Jedro

Že izdano odločitev o stikih otroka z očetom bi bilo mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila izdana oziroma, če bi odpadel razlog, zaradi katerega je bila izdana. Tožnica v predlogu za novo oziroma ponovno spremembo začasne odredbe novih ali spremenjenih okoliščin ne navaja.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v izpodbijanih delih potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta starša, dne ... 2018 rojenega sina A. A. 2. Tekom postopka je sodišče prve stopnje izdalo že več začasnih odredb.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 23. 6. 2020 je sodišče prve stopnje predlog za izločitev sodne izvedenke, specialistke klinične psihologije mag. B. B., zavrnilo (I. točka izreka). Tožečo stranko je zaradi žaljivega obnašanja kaznovalo z denarno kaznijo v višini 300 EUR (II. točka izreka ). Ugovoru tožeče stranke je ugodilo ter sklep o začasni odredbi z dne 27. 3. 2020 glede odločitve o video stikih (III. točka izreka sklepa – k sklepu z dne 19. 12. 2019 dodana četrta, peta in šesta alineja) razveljavilo, ter hkrati po uradni dolžnosti sklep o začasni odredbi z dne 19. 12. 2019 v preostalem delu spremenilo tako, da je predhodno določene stike nadomestilo, tako da začasno potekajo vsako sredo, ko oče otroka prevzame v vrtcu ob 15.00 uri do 18.00 ure, ko ga preda materi na vhodu stanovanjske stavbe, v kateri mati živi; če je na dan stika prost dan, oče sina namesto v vrtcu prevzame ob 15.00 uri na vhodu stanovanjske stavbe, v kateri živi mati in ga pripelje na isto mesto nazaj ob 18.00 uri; ter vsako, soboto, ko oče otroka ob 15.00 uri prevzame na vhodu stanovanjske stavbe, v kateri živi mati, do 18.30 ure, ko otroka pripelje nazaj. Sodišče je z začasno odredbo še odločilo, da starša ob predaji otroka drug drugega le pozdravita, se od otroka vzpodbudno poslovita in se vzdržita vsakršne druge (neprimerne) komunikacije, morebitna nujna sporočila, ki se nanašajo na otroka pa pustita v nahrbtniku/torbi, staršema se, razen če gre za nujno zadevo v povezavi z otrokom, sicer prepoveduje komunicirati med seboj preko vseh sredstev komunikacije, vključno s snemanjem (III. točka izreka sklepa). Tako predlog tožeče stranke, kot tudi predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe je zavrnilo (IV. in V. točka izreka). Zavrnilo je predlog za kaznovanje tožene stranke je (VI. točka izreka). Odločitev o denarnem kaznovanju tožeče stranke je pridržalo do odločitve pritožbenega sodišča o pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 27. 3. 2020. (VII. točka izreka).

Zoper sklep sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

4. Zoper I. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa z dne 23. 6. 2020, s katerima je prvo sodišče zavrnilo _predlog tožeče stranke za izločitev izvedenke klinično psihološke_ stroke ter _predlog za izdajo novega sklepa o začasni odredbi,_ se pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o nepravdnem postopku1 v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku2, pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da ugodi predlogu tožnice za izločitev izvedenke klinično psihološke stroke ter v IV. točki izreka tako, da v tem delu sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

Pritožba poudarja, da se sicer zaveda, da zoper I. točko izreka sklepa posebna pritožba ni dopustna, vendar pa jo je v konkretnem primeru potrebno dopustiti, ker se izvedenstvo nanaša na odločanje o vprašanjih, ki so predmet začasne ureditve stikov med mladoletnim otrokom in tožencem. Navaja, da je izvedenka do svojih ugotovitev v izvedenskem mnenju prišla na neznanstven način. V izvedenskem mnenju ni rubrike o znanstvenih virih, ki jih je pri delu uporabljala izvedenka, prav tako na vprašanje tožničinega pooblaščenca izvedenka ni znala pojasniti, na temelju katerih konkretnih znanstvenih del je prišla do svojih ugotovitev in na kakšnem metodološkem aparatu je njeno izvedensko mnenje zasnovano. Izvedensko delo je zato opravljeno nestrokovno in arbitrarno. Tožnico je presojala po njenem videzu in ker ji ta očitno ni ustrezal, jo ni zmogla obravnavati objektivno in nepristransko. Neupravičeno je preferirala toženca, na kar kaže tudi to, da se do toženčevega pozitivnega toksikološkega testa ni opredelila.

Glede zavrnitve tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe (IV. točka izreka sklepa) pritožba opozarja na absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je prvo sodišče opustilo sleherno opredelitev do strokovnih mnenj in izpovedb prof. dr. C. C. in primarija D. D. Izpodbijani sklep ne vsebuje ne povzetka, ne opredelitve do njunih obsežnih izpovedb, kar je prima facie kršitev načela enakopravnosti strank v postopku, kajti prvo sodišče (ponovno) ne upošteva dokaznih virov pravno relevantnih informacij, ki jih je sodišču predočila tožeča stranka. Pojasnjuje, da je izpovedba strokovno izvedene priče prof. C. C. pomembna v delu, ko pojasni, da je potrebno ločevati med čustveno neuravnovešenostjo in burnim čustvenim odzivom tožnice ali katerekoli druge osebe, ki se znajde v podobni stresni situaciji, kot je sedaj tožnica. Zdi se, da je prof. C. C. prvemu sodišču hotela sporočiti, da je impulzivnost tožnice nekaj povsem običajnega, morda celo pričakovanega, ko se tožnica kot mati bori za korist svojega otroka, za katerega je prepričana, da je v danem trenutku v telesnem in osebnostnem razvoju ogrožen. Povsem strokovno neustrezno je zamenjevati čustveno impulzivnost s čustveno neuravnovešenostjo, na katero v svojem izvedenskem mnenju neupravičeno nakazuje izvedenka mag. B. B. Izvedensko mnenje je tožnico obsodilo na diagnozo osebnostne motnje, ki pri njej nikakor ni podana in je ni ugotovil niti eden od strokovnjakov, ki jih je angažirala tožnica. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi izvedene priče prof. C. C., da mora biti režim stikov med mladoletnim otrokom in staršem, s katerim otrok ne živi, predvidljiv in stiki ne preveč pogosti, saj naj bi imel otrok v prvih letih svojega življenja čim več miru, in ne preveč kontaktov z drugimi osebami. Tega prvo sodišče ni upoštevalo in ni zmanjšalo obsega stikov med mladoletnim otrokom in tožencem. Še več, v istem sklepu je po uradni dolžnosti izdalo sklep o začasni odredbi, s katerim je z vidika polmesečnega seštevka ur stike povečalo iz dosedanjih deset ur na trinajst. Z vidika pogostosti in obsega stikov med otrokom in tožencem je izjemno pomembno tudi, ali ima starš, ki ne živi z otrokom, težave z odvisnostjo od psihoaktivnih snovi. S tem v zvezi je prof. C. C. izpovedala, da ima to vprašanje takšen pomen, da mora starš, ki je bil pozitiven na toksikološkem testu dokazati, da ni več odvisen od psihoaktivnih snovi. Prof. C. C. je tudi navedla, da se ji zdi zelo pomembno, da zoper toženca tečejo kazenski postopki, katerih predmet so kazniva dejanja, izvršena na škodo tožnice. Z vidika pritožbenih razlogov povsem enako kot pri izpovedbi prof. C. C. velja za izpovedbo psihiatra primarija D. D., saj se sodišče prve stopnje tudi do njegove izpovedbe ni opredelilo. Tožeča stranka je podala obširne pripombe na izvedensko mnenje ter je izvedensko mnenje izpodbila še z dvema strokovnima mnenjema, pridobljenima zunaj pravde, kar je sodišče prve stopnje očitno sprejelo, saj je pričelo dvomiti v vsebino izvedenskega mnenja, zato je postavilo še izvedenca psihiatrične stroke gospoda F. F. Kljub navedenemu pa je sodišče prve stopnje odločitev o zavrnitvi predloga tožeče stranke za izdajo sklepa o začasni odredbi in odločitev o novem sklepu o začasni odredbi oprlo na mnenje in ugotovitve izvedenke mag. B. B. Pedopsihiatrični izvid E. E. je potrebno šteti za del trditvene podlage tožeče stranke, torej enako kot mnenji prof. C. C. in primarija D. D., vendar pa se prvo sodišče, kljub temu sklicuje na omenjeno mnenje, ko skuša pojasniti spremenjeni režim stikov med tožencem in mladoletnim A. A. Posledično se zastavi vprašanje, zakaj sodišče isto ne stori z izpovedjo prof. C. C. in izpovedjo primarija D. D., ki sta prav tako pomembni in pravno relevantni za pravilno in zakonito odločitev o režimu stikov. Zaradi omenjene nedoslednosti in brez stvarno upravičenega razloga uporabe različnih vatlov, je izpodbijani sklep do te mere notranje protisloven, da ga ni mogoče preizkusiti. Toženec ima še naprej možnost, da mladoletnega A. A. odpelje na naslov svojega prebivališča, kjer je otrok skupaj s staro mamo in teto, ki ju ne pozna. Pri tem gre za ravnanje, ki bo zaradi indoktrinacije sčasoma zagotovo prispevalo k odklonilnemu odnosu otroka do tožnice, kar pa je v eklatantnem nasprotju s pristnim interesom otroka. Sodišče se tudi ni opredelilo do obširnih in dokaznih navedb tožnice v zvezi s tem, da je zaradi A. A. in tožničinega zdravstvenega stanja stike med otrokom in tožencem potrebno čim bolj omejiti zaradi epidemije novega korona virusa.

5. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa z dne 23. 6. 2020, s katero je sodišče tožnici izreklo _denarno kazen,_ se s samostojno pritožbo pritožuje _tožeča stranka._ Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni tako, da ga odpravi, podrejeno pa, da razveljavi in vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je tožnica besedo „fašistka“ izvedenki izrekla zgolj v okviru kritike izvedenkinega ponavljanja neresnic v zvezi s tem, da je tožnica izvedenki pred sestavo izvedenskega mnenja dejala, da je v preteklosti uživala prepovedane droge. Tako udarna izjava je bila edina možnost, da bi ji izvedenka in prvo sodišče dejansko prisluhnila, ko je izpostavljala, da navedenega nikoli ni izjavila. Pojasnjuje, da je po svetovno nazorskem prepričanju antifašistka, fašizem pa razume kot vztrajanje na pozicijah moči in oblasti, ki se požvižga na resnico, in ravno zato je šlo v tej zadevi. Poleg tega uporaba besede sodi v okvir tožničine pravice do izražanja političnega prepričanja. Navaja, da bi sodišče moralo opraviti tehtanje po merilih ustavnopravnega testa sorazmernosti in šele nato odločiti, ali v tej zadevi dati prednost dolžnosti sodišča, da vzdržuje red in mir na glavni obravnavi pred tožničino svobodo izražanja, česar pa ni storilo. Nasprotuje tudi načinu, s katerim je prvo sodišče ugotavljalo primernost višine tožnici izrečene denarne kazni. Sodišče ne bi smelo upoštevati njenega življenjskega standarda, temveč le izkazane povprečne mesečne prejemke.

7. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

8. Zoper V. točko izreka izpodbijanega sklepa z dne 23. 6. 2020, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo _predlog o dodelitvi otroka očetu, določitvi stikov in plačilu preživnine_ se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje _tožena stranka._ Meni, da bi sodišče pri odločitvi moralo uporabiti 7. odstavek 141. člena DZ. Opozarja, da je tožnica že večkrat kršila veljavno in tudi vse predhodne začasne odredbe ter preprečuje stike otroka s tožencem. Tožnica se je ponovno izognila toksikološki preiskavi glede uživanja prepovedanih drog, zaradi česar se vzpostavi utemeljen sum, da tožnica uživa prepovedane droge.

9. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

10. Z izpodbijanim sklepom z dne 14. 9. 2020 je sodišče prve stopnje ugovoroma pravdnih strank delno ugodilo in tudi po uradni dolžnosti začasno odredbo z dne 23. 6. 2020 spremenilo oziroma dopolnilo tako, da stiki med očetom in sinom začasno potekajo vsako soboto, ko oče otroka prevzame ob 8.30 uri na vhodu stanovanjske stavbe, v kateri živi mati, do 12.00 ure, ko ga pripelje nazaj na isto mesto, ter ob sredah ob 15.00 uri, ko otroka iz vrtca prevzame tožena stranka (1. točka izreka). Predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 2. 7. 2020, na podlagi katere naj bi se za obdobje najmanj treh mesecev očetu odvzela pravica do stikov s sinom A. A., je zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožničin podrejeni predlog za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere bi se za obdobje devetih mesecev toženi stranki omejili stiki s sinom na enkrat tedensko v trajanju dveh ur v navzočnosti strokovnega sodelavca pristojnega CSD na domu tožnice, kjer sme biti prisotna tudi varuška ali druga odrasla oseba (2. točka izreka). Tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z dne 18. 8. 2020 za določitev zvišanja začasne mesečne preživnine na znesek 400 EUR, je zavrnilo (3. točka izreka). Predlog tožene stranke za izdajo začasne odredbe z dne 4. 9. 2020 za začasno dodelitev otroka očetu, ureditev stikov ter plačila preživnine je zavrnilo (4. točka izreka.).

11. Zoper sklep sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

12. Zoper _zavrnilni del 1. točke, 2. in 3. točko izreka izpodbijanega sklepa_ se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP pritožuje _tožnica._ Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi primarnemu predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 2. 7. 2020, podrejeno da ugodi podrednemu predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 2. 7. 2020 ter ugodi predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe z dne 18. 8. 2020 ali podrejeno izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Navaja, da ne drži stališče prvega sodišča iz 3. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da naj bi bil med pravdnima strankama intenziven, konflikten odnos, kajti tožnica ni konfliktna, pač pa je konflikten toženec, ki je bil v kazenskem postopku že tudi obsojen. V 15. in 16. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa se je prvo sodišče zapletlo v težko razrešljivo protislovje, ko najprej napiše, da sta strokovni mnenji in izpovedbi dr. C. C. in psihiatra D. D. v skladu z ustaljeno sodno prakso le del trditvene podlage tožeče stranke, nato pa, da je v skladu z načelom otrokove koristi upoštevalo mnenje pedopsihiatrinje, dr. med. E. E., ki je prav tako strokovno mnenje, pridobljeno zunaj sodnega postopka, in ne velja za izvedensko mnenje. V pritožbi ponovno, kot že večkrat v dosedanjem postopku opozarja na toženčevo zatrjevano odvisnost od psihoaktivnih snovi, njegovo nasilno naravo, ter na nesprejemljivost prisotnosti toženčeve matere in sestre pri izvajanju stikov otroka z očetom.

Glede zavrnitve njenega predloga za izdajo začasne odredbe v zvezi s plačevanjem preživnine navaja, da je prišlo do spremenjenega dejanskega stanja glede določitve začasne preživnine, saj je A. A. v vmesnem času začel obiskovati vrtec, poleg tega pa tudi toženec pridobiva višje prejemke kot je bilo predhodno znano.

13. Zoper V. točko izreka sklepa, s katero je sodišče zavrnilo predlog za začasno dodelitev otroka očetu, določitvijo stikov in plačilo preživnine vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Opozarja, da je pristojni CSD izdal več mnenj tekom predmetnega postopka, v katerih je ocenil starševske kapacitete toženca kot zelo visoke, medtem ko je v starševske kapacitete tožnice močno podvomil. Opozarja na mnenje sodne izvedenke klinične psihologije dr. B. B., da je toženec pravzaprav primernejši za varstvo in vzgojo otroka kot tožnica, in predlaga, da se v primeru preprečevanja stikov s strani tožnice otroka dodeli v varstvo in vzgojo očetu.

**Pritožbe niso utemeljene.**

14. Zaradi preglednosti je pritožbeno sodišče pritožbe posamično obravnavalo. Razlogi, navedeni pri obravnavanju posamezne pritožbe, se bodo lahko navezovali tudi na druge pritožbe, zato naj se odločbo razume kot celoto. Pritožbeno sodišče se bo opredelilo le do za odločitev bistvenih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

**O pritožbah zoper sklep z dne 23. 6. 2020** **O pritožbah tožeče stranke:** _O predlogu za izločitev izvedenke:_

15. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da uporaba petega odstavka 247. člena ZPP, ki določa, da je posebna pritožba zoper sklep o zavrnitvi za izločitev izvedenca mogoča le v okviru pritožbe zoper končno odločbo, v postopku začasne odredbe, s katero se ureja razmerja med starši in otroki, ni ustrezna3. Postopek z začasno odredbo je namreč specifičen, s pravdnim postopkom povezan postopek, v katerem se uporabljajo določbe zakona o izvršbi in zavarovanju. Gre torej za izvršilni postopek znotraj pravdnega. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahteve za izločitev izvedenca v tej fazi postane pravnomočna, kar glede na dejstvo, da začasne odredbe v družinskih postopkih praviloma v večji meri temeljijo na izvedenskem mnenju postavljenega izvedenca, pomeni, da sodišče na podlagi mnenja izvedenca v postopku z začasno odredbo dokončno odloči o razmerju med starši in otroki, ki velja vse do izdaje končne odločbe (oziroma drugačne odločitve sodišča). Glede na pomen in daljnosežnost začasnih odredb v družinskih zadevah, preizkusa pravilnosti sklepa o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca zato ni ustrezno in ni dopustno odlagati4. 16. Sodišče je na podlagi navedenega odločitev sodišča prve stopnje, da se predlog za izločitev mag. B. B., univ. dipl. psih., specialistke klinične psihologije, sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov zavrne, vsebinsko preizkusilo. Iz zahteve za izločitev izvedenke in pritožbenih navedb v bistvenem izhaja, da se tožnica ne strinja z delom in ugotovitvami izvedenke, napada pa tudi njeno strokovnost in ji očita pristranskost. Navedeni razlogi za izločitev izvedenke niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v 7. do 9. točki izpodbijanega sklepa jasno, pravilno in ustrezno pojasnilo odločilne razloge, na podlagi katerih je zavrnilo zahtevo za izločitev izvedenke, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Navedbe o pristranskosti izvedenke zaradi tožničinega zunanjega videza so neosnovane in brez podlage v spisu, zato jih pritožbeno sodišče ne sprejema. Prav tako se je izvedenka do navedb o pristranskosti že argumentirano opredelila, kar vse izhaja iz izpodbijanega sklepa. Nestrinjanje s strokovnimi zaključki izvedenke pa bo, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, predmet nadaljnjega razčiščevanja in dopolnjevanja mnenja, torej vsebinskega pretresanja izvedenkinega dela. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tako kot nestrinjanje z izvedenskim delom ni razlog za izločitev izvedenca, izločitvenega razloga skladno s pravno teorijo in sodno prakso, tudi ne predstavljajo laične trditve, da je izvedenec nestrokoven in da je svoje delo opravil slabo in na podlagi neznanstvenih metod5. Pritožbeno sodišče se na podlagi navedenega pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da dvoma v strokovnost in pristranskost izvedenke ni. Sodišče prve stopnje je tako odločilo pravilno, ko je zahtevo za izločitev izvedenke zavrnilo.

_O ukrepu denarnega kaznovanja:_

17. Sodišče z ukrepom denarnega kaznovanja varuje tek postopka v okviru svoje dolžnosti iz 303. člena ZPP, to je skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča ter drugih udeležencev glavne obravnave. Z izrekom denarnih kazni v skladu z določbo 304. člena ZPP, v povezavi s 109. in 11. členom ZPP izvršuje svoja disciplinska pooblastila, s katerimi zagotavlja urejeno obnašanje v sodnih postopkih in njihov nemoten potek. Gre torej za ukrep procesnega vodstva, pri katerem kaznovanje predstavlja posledico, ki sledi kršitvi pravil urejenega obnašanja na glavni obravnavi.

18. Iz pritožbenih navedb izhaja, da je tožnica besedo „fašistka“ izvedenki izrekla, ker je na udaren način želela opozoriti na izvedenkino nepravilno povzemanje tožničine izjave. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je stranki pri obrambi svojih pravic v postopku ostra kritika izvedenkinega dela dovoljena, vendar pa mora biti ta podana na dostojen način. Označba izvedenke za fašistko, torej za podpornico fašizma, politične ureditve, ki temelji na diktaturi, kultu osebnosti, nestrpnosti do drugače mislečih, šovinizmu, rasizmu in agresivni zunanji politiki6, pri čemer je tudi splošno znano, da se z izrazom označujejo vsa nacionalistična in totalitaristična gibanja, ki so grobo posegala v človekove pravice in temeljne svoboščine, je nedvomno nespoštljiva, nedostojna, zaničevalna in osebno žaljiva. Pritožbene navedbe o politični pripadnosti tožnice in njenem razumevanju fašizma niso relevantne, saj se žalitev po 304. členu ZPP ne presoja po subjektivnem naziranju kršitelja, temveč je kriterij objektivne narave. Izjavljeno predstavlja verbalni napad na dostojanstvo, identiteto oziroma osebnost izvedenke, ki presega kritiko njenega izvedenskega dela. Tožnica je z izjavo ovirala nemoten tek postopka in prekršila pravila urejenega obnašanja v sodnem postopku, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča terja denarno sankcioniranje.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo pri višini izrečene denarne kazni upoštevati le tožničine izkazane mesečne prejemke. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je pri določitvi in izreku denarne kazni upoštevalo okoliščine, ki izkazujejo premoženjsko stanje. Te okoliščine je pravilno ugotovilo na podlagi lastnih navedb tožnice. Poleg tega pri določitvi ni upoštevalo le premoženjskega stanja, temveč tudi težo in stopnjo žaljivosti. Pritožbeno sodišče še pripominja, da je tožnici določena in izrečena denarna kazen sorazmerno nizka, saj skladno z določbo tretjega odstavka 11. člena ZPP sodišče lahko izreče kazen do 1.300 EUR.

_O zavrnitvi predloga tožeče stranke z dne 15. 4. 2020 za izdajo začasne odredbe:_

19. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe glede nove ureditve stikov otroka z očetom, ki naj bi po predlogu potekali dvakrat mesečno, in sicer enkrat na štirinajst dni ob sredah med 14.00 in 17.00 uro, v naslednjih štirinajstih dneh pa enkrat ob sredah med 14.00 in 16.00 uro, v obeh primerih na domu tožnice ob prisotnosti varuške oz. druge osebe, ki ji zaupa tožeča stranka. V času epidemije koronavirusa, pa se naj bi ti stiki nadomestili z desetminutnim video stikom med tožencem in mld. A. A. preko aplikacije Viber, ki naj poteka od 16.00 do 16.10 ure, fizični stiki v tem času se ne izvajajo. Nadalje je predlagana obveznost mesečnega testiranja toženca na alkohol in prepovedane droge, prepoved prisotnosti toženčeve mame in sestre pri izvajanju stikov ter vnaprejšnja napoved izvajanja vsakega stika.

20. Bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Obrazložitev sklepa v izpodbijanem delu omogoča njen preizkus. Sodišče je pri svoji odločitvi upoštevalo in ovrednotilo vse relevantne okoliščine ter jim dalo ustrezno težo. 21. Že izdano odločitev o stikih otroka z očetom bi bilo mogoče spremeniti le, če bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila izdana oziroma, če bi odpadel razlog, zaradi katerega je bila izdana. Tožnica v predlogu za novo oziroma ponovno spremembo začasne odredbe novih ali spremenjenih okoliščin ne navaja. Ponavlja navedbe, dane tekom postopka, na katere je odgovorilo sodišče prve stopnje v sklepu z dne 13. 1. 2020, s katerim je bil tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen ter v sklepu z dne 27. 3. 2020, s katerim je bil prav tako zavrnjen tožničin predlog za spremembo izdane začasne odredbe. Tudi pritožbeno sodišče se je v sklepu z dne 7. 4. 2020 že opredelilo do ponavljajočih se navedb tožnice, danih tekom postopka v praktično že nepreglednem številu pripravljalnih vlog, in od svojih stališč ne odstopa. Sodišče prve stopnje bi zato predlog tožnice moralo zavreči. **O pritožbi tožene stranke:**

22. Sodišče prve stopnje ni kršilo 14. točke 339. člena ZPP, saj je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti. Prvo sodišče se je do toženčevega predloga opredelilo v 22. točki obrazložitve sklepa. Dejstvo, da eden od staršev onemogoča oziroma otežuje stike otroka z drugim od staršev, je takšna okoliščina, ki glede na to, da je v otrokovo korist, da ima redne stike tudi s tistim od staršev, pri katerem ne živi, lahko vpliva tudi na odločitev o dodelitvi otroka, na kar pritožba pravilno opozarja. Vendar pa bi bila tudi po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru preuranjena odločitev v teku postopka izdaje začasne odredbe, na podlagi katere bi se otrok začasno dodelil očetu. Izvedeni dokazni postopek še ne izkazuje, da bi bil otrok v materinem okolju ogrožen.

**O pritožbah zoper sklep z dne 14. 9. 2020** **O pritožbi tožeče stranke:** _O delni zavrnitvi tožničinega ugovora zoper sklep o začasni odredbi z dne 23. 6. 2020:_

23. Otrok ima pravico do stikov z obema staršema in oba starša imata pravico do stikov z otrokom. V korist otroka je, da ima čim več osebnih stikov z obema staršema in da so stiki čim bolj kvalitetni in pristni, saj le na ta način otrok s staršem, s katerim ne živi, vzpostavi primerno čustveno vez. Kot je bilo že večkrat pojasnjeno, je namreč poseg v pravico do stikov hud poseg ne le v starševsko skrb oziroma pravico, temveč predvsem v pravico otroka, da ima redne in kontinuirane stike z odsotnim staršem. Tožnica je torej tista, ki bi morala ponuditi prepričljive dokaze, da bi bili otrokovi stiki z očetom škodljivi. Tožnica tekom dosedanjega postopka ni dokazala niti, da oče ne bi bil sposoben poskrbeti za otroka, niti da bi bili na kakršenkoli način stiki med otrokom in očetom za otroka škodljivi. Na zatrjevanje tožnice o neustreznih osebnostnih lastnostih toženca, toženčeve matere in sestre; na potencialno možnost okužbe z virusom; da oče sina pripelje nazaj polulanega, žejnega in umazanega; da so bili toženčevi toksikološki izvidi pridobljeni s pregledom las pozitivni na alkohol in kokain; ter da je toženec v kazenskih postopkih zaradi nasilja, se je tako sodišče prve stopnje, kot tudi pritožbeno sodišče tekom postopka že večkrat izreklo. Do s strani stranke pred ali med pravdo predloženega strokovnega mnenja ter glede izpovedi avtorjev takšnih mnenj se je pritožbeno sodišče opredelilo v 25. točki sklepa IV Cp 1046/2020 z dne 21. 6. 2020, izdanega v tem postopku. Ob bok navedenemu pritožbeno sodišče le še dodaja, da ZPP pojma izvedene priča ne pozna, ampak je predviden samo dokaz z zaslišanjem priče in dokaz z izvedencem.

24. Utemeljeno pritožba sicer opozarja, da prvo sodišče odločitve o spremembi obsega stikov očeta z otrokom ne bi smelo opreti na mnenje dr. med. E. E. (pod plaščem mnenja izvedenke B. B., ki je na zahtevo sodišča podala hipotetično mnenje na podlagi enostranskih zaznav tožnice, katerim je toženec izrecno nasprotoval). Ker pa gre za trditveno podlago tožnice, ji je to lahko le v korist. 25. Pritožbeno sodišče je tudi že poudarilo, da čustvene stiske otroka zaradi odnosa med očetom in materjo oziroma materino prepričanje, da oče zanj ni varen, ni primerno reševati z oženjem že tako omejenih stikov otroka z očetom, temveč v smeri izboljšanja komunikacije med staršema oziroma spremembo nezaupljivega odnosa s strani matere do očeta. Po mnenju pritožbenega sodišča je potrebno kvečjemu ustvariti pogoje, da se stiki razširijo tudi tako, da oče s sinom preživi čim več časa, tudi z nočitvijo.

_O zavrnitvi tožničinega predloga z dne 2. 7. 2020 za izdajo začasne odredbe:_

26. Tožnica je še pred pravnomočnostjo zadnje začasne odredbe vložila nov predlog za izdajo začasne odredbe, sicer z deloma drugačno vsebino, ki pa temelji na vsebinsko enaki trditveni podlagi. Tožnica ves čas postopka niza razloge, zaradi katerih naj bi bili stiki otroka z očetom škodljivi, vendar pa neuspešno. Tudi v tem predlogu ne navaja nobenih novih dejanskih okoliščin, nastalih po trenutku odločanja o predlogu oziroma izdaji sklepa o začasni odredbi glede obsega stikov med otrokom in očetom. Tudi v tem primeru bi moralo prvo sodišče predlog zavreči, vendar, ker zavrnitev ni bistveno vplivala na pravilnost odločitve in ker se z zavrženjem pravni položaj tožnice ne bi v ničemer izboljšal, pritožbeno sodišče v odločitev ni posegalo.

_O zavrnitvi toženčevega predloga za izdajo začasne odredbe:_

27. Sodišče prve stopnje je v 23. in 24. točki obrazložitve sklepa navedlo vsebinske razloge, ki odločitev potrjujejo. V fazi postopka izdaje začasne odredbe ne gre za presojo, kdo od staršev je bolj primeren za vzgojo in varstvo otroka, ampak gre za vprašanje, ali so podane takšne izjemne okoliščine, ki narekujejo izdajo začasne odredbe, torej ali je korist otroka ogrožena. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prve stopnje, da zaenkrat, kljub oviranju tožnice pri stikih toženca s sinom, otrok pri tožnici še ni ogrožen.

28. Se pa pritožbeno sodišče strinja s tožencem, da bo moralo prvo sodišče ob končni odločitvi upoštevati tudi sedmi odstavek 141. člena DZI7 in presoditi, kaj predstavlja za otroka manjšo škodo, ali dodelitev otroka očetu, ob zavedanju, da bi to za otroka lahko pomenilo travmatično doživetje, ali ohraniti obstoječe stanje, kar bo lahko privedlo do situacije, da bo odtujenost napredovala do tiste stopnje, ko stik z očetom dejansko otroku ne bo več v korist8, na kar kaže nemalo primerov iz sodne prakse in na kar je jasno opozorila v konkretnem primeru tudi izvedenka v izvedeniškem mnenju.9 _O zavrnitvi tožničinega predloga z dne 4. 9. 2020 za izdajo začasne odredbe:_

29. Kljub zatrjevanim spremenjenim okoliščinam glede večjih potreb preživninskega upravičenca in višjega osebnega dohodka preživninskega zavezanca, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pogojev za spremembo že določene začasne preživnine, ki jo toženec plačuje za otroka. Kot je sodna praksa že večkrat poudarila, vsebinski kriterij pri določanju preživnine v začasnih odredbah ni ustrezen življenjski standard, temveč nujno preživljanje. Glede na tožničin visok standard tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnica, ob pomoči že določene začasne preživnine, ne bi bila sposobna zagotoviti nujnega preživljanja otroka.

30. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe pravdnih strank zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

31. Na koncu pritožbeno sodišče še pripominja, da sta obe pravdni stranki zastopani po pooblaščencih kot prava veščih osebah. Kopičenje novih in novih vlog, ki ponavljajo že izražena stališča, ter nenehno vlaganje novih predlogov za izdajo začasne odredbe, celo še pred pravnomočnostjo odločitve o obstoječih oz. predhodnih, vzbuja resen dvom, ali opisano procesno ravnanje še služi uresničitvi procesnih pravic udeležencev v luči varovanja največje otrokove koristi ali pa gre zgolj za zavlačevanje postopka in zlorabo procesnih pravic.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju ZNP-1. 3 Primerjaj VSM sklep I Ip 312/2016 z dne 12. 9. 2016 in VSL sklep IV Cp 1853/2019 z dne 23. 10. 2019. 4 Primerjaj VSL sklep IV Cp 1440/2020 z dne 21. 9. 2020. 5 Primerjaj: Jan Zobec, Zakon o pravdnem postopku s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2010, stran 485 in VSC sklep I Cp 367/2020 z dne 5. 11. 2020, VSL Sklep I Cp 1585/2018 z dne 26. 10. 2018, VSL sklep II Cp 191/2018 z dne 25. 1. 2018 in številni drugi. 6 Povzeto po: Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovška ZRC SAZU. 7 Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da tožnica nima ustreznega odnosa do stikov otroka z očetom in da ni sposobna uvideti, da s svojim vedenjem otroku škoduje. 8 Tako sodišče prve stopnje, kot tudi pritožbeno sodišče je tekom postopka zaznalo močan indic, da mati otroka očetu odtujuje. 9 Pojem otrokove koristi ne zajema le korist osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti, tako imenovane kratkoročna korist, temveč tudi korist osebe, ki se bo pokazala v njeni odrasli dobi, dolgoročna korist.