Jedro

Pri tožnici (invalid II. kategorije invalidnosti) do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bila tožnica nezmožna za pridobitno delo. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnice v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 14. 7. 2011 in št. ... z dne 7. 12. 2011 ter da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bila z odločbo z dne 16. 12. 2002 že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi psihogene psihoze (druge akutne pretežno blodnjave psihotične motnje) ter zaradi spondiloze in debelosti. Z izpodbijanima odločbama tožene stranke pa je bila zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena z obrazložitvijo, da tožničina duševna motnja in ostale kronične bolezenske spremembe ne kažejo napredovalnega in trajnega poslabšanja. S tem v zvezi tožnica opozarja na mnenje invalidske komisije z dne 11. 5. 2011, iz katerega izhaja, da je pri tožnici zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti. Tako mnenje pa je bilo v revizijskem postopku pred invalidsko komisijo druge stopnje spremenjeno. Tožnica je uveljavljala sodno varstvo z namenom, da se pravilno ugotovi njeno dejansko zdravstveno stanje in delazmožnost ter da se pojasni neskladje med mnenji invalidske komisije prve in invalidske komisije druge stopnje. Sodišče prve stopnje pa je pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, iz katerega izhaja, da je pri tožnici še nadalje podana II. kategorija invalidnosti. Ker gre za mnenje tožene stranke, drugačnega mnenja niti ni bilo mogoče pričakovati. Tožnica pri tem opozarja, da diagnoza v dopolnilnem mnenju ni pravilno navedena, saj je bolezen od leta 2002 napredovala v shizoafektivno motnjo - F25. Sodišče je postavilo tudi sodno izvedenko, ki pa se je zadeve lotila pavšalno, predvsem pa pristransko. Sodna izvedenka ni kontaktirala s tožničino lečečo psihiatrinjo, niti ni preučila obsežne medicinske dokumentacije v zdravstvenem kartonu, ki se nahaja pri lečeči psihiatrinji. Svoje nestrinjanje z delom sodne izvedenke je tožnica izrazila že v vlogi dne 3. 11. 2014. Svoje nestrinjanje pa je izrazila tudi tožničina psihiatrinja, ki je v vlogi z dne 30. 10. 2014 ponovno navajala, da gre pri tožnici za kronično in progresivno potekajočo duševno motnjo iz psihotičnega kroga (F25-shizoafektivna motnja) ter da gre v letih zdravljenja slediti poslabšanju in da je pri tožnici delazmožnost izgubljena. Da bi bilo mnenje sodne izvedenke dovolj prepričljivo in strokovno obrazloženo, bi morala vsaj vpogledati v zdravstveno dokumentacijo tožnice pri njeni psihiatrinji. V danem primeru pa mnenje ne odraža dejanskega stanja in ni v skladu z zdravstveno dokumentacijo v tožničini kartoteki, posledično pa sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo, saj ni razčistilo bistvenega dejstva in ni odločalo na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izvedbo dokaza s pribavo in vpogledom v zdravstveno dokumentacijo pri psihiatrinji (kot tudi pri osebnem zdravniku) je tožnica predlagala že dne 15. 5. 2014, vendar pa je sodišče tak dokazni predlog zavrnilo. Nepojasnjeno tako ostaja odstopanje med mnenjem lečeče psihiatrinje ter mnenjem invalidske komisije prve stopnje in mnenjem invalidske komisije druge stopnje. V obeh komisijah so sodelovali strokovnjaki na svojih področjih, vendar pa so prišli do različnih zaključkov. Iz zdravstvene dokumentacije nedvomno izhaja, da se je zdravstveno stanje tožnice od leta 2002 bistveno poslabšalo. Da se razčisti neskladje med mnenji obeh komisij, je tožnica predlagala tudi zaslišanje obeh predsednikov senatov, vendar je bil tudi ta predlog zavrnjen. Sodišče tudi ni upoštevalo mnenja lečeče psihiatrinje z dne 30. 10. 2014. Tožnica tudi opozarja na mnenje klinične psihologinje iz leta 2008 in pa izvid in mnenje lečeče psihiatrinje z dne 28. 1. 2011, ko ugotavlja, da je tožničina delazmožnost izgubljena. Tožnica je tudi v vlogah in tudi na naroku pojasnila, da se je njeno zdravstveno stanje od priznanja invalidnosti II. kategorije v letu 2002 močno poslabšalo in se še nadalje slabša. Veliko težavo ji predstavljajo že najosnovnejša hišna opravila. Pri tem ji pomagajo domači, katerih zaslišanje je predlagala že v tožbi. Brezposelna je že skoraj 15 let. Sprašuje se, ali bi na pregledu pri specialistu A. pridobila zdravniško spričevalo, da je sposobna za delo. V vlogi z dne 15. 5. 2014 je tudi predlagala postavitev izvedenca A., vendar je sodišče tudi ta dokazni predlog zavrnilo. Zaključek sodišča, da pri tožnici ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, je v celoti absurden. Tožnica se ne zdravi zaradi akutnega stanja, kot to v sodbi zaključuje sodišče, temveč gre za kronično in progresivno potekajočo duševno motnjo iz psihotičnega kroga. Tožnica meni, da bi bilo potrebno izvesti predlagane dokaze in s tem zagotoviti vsaj minimalen standard pravičnosti. Pritožbenemu sodišču tako predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb v zvezi z izvedbo dokazov, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 7. 12. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 14. 7. 2011. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila tožnica s 16. 12. 2002 zaradi posledic bolezni razvrščena v II. kategorijo invalidnosti. Z odločbo št. ... z dne 18. 12. 2002 pa ji je bila priznana pravica do dela na svojem delu, čiščenje prostorov s polovico polnega delovnega časa. Dne 18. 2. 2011 je tožničin osebni zdravnik podal predlog za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

7. V zadevi je sporno, ali je pri tožnici prišlo do takih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih ni več zmožna za pridobitno delo. Tožnica namreč uveljavlja razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

8. V času vodenja postopka pri toženi stranki je veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V prvi alineji drugega odstavka 60. člena je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije pridobi pravico do invalidske pokojnine (prva alineja 67. člena ZPIZ-1).

9. V predsodnem postopku so mnenje podali najprej invalidska komisija prve stopnje dne 11. 5. 2011, nato v revizijskem postopku invalidska komisija druge stopnje dne 23. 6. 2011 in pa v pritožbenem postopku invalidske komisije druge stopnje dne 24. 10. 2011. Iz mnenja invalidske komisije I. stopnje izhaja, da je pri tožnici sodeč po priloženi medicinski dokumentaciji, kakor tudi po oceni specialistov, ki jo zdravijo, predvsem psihiatrinje, poslabšanje zdravstvenega stanja doseglo raven, da po njihovih ocenah ni več sposobna za delo. Komisija tako ugotavlja, da je pri tožnici od 11. 5. 2011 dalje zaradi posledic bolezni podana I. kategorija invalidnosti, saj ni več zmožna opravljati organizirano pridobitno delo. Kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, komisija navaja akutno polimorfno psihotično motnjo brez simptomov shizofrenije. Druge bolezni, ki vplivajo na delovno zmožnost pa so huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov, neopredeljena astma in inzulinsko neodvisna sladkorna bolezen brez zapletov. V nasprotju z mnenjem invalidske komisije prve stopnje pa sta obe invalidski komisiji druge stopnje menili, da je pri tožnici od 16. 12. 2002 in še nadalje podana II. kategorija invalidnosti za polovični delovni čas 4 ure dnevno na istem delovnem mestu „čiščenje prostorov“ zaradi bolezni. Kot glavno bolezen invalidska komisija druge stopnje dne 23. 6. 2011 navaja enake diagnoze kot pred tem invalidska komisija prve stopnje, medtem ko invalidska komisija druge stopnje v mnenju dne 24. 10. 2011 kot glavno bolezen navaja shizoafektivno motnjo, mešani tip. Sodišče prve stopnje je zaradi ugotovitve dejanskega stanja, še posebej zaradi razjasnitve razlik v podanih mnenjih invalidskih komisij, najprej pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje in sicer dne 8. 7. 2014. Komisija ugotavlja, da je glavna bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost akutna polimorfna psihotična motnja brez simptomov shizofrenije. Na podlagi proučitve medicinske dokumentacije pa nadalje ugotavlja, da je pri tožnici od 16. 12. 2002 in še nadalje podana II. kategorija invalidnosti za polovični delovni čas 4 ure dnevno na istem delovnem mestu „čiščenje prostorov“ zaradi bolezni. Pri podaji mnenja sta sodelovala specialist ortoped in pa specialist nevropsihiater. Sodišče se je v nadaljevanju odločilo, da bo dejansko stanje razčiščevalo tudi s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke prof. dr. B.B., specialistke psihiatrinje. Le-ta je po proučitvi medicinske dokumentacije v spisu podala pisno izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da pri tožnici do 7. 12. 2011 ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti. Izvedenka pojasnjuje, da iz izvidov, ki so priloženi spisu, je mogoče zaključiti, da ima tožnica nekatere kronične telesne bolezni (astma, sladkorna bolezen, okvaro hrbtenice), ki pa so vse ustrezno urejene, zato so omejitve delovnega časa povsem ustrezne. Tožnica ima že vrsto let raznorodne psihične težave, zaradi katerih tudi prejema ustrezno terapijo. Psihološki izvid iz leta 2011 ni pokazal niti jasnih psihotičnih znakov in tudi ne globljih, čustvenih motenj. Motnje spomina, ki jih je psihološki pregled izkazal, pa so na eni strani pričakovane glede na tožničino starost in same po sebi tudi niso tolikšne, da bi ogrožale njeno delovno zmožnost. Tudi glede psihičnih motenj je časovna razbremenitev povsem zadostna. Ker so bile s strani tožnice podane pripombe, je sodišče od sodne izvedenke zahtevalo še dodatno pojasnilo. Le tega je sodna izvedenka podala dne 14. 12. 2014. Sodna izvedenka je v celoti vztrajala pri že podanem pisnem izvedenskem mnenju.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno. Sodna izvedenka je proučila medicinsko dokumentacijo v spisu in tudi upoštevala vse izvide, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi ter se do njih tudi opredelila. Izvedenka je upoštevala izvide lečeče psihiatrinje, ki izkazujejo tožničino zdravstveno stanje. Nikakor pa sodišče ni vezano na mnenje lečeče psihiatrinje v zvezi z vprašanjem, ali je pri tožnici prišlo do izgube delovne zmožnosti. V primeru, da bi kot odločilna upoštevali mnenja lečečih specialistov, bi to v praksi pomenilo, da je brezpredmetno tako odločanje invalidskih komisij, kot tudi postavljanje sodnih izvedencev. Mnenje lečečega specialista je eden od dokazov, ki ga mora presoditi sodišče. Ker pa sodišče ne razpolaga z medicinskim znanjem, sodišče postavi sodnega izvedenca, torej osebo, ki da svoje znanje o pravilih znanosti, stroke in izkušnje na razpolago sodniku, da ta ugotovi ali razjasni pravno pomembna dejstva(1). Skladno z 287. členom ZPP sodišče izvede tiste dokaze, za katere meni, da so potrebni za razjasnitev dejanskega stanja. Sodišče je vse dokaze, za katere je menilo, da niso pomembni za odločbo zavrnilo s sklepom in tudi ustrezno obrazložilo, zakaj meni, da njihova izvedba ni potrebna. Tudi po stališču pritožbenega sodišča, izvedba dokazov, na katere se tožnica sklicuje v pritožbi, ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje že z izvedbo ostalih dokazov ustrezno razčiščeno. Tožnica se zgolj sklicuje na zdravstveno kartoteko pri lečeči psihiatrinji, pri čemer pa ne navede, kateri dokazi oziroma listine v tem zdravstvenem kartonu so odločilne pri presoji sporne zadeve. Niti ni navedla, kaj bi lahko dodatno lečeča psihiatrinja izpovedala, če bi jo sodišče zaslišalo v postopku. Tako gre za nesubstanciran dokazni predlog in ga je bilo že zaradi tega potrebno zavrniti. Nenazadnje je lečeča psihiatrinja posredovala pisni izvid in mnenje, ki ga je upoštevala sodna izvedenka, na stranki pa je bilo tudi, da sama predloži listinsko dokumentacijo (izvide), za katere meni, da so odločilni pri presoji sporne zadeve. Dokazna dokumentacija, ki se nanaša na tožničino zdravstveno stanje (priloge od A7-A12) pa je bila upoštevana pri podaji izvedenskega mnenja. Nov izvid (A/13), ki ga je tožnica priložila šele k pritožbi, pa je bil izdan že po izdani sodbi, zato na rešitev sporne zadeve nima nobenega vpliva. Pritožbeno sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je bilo za presojo sporne zadeve odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke, torej do 7. 12. 2011. Morebitne kasnejše spremembe v zdravstvenem stanju so lahko le predmet novega postopka pri toženi stranki.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bilo mnenje sodne izvedenke zelo pavšalno in pa pristransko ter da mnenje ne odraža dejanskega stanja in ni v skladu z zdravstveno dokumentacijo. Tožnica je imela možnost, da v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteva, da sodišče sodno izvedenko tudi ustno zasliši. Na tem zaslišanju bi lahko tožnica sodni izvedenki postavila vprašanja, če je menila, da izvedensko mnenje ne odraža dejanskega stanja. Tako pa je podala zgolj pisne pripombe, ki jih je sodišče prve stopnje tudi posredovalo sodni izvedenki, da se je do njih opredelila. Niti v postopku pred narokom niti na naroku za glavno obravnavo predlog za ustno zaslišanje sodne izvedenke ni bil podan, temveč omenjeno tožnica predlaga šele v pritožbi. Skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP pa sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tega pa tožnica niti ne navaja oziroma zatrjuje. Prav tako tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče angažirati drugega (objektivnega) sodnega izvedenca psihiatrične stroke. Skladno s prvim odstavkom 245. člena ZPP izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec. Če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev. V tretjem odstavku 254. člena pa je določeno, da če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvomi pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče s postavljeno sodno izvedenko razčistilo bistvena vprašanja, pomembna za odločitev v zadevi in zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi postavilo drugega izvedenca psihiatrične ali katere druge medicinske stroke. Iz mnenja namreč povsem jasno izhaja, da je bila tožnica zaradi psihičnih težav, ki jih podrobno navaja že sodišče prve stopnje, že razvrščena v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, s tem da ji je bila z odločbo z dne 18. 12. 2002 priznana pravica do dela s polovico polnega delovnega časa. Pri tožnici pa do izdaje dokončne odločbe tožene stranke, ki jo izpodbija v tem sporu, ni prišlo do takega bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega bi bila tožnica nezmožna za pridobitno delo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Pravdni postopek, dr. Jože Juhart, Ljubljana 1974, str. 299.