Jedro

O vprašanju, kdo je inšpekcijski zavezanec, je bilo odločeno izključno z odločbo, ki pomeni izvršilni naslov (in ne z izpodbijanim sklepom), zato bi ga morala tožnica uveljavljati v pritožbi zoper to odločbo.

Ko je nekomu odrejena prepoved uporabe, je že po naravi stvari mogoče odločbo izvršiti samo s posredno prisilitvijo, saj gre za obveznost, ki je razen zavezanca iz izvršilnega naslova ne more storiti nihče drug.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnica je vložila tožbo zoper v uvodu naveden sklep, s katerim je bilo ugotovljeno, da je postala odločba istega organa št. 06122-753/2011/11-4202 z dne 21. 4. 2011 dne 12. 5. 2011 izvršljiva v 1. točki izreka, ki določa, da se tožnici v roku 7 dni po prejemu te odločbe prepove uporaba objekta nevarne gradnje z naslovom A., na zemljišču s parcelno št. 21/2 k.o. ..., navedenih tlorisnih dimenzij in gabaritov ter da se dovoljuje izvršba navedena v 1. točki izreka te odločbe (1. točka izreka). Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da v kolikor tožnica po prejemu tega sklepa ne bo izvršila naložene obveznosti iz 1. točke tega sklepa v naslednjih sedmih dneh, bo kot prisilitev za izvršitev 1. točke izreka sklepa uporabljena denarna kazen v znesku 40.000 EUR. S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo odločeno, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe.

Ministrstvo za okolje in prostor je z v uvodu navedeno odločbo zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep.

Tožnica je zoper izpodbijani sklep vložila tožbo, v kateri navaja, da sporni objekt proti njeni volji zaseda A.A. Kljub številni prizadevanjem tožnica še ne razpolaga z izvršilnim naslovom, s katerim bi dosegla njeno izselitev. To pomeni, da sama ne razpolaga s predmetnim objektom, niti ne oseba, s katero bi sklenila najemno pogodbo, ampak tretja oseba. Nasprotuje pa tudi sredstvu izvršbe in meni, da ni v skladu z določbo 285. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izbrano izvršilno sredstvo za tožnico ni najmilejše, z njim pa se tudi ne bo dosegel namen izvršbe. Le tega bi bilo v obravnavanem primeru mogoče doseči le z izvršbo po drugih osebah. Ne strinja se s stališčem toženke, da je izrečeni ukrep prepovedi uporabe takšne narave, da ga ni mogoče opraviti po tretji osebi, kar podrobneje pojasni. Na podlagi drugega odstavka 32. člena o Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pa predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo izvrševanje izpodbijanega sklepa. Navaja, da ne razpolaga s pravnim naslovom, ki bi ji omogočil izselitev posestnice iz predmetne nepremičnine, zato ne more izvršiti izpodbijanega sklepa.

Toženka na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Tožba ni dovoljena.

Po 1. odstavku 36. člena ZUS-1 je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 298. členom ZUP, ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnice. Odločba, s katero je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost prve točke prvostopenjske odločbe št. 06122-753/2011/11-4202 z dne 21. 4. 2011 (ki predstavlja izvršilni naslov), dovolil njeno izvršbo ter določi način izvršbe, če tožnica v naknadnem roku ne bo izvršila obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice. O tem je bilo namreč odločeno že z inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. V upravnem sporu pa se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009, I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 319/2011 z dne 14. 12. 2011, pri čemer je pri nekaterih sklepih poudarilo, da tožnik ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi nekaterih sklepov, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer načeloma ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče za predmetni sklep opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnica z ugovori, ki jih navaja v tožbi in ki se nanašajo zgolj na odločbo, ki v predmetnem postopku pomeni izvršilni naslov, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Tak je tudi temeljni ugovor, da izpodbijanega sklepa ne more izvršiti, ker sporni objekt brez pravne podlage zaseda A.A. Ta ugovor se nanaša izključno na vprašanje, kdo je inšpekcijski zavezanec. O tem vprašanju je bilo odločeno izključno z odločbo, ki pomeni izvršilni naslov (in ne z izpodbijanim sklepom), zato bi ga morala tožnica uveljavljati v pritožbi zoper to odločbo. Ker tožnica s tožbo uveljavlja zgolj ugovore, ki se nanašajo na izvršilni naslov in ki na tek izvršilnega postopka ne morejo vplivati, ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njene pravice, obveznosti ali pravne koristi.

Izvršba se po 1. odstavku 286. člena ZUP opravi le zoper tistega, ki je dolžan izpolniti obveznost (po izvršilnem naslovu). V zadevi ni sporno, da se odločba o prepovedi uporabe spornega objekta, ki v obravnavani zadevi pomeni izvršilni naslov, glasi na tožnico. V takšnih zadevah, ko je nekomu odrejena prepoved uporabe, je že po naravi stvari mogoče odločbo izvršiti samo s posredno prisilitvijo, saj gre za obveznost, ki je razen zavezanca iz izvršilnega naslova ne more storiti nihče drug. Zato je toženka tudi po presoji sodišča zagrozila z izvršilnim sredstvom, ki ga za takšne primere predpisuje ZUP, to je z izvršbo s prisilitvijo, ki se prvenstveno opravi z denarnimi kaznimi. Zagrožena višina denarne kazni ne presega minimalnega zneska denarne kazni, ki je določena v 1. alineji 2. točke 1. odstavka 148. člena ZGO-1. Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu z določbo 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je bilo treba tožbo zavreči že iz tega razloga, se sodišče ni spuščalo v preizkus, ali je v primeru, ko je tako na strani tožene, kot na strani tožeče stranke Republika Slovenija, upravni spor sploh mogoč.

V skladu z določbo 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi je torej obstoj tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo ugotovljeno, da ta v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.