Jedro

Čeprav storilcu prekrška opis dejanskega stanja ni bil vročen, iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil storilec z ugotovljenim dejanskim stanjem v celoti seznanjen in se o njem tudi izjavil, zato bistvena kršitev določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 ni podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Policijska postaja Lendava (prekrškovni organ) je dne 24. 3. 2012 storilcu S. T., izdala plačilni nalog zaradi prekrška po 2. točki petega odstavka 105. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in mu izrekla globo v višini 600,00 EUR in 8 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Lendavi je zahtevo storilca za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravice do obrambe. Navaja, da je prekrškovni organ odstopil zahtevo za sodno varstvo Okrajnemu sodišču v Lendavi skupaj s prilogami – opisom dejanja in dokazi. Vendar pa prilog ni poslal kršitelju, tega prav tako ni storilo sodišče. S tem, ko kršitelj s tem procesnim gradivom ni bil seznanjen, tako tudi ni imel možnosti učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe, hkrati pa mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja. Prav tako navaja, da je obrazložitev sodbe v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče je po mnenju vrhovne državne tožilke v obrazložitvi zahteve za sodno varstvo utemeljevalo tudi s podatki, ki jih ovrednoti kot neposredne ugotovitve policistov, čeprav iz opisa dejanskega stanja izhaja, da so policisti na vožnjo pod vplivom alkohola le sklepali glede na položaj vozila. Sodišče se prav tako ni opredelilo do navedb kršitelja, da je opravil zgolj premik vozila, čeprav je pred tem užival alkoholne pijače zaradi okoliščin, ki bi v primeru obstoja lahko pomenile tudi skrajno silo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki se pa o zahtevi ni izjavil. B.

4. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ odločil s plačilnim nalogom, ki velja kot pisna odločba o prekršku, z obvezno minimalno vsebino določeno v drugem odstavku 57. člena ZP-1. Ker zakon za vsebino plačilnega naloga ne zahteva ne konkretnega opisa prekrška ne obrazložitve, se (praviloma) izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška ter hkrati predstavi storjeni prekršek in dokaze (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Na takšen način je bil vročen storilcu tudi v konkretnem primeru.

5. Skopo določena vsebina plačilnega naloga v enostavnih zadevah omogoča hitro in ekonomično odločanje "takoj na kraju prekrška," po drugi strani pa ovira naknadno preverjanje dejanske in pravne pravilnosti odločitve v postopku s pravnim sredstvom, to je z zahtevo za sodno varstvo. V skladu s šestim odstavkom 57. člena ZP-1 je zato, po podatkih spisovnega gradiva, prekrškovni organ tudi v konkretnem primeru, pristojnemu sodišču poslano zahtevo za sodno varstvo s plačilnim nalogom dopolnil še z opisom dejanskega stanja. Glede na podatke spisa tudi ta dokumentacija storilcu S. T. ni bila vročena.

6. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je bil storilec z ugotovljenim dejanskim stanjem, kakršno je povzeto v opisu, v celoti seznanjen in se o njem tudi izjavil. Že v zahtevi za sodno varstvo je namreč vsebinsko izpodbijal plačilni nalog s trditvami, da sam ni vozil vozila, da ga je le premaknil, da ga gostje lokala ne bi še bolj poškodovali in da je bil kljub temu zoper njega odrejen preizkus alkoholiziranosti. Nenazadnje pa je imel ves čas postopka pravico pregledati spis (102. člen ZP-1), v katerem se je nahajala manjkajoča dokumentacija. Smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka po drugi alineji 62. člena ZP-1 zato ni podana.

7. Vrhovna državna tožilka prav tako navaja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju s podatki v spisu. Sodišče je po mnenju vrhovne državne tožilke v obrazložitvi zahteve za sodno varstvo utemeljevalo tudi s podatki, ki jih ovrednoti kot neposredne ugotovitve policistov, čeprav iz opisa dejanskega stanja izhaja, da so policisti na vožnjo pod vplivom alkohola le sklepali glede na položaj vozila. S tem pa uveljavlja kršitev, ki ni določena kot bistvena kršitev določb ZP-1. V 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je namreč navedeno, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe ali če sodba nima razlogov oziroma so ti nerazumljivi.

8. Nepravilne so tudi navedbe vrhovne državne tožilke, da se sodišče ni opredelilo do navedb kršitelja v zahtevi za sodno varstvo, ki bi v primeru obstoja lahko pomenile tudi skrajno silo. Vprašanje obstoja skrajne sile predstavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njene bistvene sestavine opredeljene v 32. členu KZ-1. Le v primeru, če bi sodišče ugotovilo takšna dejstva in v nasprotju z njimi zaključilo, da skrajna sila ni podana, bi bilo mogoče sklepati na kršitev ZP-1, kar v navedenem primeru ni podano.

9. Po ugotovitvi, da uveljavljane kršitve niso podane (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1) je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).