 119 m2 južnega dela parc. št. 1204/8 k.o. ..., ni nična. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v sklepu, št. U-I-205/98 z dne 12. 11. 1998, ki ga je v svojo prakso prevzelo to sodišče, se v primeru, ko se v denacionalizaciji vrača del sedaj enotne parcele, parcelacija opravi pod vodstvom organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, odločbi o denacionalizaciji pa sledi ugotovitvena odločba geodetskega organa o ugotovitvi in vpisu sprememb v zemljiški kataster. Kot izhaja iz prvostopne odločbe, se je prvostopni organ pri določitvi zemljišča, ki ga je po njegovi presoji mogoče vrniti v naravi, oprl na izvedeniško mnenje C.C. z dne 3. 9. 2000, ki je pisno in grafično točno označil južni del parcele št. 1204/8 v izmeri 119 m2. V predložnih upravnih spisih je tudi nepodpisana odločba Mestne geodetske uprave X. in parcelacijski načrt iz leta 1994, iz katerih je razvidno, da je bila taka delitev parcele že predvidena, ni pa bila izvedena. Na opisan način je po oceni sodišča parcela, ki naj bi se vrnila v naravi, določljiva, in ni mogoče šteti, da je izrek odločbe, s katerim se o odloča o vrnitvi dela parc. št. 1204/8 v naravi, neizvršljiv. Ker po presoji sodišča glede 1. točke izreka prvostopne odločbe ni podan ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP/86, niti kateri drug razlog iz 267. člena ZUP/86, da bi se ta del prvostopne odločbe lahko izrekel za ničen, je moralo sodišče tej presoji drugačno odločitev tožene stranke odpraviti, ne da bi ji v tem obsegu zadevo vrnilo v ponoven postopek. Sodišče pa je moralo odločbo tožene stranke odpraviti tudi v delu, ki se nanaša na njeno odločitev glede 5., 6. in 7. točke prvostopne odločbe, ker te njene presoje ne more preiskusiti.

Tožena stranka namreč v obrazložitvi odločbe najprej pritrjuje odločitvi prvostopnega organa, da vrnitev v 5. točki obravnavanih nepremičnin v naravi ni možna zaradi ovir po 32. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), nato pa zaključuje, da je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka, ker tožnikom ni omogočil, da pred odločitvijo v denacionalizacijskem postopku vložijo tožbo na odstranitev na teh parcelah stoječih objektov.

Tožeče stranke imajo prav, da za takšno stališče tožene stranke ni pravne podlage, ker pozidanost zemljišč ni predhodno vprašanje, zaradi rešitve katerega bi moral upravni organ prekiniti odločanje o denacionalizaciji (144. člen ZUP/86), ampak dejstvo, ki vpliva na obliko denacionalizacije. Zmotna je tudi trditev tožene stranke, da si v prvostopni odločbi izrek in obrazložitev odločbe nasprotujeta glede navedene vrednosti zemljišč, za katere naj bi bili denacionalizacijski upravičenci upravičeni do odškodnine. Na 7. strani prvostopne odločbe je namreč pri izračunu upoštevana celotna parcela št. 1204/8, predmet vračanja pa je le 345/464-tin te parcele, kar je upoštevano pri znesku v izreku odločbe ter v obrazložitvi na 8. strani. V okviru prejšnjega odstavka obravnavano odločitev tožene stranke pa sodišče po odpravi vrača toženi stranki v ponoven postopek. V njem bo tožena stranka morala ponovno odločiti o pritožbi tožečih strank zoper prvostopno odločbo (tožena stranka naj pridobi tudi delen umik pritožbe, katerega omenjajo tožeče stranke v tožbi, ki pa ga v predloženih upravnih spisih ni).

V zvezi s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na te del odločitve, in sicer da je treba določbo 32. člena ZDen tolmačiti po pravnem in dejanskem stanju ob uveljavitvi ZDen, pa se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1147/96 z dne 19. 2. 1999, ki je bila izdana v denacionalizacijskem postopku tožečih strank. Vrhovno sodišče je v njej zavzelo stališče, da je treba upoštevati, ali gre v času vračanja za dejansko, v naravi, pozidano zemljišče. Zemljišče, ki je sedaj dejansko pozidano, je treba šteti za zazidano stavbno zemljišče, ne glede na pravno situacijo, ali je investitor že zgrajenega objekta za gradnjo tega pridobil vsa ustrezna dovoljenja. Ugotovitev tožene stranke, da sta parceli št. 1204/10 in 1204/11 sedaj pozidani, pa ima podlago v listinah v upravnih spisih in ji kot taki tožniki tudi ne oporekajo. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00; v nadaljevanju ZUS), ker je presodilo, da tožena stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni upoštevala pravil postopka. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, čeprav so tožeče stranke predlagale obravnavo. Sprejeta odločitev izhaja iz presoje uporabe postopkovnih določil, za kar sodišču ni bilo treba ugotavljati dejanskega stanja v zadevi, vsled česar bi moralo opraviti obravnavo. Sprejeta odločitev pa je tudi v okviru tožbenega predloga tožnikov, da se izpodbijana odločba odpravi.

Po presoji sodišča tudi niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje po 61.členu ZUS, ki ga je predlagala tožena stranka.