Jedro

Center za kriminalistično-tehnične preiskave sicer ne sme biti odrejen za izvedenca v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP, kar pa ne pomeni, da njegove strokovne ugotovitve ne morejo biti dokaz v kazenskem postopku. Seveda pa mora sodišče tako kot pri vsakem drugem dokazu v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti njegovo objektivnost in zanesljivost.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.E. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 60.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kranju je spoznalo obsojenega A.E. za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odstavku 256. člena KZ ter mu ob uporabi omilitvenih določil izreklo 25 dnevnih zneskov, to je 90.700,00 SIT denarne kazni, ki jo mora plačati v roku treh mesecev. Obsojencu je na podlagi 1. odstavka 69. člena KZ odvzelo ponarejeno vozniško dovoljenje in odločilo, da je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je sprejelo enako odločitev kot prvostopenjsko sodišče. Obsojenčev zagovornik je dne 03.06.1999 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve določb kazenskega postopka "po 2. oziroma 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter odloči skladno s 426. členom ZKP".

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) pritrjuje zagovorniku, ko trdi, da se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi, saj to ne bi bilo v obsojenčevo škodo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da je bilo obsojencu predrugačenje vozniškega dovoljenja v pravnomočni sodbi dokazano s poročilom - strokovnim mnenjem Ministrstva za notranje zadeve, Uprave kriminalistične službe, Centra za kriminalistično-tehnične preiskave (Centra) z dne 26.03.1996, ki pa ne more biti dokaz v kazenskem postopku. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (očitno ima v mislih odločbo Ustavnega sodišča z dne 08.01.1998, U-I-132/95), v kateri se je Ustavno sodišče opredelilo do vprašanja, kdo je lahko izvedenec v kazenskem postopku. Bistvo te odločbe je ugotovitev, da bi zaupanje izvedenskega dela Centru, ki je organizacijska enota Ministrstva za notranje zadeve in na podlagi zakona sodeluje pri izvrševanju funkcije pregona, pomenilo kršitev 22. člena Ustave. To kršitev uveljavlja tudi vložnik zahteve, poleg tega pa še navaja, da obsojencu ni bila dana možnost, da z nepristranskim in neodvisnim izvedencem dokaže, da vozniškega dovoljenja ni predrugačil. Zato predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe.

Vložnik zahteve sicer pravilno ugotavlja, da sodišče, glede na omenjeno ustavno odločbo, izvedenstva ne sme zaupati ne omenjenemu Centru kot instituciji, ne njegovim strokovnjakom. Pri zatrjevanju ustavnih in procesnih kršitev pa očitno spregleda, da v obravnavanem primeru Centru izdelava takšnega mnenja ni bila zaupana, saj ni bil odrejen za izvedenca z odredbo sodišča v smislu 1. odstavka 249. člena ZKP. Zato njegovega strokovnega mnenja ni mogoče obravnavati kot izvid in mnenje z odredbo postavljenega izvedenca. Strokovne ugotovitve Centra so lahko dokaz v kazenskem postopku, saj ZKP ne določa, da gre za nedovoljen dokaz, na katerega se sodna odločba ne more opirati. Seveda pa mora sodišče objektivnost in zanesljivost takšnega strokovnega mnenja v skladu z načelom proste presoje dokazov ocenjevati enako kritično, kot vsak drug dokaz. Zgolj zato, ker so delo opravili kriminalistični tehniki - strokovnjaki Centra, torej zaradi statusa institucije, še ni mogoče utemeljeno dvomiti v njegovo pravilnost. Morebitne dvome v njegovo verodostojnost sodišče lahko razišče bodisi z zaslišanjem strokovnjaka kot priče ali z odreditvijo izvedenstva. Če se takšni dvomi ne pojavijo, sodišče sme odločitev opreti tudi na takšen dokaz.

Med kazenskim postopkom obramba tovrstnih ugovorov ni imela, ugotovitev Centra ni izpodbijala in vse do vložitve tega izrednega pravnega sredstva dokaznega predloga za odreditev izvedenstva grafološke stroke ni podala. Zaradi navedenega z izvedbo omenjenega oziroma neizvedbo predlaganega dokaza obsojencu niso bila kratena ustavna jamstva in procesne pravice, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino, 60.000,00 SIT, ki je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.