Jedro

Sodišče odloči, ali bo izvedlo predlagani dokaz z izvedencem.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo skrčenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki plačilo zneska 11,769.508,00 SIT s pp. ter povračilo pravdnih stroškov v višini 903.526,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2006 do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritoži ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka toženi stranki. Tožena stranka meni, da v dokaznem postopku temelj in višina tožbenega zahtevka nista bila dokazana, ter da pogodbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, tega ne dokazujejo. Stališče tožene stranke je, da je tožeča stranka s pogodbo o odkupu terjatev jasno in izrecno priznala, da ima dolg do tožene stranke in se je zavezala, da ga bo v skladu s pogodbo odplačala novemu upniku – kupcu S. b. d.d..Za plačila pa ni mogla knjigovodsko bremeniti tožene stranke na svojem kontu kratkoročnega kredita, ki naj bi ga dala toženi stranki. Tožena stranka vztraja, da je pogodba o okvirnem kreditu, sklenjena med pravdnima strankama, popolnoma ločen pravni posel, ki nima nikakršne povezave s pogodbo o odkupu terjatev, ter da sodišče prve stopnje vse te pogodbe neutemeljeno povezuje zgolj na podlagi nedokazanih trditev tožeče stranke. Tožeča stranka je na nakazilih banki napačno navajala, da gre za vračilo kratkoročnega kredita po pogodbi o odkupu terjatev za Š. M. s.p., saj pravdni stranki nista bili v nikakršnem kreditnem razmerju do S. B. d.d.. Tožena stranka nadalje navaja, da tožeča stranka ni z ničemer dokazala, da je toženi stranki sploh izročila in nakazala kakšen denar iz naslova posojila oziroma, da je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost po posebni pogodbi, pri čemer se je sklicevala na določbo 557. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pritožba sodišču prve stopnje nadalje očita, da je to neupravičeno izvedlo dokaz z izvedenko, ker da v konkretnem primeru potrebno strokovno znanje za razjasnitev zadeve ni bilo potrebno in so bili dovolj listinski dokazi. Sodišče prve stopnje sodbe ne bi smelo opreti na mnenje izvedenke, ker da so njene ugotovitve enostranske in nepravilne, za račune uporabljeni pojem “avansni računi” pa ni nikakršne osnove. Na koncu tožena stranka še dodaja, da je sodba neutemeljena tudi glede prisojenega zahtevka za zamudne obresti od posameznih zneskov v kolikor se glasi “do dneva plačila”. Po mnenju tožene stranke bi sodišče moralo tek zamudnih obresti omejiti z dostavkom, da prenehajo teči, ko dosežejo znesek glavnice, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe zaključuje, da je sodišče prve stopnje na osnovi trditev pravdnih strank in predlaganih dokazov, dokazni postopek izvedlo pravilno v zadostnem obsegu ter je vestno, skrbno ter analitično sintetično ocenilo izvedene dokaze. Na osnovi tako izvedenih dokazov pa je pravilno ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je skrčenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče prve stopnje je po predlogu tožeče stranke (ki mu tožena stranka ni nasprotovala) utemeljeno izvedlo dokaz z izvedenko s področja ekonomije, financ, računovodstva in revizije ter utemeljeno na to mnenje tudi oprlo svojo odločitev o višini tožbenega zahtevka, ne pa tudi o temelju, kot si to napačno tolmači tožena stranka. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je namreč povsem jasno, da je to svojo odločitev po temelju oprlo zgolj na listinske dokaze v spisu. Je pa res, da vsebina izvedenskega mnenja potrjuje pravilnost takšne odločitve.

Po določbi II. odst. čl. 213 v zv. s čl. 243 ZPP je v presoji sodišča, da odloči ali bo izvedlo dokaz z izvedencem. Glede na vsebino spora, ki je povsem finančne narave in je bilo za pravilno ugotovitev medsebojnih obveznosti pravdnih strank potrebno pregledati še dodatno dokumentacijo pravdnih strank in S. B. (v nadaljevanju banke) ter analizirati finančne tokove med pravdnima strankama in banko, je bila sodišču prve stopnje nedvomno potrebna pomoč strokovnjaka. Izvedensko mnenje pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča strokovno, popolno in nepristransko ter mu je sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno sledilo. Tako ni utemeljen, z ničemer obrazložen in dokazan, očitek tožene stranke o enostranskosti in nepravilnosti izvedenskega mnenja. Zgolj dejstvo, da je izvedenka uporabila za račune pojem avansni računi, pa še ne more biti utemeljen razlog za dvom v nepristranskost in nepravilnost izdelanega mnenja. Izvedenka je le povzela izraz, kot ga je uporabila tožeča stranka za račune, ki jih je izdala tožena stranka za storitve, ki jih dejansko ob izdaji računa ni opravila, kar je ugotovilo in v zadostnem obsegu obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tak izraz pa je tudi po mnenju pritožbenega sodišča primeren, saj je splošno znano, da se v finančnem poslovanju tak izraz uporablja za izstavljene račune v primeru predplačil blaga ali storitev.

Izvedenka pa res ni mogla ugotoviti, kaj ima v svojih knjigah evidentirano tožena stranka, saj ji tožena stranka tega ni omogočila, tako da je pritožbeni očitek tožene stranke tudi v tem delu neutemeljen.

Tako se izkaže, da sodišču prve stopnje očitane kršitve določb pravdnega postopka niso bile storjene, pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo kakšnih drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Ker ima sodba sodišča prve stopnje o vseh pritožbeno izpodbijanih postavkah jasne, logične in popolne ter dokazno podkrepljene razloge (zadnji odstavek na strani 4 in stran 5 izpodbijane sodbe) jih pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, sprejema kot svoje.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da v postopku na prvi stopnji izvedeni dokazi v celoti dokazujejo trditve tožeče stranke in utemeljenost tožbenega zahtevka.

Po sodišču prve stopnje ugotovljena in po toženi stranki neoporekana dejstva, da sta pravdni stranki sklenili dne ... pogodbo o okvirnem kreditu za obratna sredstva št. ..., že naslednji dan pa pogodbo o odkupu terjatev z banko, ki glasi na znesek 2,130.000,00 SIT po računu tožene stranke za isti znesek, ter da sta bili nato sklenjeni še dve pogodbi o odkupu terjatev po večih računih tožene stranke, ki vsi glasijo na zneske po 2,130.000,00 SIT ter 2,380.000,00 SIT, ter da je tožeča stranka o izvršenih nakazilih banki po navedenih pogodbah o odkupu terjatev, toženo stranko obveščala tako glede višine nakazila kot tudi, da je knjižila ta na konto kratkoročnega kredita po pogodbi št. ..., nedvomno dokazujejo medsebojno povezanost v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje opisanih dejanj pravdnih strank in jih je vsekakor moč obravnavati le v takšni medsebojni zvezi in ne posamično, kot bi si to želela tožena stranka. Tožeča stranka iz naslova sklenjene kreditne pogodbe res ni izročila ali nakazala denarja direktno toženi stranki, je pa tega nakazala banki na osnovi predhodno sklenjenih pogodb o odkupu terjatev tožene stranke do tožeče stranke po avansnih računih tožene stranke in ker tožeči stranki zaračunanih storitev po teh računih tožena stranka ni opravila, je tožeča stranka plačane zneske banki utemeljeno knjižila na račun kredita po kreditni pogodbi (pogodba št. ...) in s tem bremenila toženo stranko. Da je bil prav tak dogovor med pravdnima strankama pa ne dokazujejo le navedene pogodbe in izstavljeni računi, temveč končno res tudi dejstvo, da tožena stranka obvestilom tožeče stranke o izvršenih preknjižbah na račun kredita po pogodbi, ni oporekala.

Tako so vse trditve tožene stranke o z ničemer dokazani terjatvi tožeče stranke po kreditni pogodbi povsem neutemeljene. Neutemeljene pa so tudi trditve tožene stranke, da je terjatev neutemeljena, ker da je tožeča stranka dolg do tožene stranke izrecno priznala s sklenitvijo pogodb o odkupu terjatev. Tožena stranka očitno zanemarja dejstvo, da so bile navedene pogodbe sklenjene na osnovi vnaprej izdanih avansnih računov za storitve, ki jih nato tožena stranka ni opravila.

Pritožba tožene stranke tako, v kolikor se nanaša na glavno stvar, ni utemeljena.

Tožena stranka pa nadalje pritožbeno izpodbija sodbo sodišča prve stopnje tudi glede prisojenega zahtevka za zamudne obresti od posameznih zneskov, v kolikor se glasi “do dneva plačila.” Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04-25 z dne 2. 3. 2006. Pritožbeno sodišče meni, da pritožba ni utemeljena. Postopek v tej zadevi je bil na prvi stopnji zaključen 26. 9. 2006, torej po izdaji cit. ustavne odločbe. Tožena stranka pa vse do pritožbe trditev, s katerimi bi prerekala po tožeči stranki postavljeni tožbeni zahtevek glede konca teka zamudnih obresti ni podala. V skladu s I. odst. 7. čl. ZPP, ki uzakonja razpravno načelo, po katerem morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke (oz. ugovore) in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, je tožena stranka tista, ki je dolžna podati ugovore, s katerimi nasprotuje tožbenemu zahtevku in zanje navesti vsa pravno odločilna dejstva ter predložiti dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Tožena stranka bi tako morala teku zamudnih obresti oporekati že v postopku na prvi stopnji. Ker njena trditev predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, pa se pritožbeno sodišče z njo na pritožbeni stopnji ni smelo ukvarjati (čl. 397/I ZPP).

Tožena stranka pa bo te svoje navedbe lahko uspešno uveljavila v morebitnem izvršilnem postopku v katerem bo izvršilno sodišče moralo, ko bo odločalo o višini terjatve iz naslova prisojenih (po temelju) zamudnih obresti upoštevati dan plačila in vsa pravila, ki urejajo višino zamudnih obresti (tako tudi zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča RS).

Pritožbeno sodišče je tako pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (tč. II izreka) v skladu z določilom čl. 353 ZPP.

Pravdni stranki sta dolžni nositi vsaka svoje pritožbene stroške. Tožena stranka zaradi tega, ker s pritožbo ni uspela (čl. 154/I in 165/I ZPP), tožeča stranka pa zato, ker njen odgovor ni bil potreben, saj ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (čl. 155/I ZPP).