Jedro

Pravico do delne pokojnine ima z izpolnjevanjem ostalih z ZPIZ-1 določenih pogojev tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega čas in je hkrati zavarovan za največ polovični delovni čas ter izpolnjuje pogoj starosti in pokojninske dobe za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je tožnik kot odvetnik še vedno zavarovan za poln delovni čas, ne izpolnjuje vseh pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki glasi: „Odpravi se odločba toženca št. ... z dne 25. 20. 2010 in odločba št. ... z dne 18. 1. 2011“. Tožniku se prizna pravica do delne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje, z zakonsko zamudnimi obrestmi, zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne starostne pokojnine do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. O odmeri delne starostne pokojnine za izplačevanje je toženec dolžan odločiti v roku 30-ih dni od pravnomočnosti sodbe. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim sklepom o popravi sodbe je sodišče prve stopnje citirano sodbo opr. št. IV Ps 448/2011 z dne 18. 4. 2012 popravilo tako, da se izrek pravilno glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Odpravi se odločba toženca št. ... z dne 25. 10. 2010 in št. ... z dne 18. 1. 2011. Tožniku se prizna pravica do delne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne starostne pokojnine do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe. O odmeri delne starostne pokojnine za izplačevanje, je dolžan toženec odločiti v roku 30-ih dni od pravnomočnosti sodbe“.“. Obenem je odločilo, da v ostalem obsegu ostane citirana sodba z dne 18. 4. 2011 nespremenjena.

Zoper sodbo in sklep o popravi sodbe je tožnik vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena, točka 1, 2 in 3 Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se s takšnima sodnima odločbama ne strinja, ker je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo, razen tega pa je zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da sta za to izpodbijani odločbi v pravnem, kot dejanskem pogledu nepravilni in zgrešeni ter posledično nezakoniti. Sodišče prve stopnje je nepravilno imenovalo odvetnika, namesto A., B.. Sodišče prve stopnje bi moralo pravilno odločiti o 3. točki tožbenega zahtevka, ki ga je tožnik preciziral v svojem pripravljalnem spisu z dne 10. 4. 2012, česar pa ni storilo, saj o tem popravljenem zahtevku sploh ni odločalo. Meni, da je zato izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju s pravilnim tožbenim zahtevkom. Prav tako se ne strinja z obrazložitvijo sodbe, da sta izpodbijani odločbi toženca v izreku pravilni in jih je zato sodišče kljub utemeljitvi z napačnimi razlogi v obrazložitvi obdržalo v veljavi. Če je obrazložitev neke odločbe nepravilna in napačna, ne more biti izrek odločbe pravilen. Odločbi toženca sta temeljili na stališču, da se tožnik kot izvrševalec odvetniške dejavnosti, ne sme in ne more delno upokojiti, vendar ne iz razloga, ker se ni delno ali začasno odjavil iz obveznega zavarovanja, pač pa zato, ker pogoji iz 1. odstavka 58. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) niso izpolnjeni. Ne strinja se s tako odločitvijo in poudarja, da je v dopisu naslovljenem na toženca izrecno zapisal, naj mu sporoči, v kolikor potrebuje še kakšno listino. Toženec vse do tega postopka ni zahteval od tožnika nobene listine, ki se nanaša na odjavo zavarovanja. Navaja, da mu je toženec s svojim ravnanjem povzročil veliko škodo, ki jo bo moral povrniti. Opozarja, da je dejansko s svojo zahtevo poslano tožencu uveljavljal skrčitev zavarovanja na podlagi polovičnega delovnega časa oziroma opravljanja odvetniške dejavnosti v polovičnem delovnem času od 1. 11. 2010. Tudi sklep o popravi sodbe je nepravilen in nezakonit, saj glede oblike ni bilo nobenih pomanjkljivosti, pač pa je dejansko obstajala nepravilnost glede vsebine. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Očitana kršitev v zvezi s sklepom o popravi sodbe pa ni takšna, da bi bil izpodbijani sklep nezakonit. Pomanjkljivosti v sodbi ter posledično izdan sklep o popravi sodbe se dejansko nanaša na obliko ne pa na vsebino.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 18. 1. 2011 ter prvostopne odločbe opr. št. ... z dne 25. 10. 2010 in odločalo o tožnikovem tožbenem zahtevku, postavljenem v tožbi. Tožnik je s tožbo zahteval odpravo citiranih odločb toženca in priznanja pravice do delne pokojnine od 1. 11. 2010 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratne pripadajoče delne starostne pokojnine do plačila, v osmih dneh, da ne bo izvršbe ter odločitev toženca o odmeri in izplačevanju delne starostne pokojnine v roku 30 dni. Zahteval pa je tudi, da mu toženec povrne stroške postopka. Tožba s takšnim tožbenim zahtevkom je bila tožencu vročena in nanjo je tudi odgovoril (list. št. 5).

V pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2012 (list. št. 12), na katero se tožnik sklicuje v pritožbi, pa je tožnik s 3. točko zahteval, da toženec odloči o odmeri in izplačevanju delne starostne pokojnine in vračilu plačanih prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, ki se nanaša na polovico delovnega časa za obdobje od 1. 11. 2010 dalje. Takšnemu tožbenemu zahtevku in razširitvi tožbe pa je toženec na glavni obravnavi izrecno nasprotoval. V konkretnem primeru, ko se je toženec že spustil v obravnavanje zadeve, je za spremembo potrebna privolitev toženca. Tega pa toženec ni dal in se tudi ni spustil v obravnavanje zadeve glede spremembe tožbe. Zato so pritožbene navedbe, da sodišče ni odločilo o 3. točki tožbenega zahtevka postavljenega v pripravljalnem spisu z dne 10. 4. 2012, neutemeljene. Z izpodbijanima odločbama z dne 25. 10. 2010 in z dne 18. 1. 2011 je toženec odločal o pravici do delne starostne pokojnine ter zahtevo, ker je zaključil, da niso izpolnjeni pogoji iz 58. člena ZPIZ-1, zavrnil. Glede na predmet in tudi obseg odločanja, ki je določen z izpodbijanima odločbama in glede na tožbeni zahtevek, je tudi sodišče prve stopnje pravilno odločalo o delni starostni pokojnini in ugotavljalo, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje delne starostne pokojnine in sicer vse pogoje, ki so določeni za priznanje te pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Po določbi 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1 ima pravico do delne pokojnine zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine in je v delovnem razmerju za največ polovico polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 156. člena ZPIZ-1, kateri v 2. odstavku določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja, razen za vajence in osebe iz 2. odstavka 34. člena tega zakona. V primeru tožnika ne gre ne za vajenca ne za osebo iz 2. odstavka 34. člena tega zakona, temveč za osebo, ki opravlja odvetniško dejavnost kot svoboden poklic. Po Zakonu o odvetništvu se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic, ki ga mora odvetnik opravljati dejansko in stalno. Odvetnik se svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, tudi glede tega, v kakšnem obsegu oziroma v kakšnem času. Pravico do delne pokojnine ima z izpolnjevanjem ostalih z ZPIZ-1 določenih pogojev, tisti odvetnik, ki svojo odvetniško dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa in je hkrati zavarovan največ za polovični delovni čas ter izpolnjuje pogoj starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je tako iz listin v spisu ugotovilo, da tožnik izpolnjuje pogoje starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1 in da je prijavljen v zavarovanje kot samozaposlena oseba po 15. členu ZPIZ-1 in sicer je tudi po 10. 11. 2010 zavarovan za polni delovni čas 40 ur tedensko.

Tožnik je na glavni obravnavi sicer navedel, da odvetniško dejavnost opravlja s polovičnim delovnim časom, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi dejstva, da je tožnik še vedno zavarovan za polni čas, pravilno zaključilo, da ne izpolnjuje pogoja iz 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1, ker je še vedno pokojninsko in invalidsko zavarovan za polni delovni čas. To pa pomeni, da tožniku kljub stališču, da izpolnjuje pogoje iz 58. člena ZPIZ-1, ni mogoče priznati pravice do delne starostne pokojnine, ker nima izpolnjenih vseh pogojev za pridobitev delne starostne pokojnine.

Tožnik sicer v pritožbi navaja, da je s svojo zahtevo poslano tožencu uveljavljal skrčitev zavarovanja na podlagi polovičnega delovnega časa, vendar ni izkazal, da je bil v času do dokončne odločbe toženca, ki je predmet obravnave pred sodiščem prve stopnje, zavarovan za polovični delovni čas. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno in da je v posledici tega prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje drugače kot toženec ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev določenih v 2. odstavku 156. člena ZPIZ-1, je pravilno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca in priznanje pravice do delne starostne pokojnine, zavrnilo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene in zakonito zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s sklepom o popravi sodbe. Pri tem je glede na uspeh pritožbe odločilo, da tožnik trpi svoje stroške pritožbe sam (154. člen v zvezi 165. členom ZPP).

Glede nepravilnega poimenovanja odvetnika, namesto A., B., pa lahko tožnik predlaga skladno z določbo 328. člena ZPP, popravo sodbe.