Jedro

Toženka ob obravnavi zahteve tožnice za izplačilo sredstev že na podlagi pravno relevantnih predpisov ni imela podlage za zaključek, da so za obravnavo tega zahtevka izpolnjeni pogoji za skrajšan postopek iz 144. člena ZUP. Toženka je pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejansko stanje v zvezi z upravičenimi stroški iz zahteve za izplačilo sredstev, opravila je pregled na kraju samem ter administrativni pregled zahtevka in za del zahtevka tožnici tudi poslala poziv za izjasnitev.

Po mnenju sodišča je določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 lahko razlagati tudi tako, da se zahtevi iz te določbe, da je naročnik dolžan navesti ob navedbi znamke tudi besedilo „ali enakovredni“, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, zadosti tudi kadar naročnik v splošnih določbah naročila napove, da bo upošteval tudi enakovredne ponudbe, torej kolikor je iz splošnih določb jasno, da se nanašajo na celoten popis naročila. Torej, da ni za pravilno uporabo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 nujno, da se besedilo „ali enakovredni“ dopisuje ob vsaki naročeni postavki.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33123-41-2013/19 z dne 30. 9. 2015 se v izpodbijanem delu, ki se glasi „del zahtevka v višini 99.134,70 EUR se zavrne“ odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (toženka) je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zahtevku za izplačilo sredstev določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33123-41-2013/5 z dne 23. 8. 2013, ki ga je vložila Občina A., delno ugodila v višini 155.854,94 EUR, del zahtevka v višini 99.134,70 EUR pa zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da je z odločbo z dne 23. 8. 2013 tožnici odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 298.179,21 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 322 – Obnova in razvoj vasi (javni razpis) za naložbo – večnamenska zgradba skupnega pomena v .... Sredstva je odobrila po postopku in pogojih iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi razvoja Programa podeželja za obdobje 2007 do 2013, v letih 2011 do 2013 (Uredba) in javnemu razpisu. Toženka odloča o upravičenosti izplačil na podlagi določb Uredb EU, Zakona o kmetijstvu (ZKme-1) in javnega razpisa. Zahtevo tožnice je preverjala na podlagi Uredbe komisije (EU) št. 809/2014 z dne 17. julija 2014, o pravilih uporabe Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in sveta v zvezi z integriranim in kontrolnim sistemom, ukrepi za razvoj podeželja in navzkrižno skladnostjo (Uredba 809/2014). Pri ugotavljanju upravičenih stroškov je upoštevala, da je tožnica v zahtevku za izplačilo sredstev pri nekaterih predloženih računih že sama odštela del neupravičenih stroškov, tako da je od zneska računov v višini 485.671,82 EUR brez DDV-ja kot upravičeno vrednost upoštevala 424.982,73 EUR. V postopku ugotavljanja upravičenosti preostalih stroškov, ki izhajajo iz predloženih računov, pa je ugotovila odstopanja v zvezi z uveljavljanjem upravičenih stroškov v zvezi z Aneksom št. 1 k pogodbi št. 430-0008/2014, ker končna situacija opravljenih del zajema tudi dodatna dela, ki pa jih toženka ni odobrila. Zato ne upošteva zneska v višini 14.377,93 EUR. Nadalje zavrača zahtevke zaradi kršitve Zakona o javnem naročanju (ZJN-2). Ugotavlja, da tožnica ni spoštovala določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2, ter ugotovi višino neupravičenih stroškov na podlagi te kršitve v višini 63.531,65 EUR. Zavrača stališče tožnice, da so bili ponudniki v razpisni dokumentaciji oziroma popisu del pri javnem razpisu kot njegovem sestavnem delu v „glavi“, točki 4 kot tudi v točki 9 seznanjeni v smislu ZJN-2. Dikcija, na katero se tožnica sklicuje, ne pomeni zahtevane izvedbe. Iz točke 9. izhaja: Posamezni materiali, ki so v popisu navedeni z imenom ali tipom so za ponudnika zaradi doseganja kvalitete obvezni. Nadalje je odštela znesek 524,69 EUR, ker je na kontroli na kraju samem ugotovila manjše dimenzije pri enem oknu ter pri notranji vodovodni inštalaciji postavka v višini 16,58 EUR ni bila izvedena. Ugotavlja tudi, da je tožnica uveljavljala stroške, ki z odločbo o pravici do sredstev niso bili odobreni, v skupni vrednosti 1.218,25 EUR. Ne priznava pa tudi kot upravičenega splošnega stroška po računu št. 008/2015 in 012/2015, ki sta izdana za nadzor nad deli izven pogodbenega dela, v višini 2.959,74 EUR. Razlika med zahtevanim zneskom za izplačilo in upravičenim zneskom je 19,44 %, kar presega dovoljeno mejo 10 %, in je zato na podlagi 63. člena Uredbe 908/2014/EU uporabila upravno kazen v višini 49.567,35 EUR.

2. Tožnica uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka. Toženka bi morala postopati po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP), čeprav te pravne podlage ne navaja v uvodu odločbe. Odločbo je izdala brez izvedbe ustreznega postopka po 144. oziroma 145. členu ZUP in pred izdajo odločbe tožnice ni seznanila z ugotovljenimi dejstvi in dokazi v postopku ter z uspehom dokazovanja. Le z enim elektronskim sporočilom in telefonskim razgovorom je tožnico pozvala, da z določeno dokumentacijo dopolni svoj zahtevek ter poda pojasnilo v zvezi z določenimi vprašanji toženke. Tožnica se tako do prejema izpodbijane odločbe ni imela možnosti izreči o večini okoliščin in dejstev navedenih v njej in ugotovitvami postopka, ravno tako pa ni imela možnosti seznaniti se z uspehom dokazovanja in se o njem izreči. Toženka je kršila načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Posledica kršitve je napačna ugotovitev dejstev in kršitev materialnega prava. Tudi iz sodbe sodišča Evropskih skupnosti (na primer v primeru 17/74 Transocean Marine Paind Association proti Komisiji) je navedeno, da je treba stranki, katere interesi so občutno prizadeti z avtoritativno odločitvijo, nujno predhodno dati možnost, da se o zadevi izjavi, kot jo sama vidi. Če stranki ni omogočena možnost sodelovanja v postopku, gre za bistveno kršitev pravil postopki po 3. točki drugega odstavka 237. člena in drugega odstavka 247. člena ZUP. Prav tako pa se odločbe ne da preizkusiti v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Toženka namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe pri posameznih točkah obrazložitve (1, 4, in 6) navaja zneske, koliko naj bi znašali neupravičeni stroški, vendar ne navede, kako je te zneske izračunala. Podana je torej tudi kršitev 214. člena ZUP. Toženka je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje in kršila materialno pravo. Tožnica uvodoma zatrjuje, da ni odgovorna (kriva) za vključitev nobenega neupravičenega zneska, čeprav stoji na stališču, da niso neupravičeni, kar skladno s 63. členom Uredbe 809/2014/EU pomeni, da se znižanje v smislu sankcioniranja ne uporabi. V zvezi s 1. točko, znižanje za 14.377,93 EUR, je toženka navedla, da stroške zavrača, ker tožnica ni zaprosila za spremembo projekta. Navedeni razlogi so sami s seboj v nasprotju, saj je toženka sama navedla, da tožnica v zahtevku za izplačilo ne uveljavlja kot upravičene stroške, izvedene po aneksu št. 1 k pogodbi št. 430-008/2014. Toženka bi lahko stroške, nastale na podlagi spremenjenega projekta, označila kot neupravičene, ker niso skladni z odločbo o pravici do sredstev, vendar je to storila že sama tožnica in jih v zahtevku ni uveljavljala. Torej jih tudi toženka ne more odštevati od prijavljenih upravičenih stroškov. V zvezi z nižanjem upravičenih stroškov za 63.531,65 EUR – zaradi kršitve ZJN-2 je toženka poslala poziv v zvezi z navedeno očitano kršitvijo. Tožnica zavrača očitek, da je v postopku javnega naročanja kršila te določbe. Vlogi za odobritev sredstev na 8. javnem razpisu je predložila popis del in materialov potrebnih za izvedbo izgradnje večnamenske zgradbe, kar je bila podlaga toženke za odločitev o odobritvi evropskih sredstev. Toženka je s pregledom vloge in izdajo odločbe o pravici do sredstev potrdila tudi navedeni popis del in stroške in s tem tudi pravilnost podpisa. Tožnica je na podlagi tega popisa izvedla celoten projekt in javno naročilo za izbiro izvajalca. Vso razpisno dokumentacijo je pripravila skladno z določili ZJN-2 in v njej pri opisu predmeta ni navajala blagovnih znamk in s tem dajala prednost kakšnemu ponudniku. Priloga razpisne dokumentacije je bil tudi projektantski popis del, v katerem je med splošnimi navedbami bilo izrecno navedeno, da kolikor je v popisu navedena znamka lahko ponudnik ponudi tudi material druge znamke, vendar mora ob tem ohraniti zahtevano kvaliteto le-te. Tako je v popisu del med splošnimi navedbami bilo navedeno: „4.). V kolikor v poziciji ni navedeno drugače, veljajo kot kriteriji enakovrednosti kot za primer navedenim izvedbam vse tehnične specifikacije za posamezne elemente ali pa za sistem, ki je vpisan – naveden v tehničnih podlogah proizvajalca, katerega sistem je naveden kot primer načina izvedbe in doseganja kvalitete in 9.) Posamezni materiali, ki so v popisu navedeni z imenom ali tipom, so za ponudnika zaradi doseganja kvalitete obvezni! Materiali, ki so opremljeni s citatom: „kot na primer ali enakovredno“ ali „kot na primer in enakovredno“ za ponudnika niso obvezni. Ponudnik lahko ponuja druge artikle, material in opremo, vendar samo pod pogojem, da izpolnjene navedene kriterije, parametre in lastnosti, ki se v posamezni postavki ali splošni opombi od določenega artikla, opreme ali materiala zahtevajo !!! Vse vgrajene materiale in opremo, ki kakorkoli odstopa od popisa; ter vse delavniške načrte mora predhodno (pred izvedbo ali vgrajevanjem) obvezno pisno potrditi projektant ali predstavnik investitorja. Z navedenima splošnima določbama je tožnica v popisu del tako izrecno navedla, da se mora zagotavljati le primerljiva kvaliteta navedenih materialov, ne pa določena znamka v kolikor je zapisana pri posamezni postavki.“ Opozarja tudi, da so ponudniki v svojih ponudbah navajali druge znamke in modele, tudi izbran ponudnik ni v vseh postavkah podal znamke, ki je bila primeroma navedena. Poleg tega pa je tožnica v popisu del še pri posameznih razdelkih izrecno zapisala, da lahko ponudniki ponudijo enakovredne materiale, sisteme kot navedene v popisu kot na primer v razdelku VI. Meteorna kanalizacija, razdelku VII. Fekalna kanalizacija, razdelku III. Stavbno pohištvo, razdelku IV. Suho montažerska dela, razdelku XI. Fasaderska dela, razdelku C. Zunanja ureditev in razdelku D. Elektroinštalacije. Pri posameznih postavkah pa je tožnica označila tudi s pripisom „ali po izbiri arhitekta“. Tako je na primer v projektantskem popisu pri razdelku E. Strojne inštalacije v delu B. Notranja vodovodna inštalacija pri postavkah 1., 3., 5., 6., 7., 10. in 11. izrecno zapisano na koncu blaga besedilo „ali po izbiri arhitekta“. Gre za stroške v skupni vrednosti 2.956,70 EUR. Iz projektantskega popisa, ki so ga ponudniki uporabili za pripravo svoje ponudbe, tako nedvomno izhaja, da je projektant zaradi tega, ker na področjih, kjer niso izpostavljeni posebni standardi ali certifikati za določene kvalitete navedel znamko, vendar pa ob tem jasno določil, da lahko ponudniki ponudijo enakovredne druge materiale oziroma materiale po svoji izbiri. Toženka je torej v zvezi z očitanimi kršitvami ZJN-2 popolnoma napačno ugotovila dejansko stanje. Uporabila pa je tudi napačno določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2, saj iz zakonske določbe jasno izhaja, da je navajanje znamk nedovoljeno le, kolikor se s tem daje prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali bi zaradi tega bili drugi izločeni. Toženka ne pojasni, ali je bila v obravnavanem primeru dana prednost določenim podjetjem, proizvodom. Da blagovne znamke v razpisni dokumentaciji niso bile navedene oziroma, če so bile navedene v popisu del, so bile le primeroma in so ponudniki lahko ponudili katerokoli znamko zahtevane vrste blaga, dokazuje dejstvo, da tudi izbrani izvajalec ni vgradil materialov, ki so bili pri popisu del navedeni z navedbo tipa le kot primer in ne zahteva naročnika. Pojasnjuje, da je toženka pri navedeni kršitvi ponovno izločila določene postavke, ki so bile že izločene zaradi domnevnih sprememb projekta v zvezi z aneksom št. 1, vendar pa ni mogoče zaradi pomanjkljive obrazložitve ugotoviti, ali je na takšen način toženka kot neupravičene označila še kakšne druge stroške. V navedenem delu pa je izpodbijana odločba tudi očitno napačna, saj je dejanski seštevek vseh stroškov le 62.479,81 EUR in ne 63.531,65. Ponovno poudarja, da kolikor bi imela tožnica možnost izjave, bi toženka lahko popolno ugotovila dejansko stanje. V zvezi z nižanjem upravičenih stroškov za 524,69 EUR, zaradi ugotovljenih odstopanj na kontroli na terenu pojasnjuje, da je toženka navedeno postavko odštela dvakrat. Prvič pri domnevnih kršitvah ZJN-2 kot neupravičen strošek v tabeli pod oznako I. 14 (B obrtniška dela), saj je v tej postavki upoštevano tudi okno v vrednosti 508,11 EUR. V zvezi z upravno sankcijo navaja, da je ne bi smelo biti, saj očitanih kršitev ni bilo oziroma bi bila ob pravilni uporabi prava odstopanja minimalna in ne bi dosegala 10%. Poudarja, da v zahtevek za izplačilo ni uvrstila nobenega neupravičenega zneska vedoma ali namenoma, zato se upravna sankcija ne uporabi v skladu s četrtim odstavkom 63. člena Uredbe 809/2014. Iz navedenega pravila pa izhaja, da mora organ vselej, kolikor uporabi upravno kazen, dati upravičencu možnosti podaje izjave oziroma izkaza dejstev, ki so podkrepljeni z dokazi, da upravičenec za vključitev neupravičenega zneska ni odgovoren. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe v delu, ki se glasi „del zahtevka v višini 99.134,70 EUR se zavrne in zahteva povrnitev stroškov postopka“.

3. Toženka v odgovoru na tožbo odgovarja na nekatere tožbene navedbe in jih kot neutemeljene zavrača. 4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi so bila tožnici odobrena z odločbo o pravici do sredstev št. 33123-41-2013/5 z dne 23. 8. 2013 sredstva v višini do 298.179,21 EUR. Sporna je zavrnitev na podlagi zahtevka tožnice za izplačilo sredstev v višini 99.134,70 EUR.

6. Uvodoma tožnica ugovarja, da je izpodbijana odločba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ker toženka v postopku izdaje akta ni upoštevala načela zaslišanja stranke. Tožnice pred izdajo izpodbijane odločbe ni seznanila z ugotovljenimi dejstvi in dokazi v postopku ter z uspehom dokazovanja. V 56. ZKme-1 je določeno, da kolikor zahtevek stranke izpolnjuje pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev organ odobri in sredstva izplača na strankin račun, če pa zahtevku stranke ni v celoti ni ugodeno, odloči z odločbo. Način izvedbe preverjanj, ki jih je potrebno opraviti v postopku obravnave zahtevka za izplačilo sredstev, določa Uredba Komisije 809/2014. Na podlagi Uredbe je dolžna toženka opraviti pregled na kraju samem in administrativni pregled zahtevka. Sodišče že glede na citirane določbe ZKme-1 in Uredbe 809/2014 pritrjuje tožnici, da je toženka kršila pravila postopka s tem, ko ji pred odločitvijo ni dala možnosti, da se izjavi o odločilnih dejstvih (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Toženka ob obravnavi zahteve tožnice za izplačilo sredstev že na podlagi navedenih predpisov ni imela podlage za zaključek, da so za obravnavo tega zahtevka izpolnjeni pogoji za skrajšan postopek iz 144. člena ZUP. Toženka je pri obravnavi zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejansko stanje v zvezi z upravičenimi stroški iz zahteve za izplačilo sredstev, opravila je pregled na kraju samem ter administrativni pregled zahtevka in za del zahtevka tožnici tudi poslala poziv za izjasnitev (enako stališče v zvezi z opredelitvijo upravnega postopka, ki ga vodi toženka na podlagi zahteve stranke za izplačilo sredstev, ki je utemeljena le kolikor so stroški upravičeni, je podalo Upravno sodišče že v sodbah I U 509/2013 z dne 17. 6. 2014 in I U 910/2015 z dne 19. 1. 2016).

7. V obravnavani zadevi pa je toženka izrekla tudi upravno kazen, ki je določena v tretjem pododstavku prvega odstavka 63. člena Uredbe 809/2014. V tej določbi je navedeno, da se kazni ne uporabijo, če lahko upravičenec (tožnica) pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da ni kriv za vključitev neupravičenega zneska ali če je pristojni organ drugače prepričan, da za to ni kriv zadevni upravičenec. Da lahko toženka izreče upravno kazen, je ob pravilni uporabi 63. člena Uredbe 809/2014 dolžna predočiti upravičencu rezultate postopka, ki se nanašajo na zahtevane upravičene stroške, ker drugače upravičenec ne more izkoristiti pravice do obrambe v zvezi z vključitvijo neupravičenega zneska v zahtevek, ki mu jo omogoča citirana določba. Ker torej toženka ni vodila skrajšanega ugotovitvenega postopka, je bila dolžna upoštevati določbi 9. in 146. člena ZUP in tožnici dati možnost, da se pred odločitvijo v zadevi izreče o rezultatih ugotovitvenega postopka. Kršitev postopka je vplivala na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z upravičenimi stroški in upravno kaznijo ter posledično na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

8. Ne glede na zgornje stališče se sodišče v nadaljevanju opredeljuje do ugovorov v zvezi z nepravilnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem in kršitvijo določb materialnega prava v zvezi s posameznim ugotovljenim neupravičenim stroškom, glede na ugovore tožnice.

9. Strošek v znesku 14.377,93 EUR je po stališču toženke neupravičen, ker za dela katerih odmena je, stranka ni zaprosila za spremembo obveznosti v skladu 54. členom ZKme-1. Ta določa, da lahko stranke vložijo obrazložen zahtevek za spremembo obveznosti, določenih v odločbi o pravici do sredstev, o tem zahtevku pa pristojni organ izda odločbo, s katero določi, da se obveznost spremeni. Šlo naj bi za dela iz Aneksa št. 1 k Pogodbi št. 430-0008/2014, za katera pa toženka v obrazložitvi predhodno ugotavlja, da se dela, katera so bila podlaga za sklenitev Aneksa št. 1 nanašajo na dodatna dela, katera tožnica v zahtevku ni uveljavljala. Kolikor pa jih tožnica v zahtevku za izplačilo stroškov ni uveljavljala kot upravičenih za sofinanciranje, pa bi morala toženka obrazložiti zakaj in na kateri podlagi jih šteje za neupravičene in odšteva od prijavljenih upravičenih stroškov.

10. V zvezi z znižanjem upravičenih stroškov zaradi kršitve ZJN-2 sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica upravičeno ugovarja, da dejanski seštevek stroškov, ki jih je v tabeli navedla toženka, ni 63.531,65 EUR, zato sodišče šteje neupravičen strošek v zatrjevani višini že iz navedenega razloga za neobrazložen. Pri ugotavljanju, ali je tožnica spoštovala pravila javnega naročanja, jo je toženka pozvala, da se v zvezi z domnevno kršitvijo določbe devetega odstavka 37. člena ZJN-2 izjasni. Da sklicevanje na posebno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovno znamko, patente, tipe ali na posebno poreklo ali proizvodnjo, v razpisni dokumentaciji oziroma popisu del pri javnem naročilu kot njegovem sestavnem delu, ne pomeni zahtevane izvedbe, saj se je tožnica sklicevala na splošne opombe v razpisni dokumentaciji, konkretno na točki 4 in 9, iz katerih, kot splošnih določb po mnenju tožnice izhaja, da v popisu del ni zahtevala točno določene znamke, pač pa le primerljivo kvaliteto navedenih materialov, je toženka zavrnila z iztrganim citatom iz 9. točke: „posamezni materiali, ki so v popisu navedeni z imenom ali tipom so za ponudnika zaradi doseganja kvalitete obvezni“. Ker pa se toženka ni opredelila do celotnega besedila iz splošnih opomb v 4. in 9. točki, pomanjkljivost že sama po sebi pomeni neugotovljeno dejansko stanje v zadevi. Posledično sodišče tudi ne more preizkusiti, ali je tožnica pri javnem naročanju pravilno uporabila določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2. Tožnica tudi navaja, da je tudi v popisu del pri posameznih razdelkih izrecno zapisala, da lahko ponudniki ponudijo enakovredne materiale ter sisteme kot navedene v popisu. Tudi do teh navedb se toženka ni opredelila.

11. Po mnenju sodišča je določbo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 lahko razlagati tudi tako, da se zahtevi iz te določbe, da je naročnik dolžan navesti ob navedbi znamke tudi besedilo „ali enakovredni“, če drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, zadosti tudi kadar naročnik v splošnih določbah naročila napove, da bo upošteval tudi enakovredne ponudbe, torej kolikor je iz splošnih določb jasno, da se nanašajo na celoten popis naročila. Torej, da ni za pravilno uporabo devetega odstavka 37. člena ZJN-2 nujno, da se besedilo „ali enakovredni“ dopisuje ob vsaki naročeni postavki.

12. Upravičene stroške je toženka znižala za 524,69 EUR zaradi ugotovljenih odstopanj pri kontroli na terenu. Namreč ugotovila je manjšo dimenzijo vgrajenega okna (strošek v višini 508,11 EUR). Tožnica za naveden strošek zatrjuje, da je vključen kot neupravičen strošek tudi pri domnevnih kršitvah ZJN-2, pod oznako I. 14 (B obrtniška dela). Toženka naj bi ga torej upoštevala kot neupravičen strošek dvakrat, pri čemer pa podlage za tako postopanje ni navedla. Tudi v odgovoru na tožbo na ta ugovor tožnice toženka ni odgovorila, sodišče pa zaradi pomanjkanja razlogov v izpodbijani odločbi, kar je posledica tudi neupoštevanja določbe 9. in 146. člena ZUP, njene odločitve v tem delu ne more preizkusiti.

13. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka dopolni ugotovitveni postopek s tem, da tožnici da možnost, da se o ugotovitvah v postopku izjasni, pri ponovni izdelavi odločbe pa upošteva tudi stališče sodišča glede dolžne obrazložitve pri spornih postavkah, za katere bo menila, da so utemeljeno opredeljene kot neupravičen strošek.

14. Tožena stranka je v obravnavani zadevi kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Posledično je tudi napačno uporabila tudi materialno pravo, nepopolno pa je tudi raziskala dejansko stanje. Odločba toženka je nezakonita, zato jo je sodišče na podlagi 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponoven postopek.

15. Ker je tožnica v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.