Jedro

Dolžnost staršev, da preživljajo polnoletnega otroka, je pogojena z otrokovim rednim šolanjem (1. odstavek 123. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Navedeni pravni standard je mogoče uporabiti le tedaj, kadar otrok redno izpolnjuje učne obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi tožnikova preživninska obveznost do toženca s 1.10.1991 prenehala. Zavrnilo je tudi naslednji tožbeni zahtevek na znižanje preživnine od 1.9.1991 dalje na znesek 1.200,00 SIT mesečno. Pritožbi tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odločilo, da se s 1.10.1992 preživninska obveznost tožnika do toženca ustavi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da bo pritožba tožeče stranke zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje, ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Pravno zmotno je sklepanje pritožbenega sodišča, da ima toženec neresen odnos do študija. Izdana potrdila Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo. Iz dodatnega pojasnila te fakultete z dne 9.3.1993 je razvidno, da je v študijskem letu 1988/89 bilo vpisanih v 1. letnik fakultete 549 študentov, od česar se je v naslednjem študijskem letu vpisalo v 2. letnik višješolskega študija avtomatike 44 študentov, od teh pa višješolskega študija do danes ni zaključil še noben študent. Študijski uspeh toženca je torej praktično enak kot uspeh njegovih kolegov.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), v pravdi ni bilo.

Obe sodišči sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dolžnost staršev, da preživljajo polnoletnega otroka, je pogojena z otrokovim rednim šolanjem (1. odstavek 123. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Izpodbijana sodba je pravno pravilno opredelila redno šolanje kot "redno izpolnjevanje učnih, za toženca torej fakultetnih obveznosti". Le ob izpolnitvi navedenega pogoja je namreč tožnik sicer polnoletnemu tožencu še dolžan prispevati k preživljanju. Ugotovljena dejanska podlaga pa kaže, da toženec v šolskem letu 1992/93 študira že 5. leto sicer 3 letnega študija, pri čemer je glede na stanje ob sojenju na prvi stopnji (december 1992) v zaostanku z izpiti tako, da mu do uspešnega konca študija manjka še 10 izpitov. Pri tem v časovnem obdobju od 19.9.1991 do 17.6.1992 ni opravil nobenega izpita, zaostaja pa tudi z ostalimi učnimi obveznostmi. Takšna dejstva je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje (slede iz dopisa Univerze v Ljubljani z dne 16.11.1992), posebej tudi dejstva o povprečnem uspehu študentov toženčeve smeri višješolskega študija. Vendar pa je sodišče druge stopnje ob teh dejstvih pravni standard rednega šolanja v toženčevem primeru v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje utemeljeno negativno opredelilo. Stanje, ko ni več mogoče govoriti o rednem šolanju, je nastopilo, kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, vsaj s pričetkom šolskega leta 1992/93. Pravna razlaga, po kateri o resnem toženčevem odnosu do študija in torej o uporabi pravnega standarda rednega šolanja od 1.10.1992 dalje ni več mogoče govoriti, zaradi česar od tedaj dalje v njegovo korist ni več mogoče uporabiti določb zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih o starševski dolžnosti preživljanja, obvelja predvsem ob dejanskih ugotovitvah, ki se nanašajo na njegovo izpolnjevanje učnih obveznosti. Uspeh (ali neuspeh) ostalih študentov iste generacije ni bil upoštevan kot odločilen podatek. Ne glede na takšno ugotovitev pa obvelja, da pomeni reviziji priloženi dopis Ljubljanske univerze, ki znova pojasnjuje navedeni problem poskus izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Odločitev sodišča druge stopnje, ki je sodbo sodišča prve stopnje tako spremenila, da je delno ugodila tožnikovi pritožbi in njegovo preživninsko obveznost s 1.10.1992 ustavila, je pravilna. Razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Ker niso podani tudi razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo po 1. odstavku 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).