Jedro

Zoper odgovor upravnega organa prve stopnje na predlog za ugotovitev pravnomočnosti, ki ga je mogoče smatrati kot potrdilo v smislu ZUP, je tožeča stranka vložila pritožbo s predlogom, da se zadeva odstopi v reševanje toženi stranki. Ta ob pravilni uporabi ZUP ni mogla odločiti drugače kot zavreči pritožbo. Tožeča stranka ni, tako kot določa ZUP, vložila zahteve za spremembo potrdila ali popravka podatkov v evidenci, temveč je vložila pritožbo zoper potrdilo, kar pa po ZUP ni dovoljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo tožeče stranke zoper dopis Občine Radovljica, Uprave za gospodarstvo in družbene dejavnosti z dne 14.6.1994, s katerim je ta potrdila pravnomočnost delne odločbe št. ... z dne 28.1.1993. V dopisu je upravni organ prve stopnje navedel, da je delna odločba izdana v postopku denacionalizacije postala pravnomočna dne 8.12.1993, po preteku roka, v katerem je bilo mogoče v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 30.10.1993 sprožiti upravni spor. Tožena stranka je ugotovila, da je dopis prvostopnega upravnega organa z dne 14.6.1994 glede na določilo 171. člena ZUP (Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP) šteti za potrdilo o pravnomočnosti. Potrdilo ni konkretni upravni akt (odločba), saj se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, potrdilo je samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev.

Pritožba pa je v upravnem postopku dovoljena samo zoper odločbo izdano na prvi stopnji (11. člen ZUP) ter zoper sklep, kadar je z zakonom izrecno tako določeno (222. člen ZUP). Zoper potrdilo pritožba ni dovoljena. Zato bi moral že prvostopni upravni organ pritožbo zavreči (234. člen ZUP).

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da je dopis upravnega organa prve stopnje šteti le za potrdilo o pravnomočnosti, ta pa po vsebini ni konkretni upravni akt, saj se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Ob takem stališču tožene stranke pa potemtakem ni nobene možnosti izpodbijati tako listino, čeprav je ta napačna.

Napačna pa je lahko zaradi tega, ker pride do pomote ali pa do vsebinske napake, kot je to v konkretnem primeru, kjer gre za napačno razlago zakona glede vprašanja, kdaj je delna odločba o denacionalizaciji postala pravnomočna. Od tega datuma gre v konkretnem primeru tožeči stranki pravica do pobiranja najemnine od stanovalcev v denacionalizirani stavbi. Glede tega ima odločitev prvostopnega organa, kdaj je odločba postala pravnomočna, za tožečo stranko precejšen pomen, saj je od tega vprašanja odvisno pobiranje enoletne najemnine. Dopis prvostopnega upravnega organa ni mogoče šteti zgolj kot potrdilo o pravnomočnosti, pač pa gre za odločitev o njenem predlogu z dne 8.3.1994, ki jo je urgirala dne 1.6.1994. Zato bi moral upravni organ prve stopnje na njen predlog izdati odločbo, ga zavrniti ali zavreči, zoper to odločbo pa bi potem imela pravico vložiti pritožbo, organ prve stopnje pa je njen predlog odpravil zgolj z dopisom. Odločitev tožene stranke pa je tudi protiustavna, saj je bila z njeno odločitvijo kršena pravica tožeče stranke do pravnega sredstva.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ugotovilo, da je tožena stranka pravilno uporabila procesne predpise in obrazložila svojo odločitev.

Ugotavljanje pravnomočnosti upravne odločbe ni odločanje o glavni stvari, ki je predmet postopka, niti odločanja o vprašanjih, ki se tičejo postopka oziroma odločanje o vprašanjih, ki se kot postranska vprašanja pojavijo v zvezi z izvedbo postopka. Zato obvestilo ali potrdilo o pravnomočnosti ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Potrdilo je samo listina in dokazno sredstvo za dokazovanje določenih dejstev. Zato v skladu z ZUP glede potrdila ni možno uveljavljati pravnih sredstev, ki veljajo za odločbo oziroma sklep, kadar so kot na primer za sklep sploh dopustna. ZUP ima v 171. in 172. členu določila za izdajanje potrdil oziroma drugih listin o dejstvih, o katerih vodijo državni organi uradno evidenco, pa tudi o dejstvih o katerih ne vodijo uradne evidence. Pri tem je tudi določen postopek izdaje potrdila in pravno sredstvo, če državni organ zavrne zahtevo za izdajo oziroma ne izda potrdila ali druge listine. Če pa stranka misli, da potrdilo oziroma druga listina, ki ji je bila izdana, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Ta postopek pa je popolnoma drug postopek od prej navedenega za samo izdajo potrdila oziroma listine. Morebitno napako v uradni evidenci pa je mogoče popraviti tudi samo v posebnem postopku na zahtevo zainteresirane stranke.

Glede na dejstvo, da je zoper odgovor upravnega organa prve stopnje na predlog na ugotovitev pravnomočnosti, ki ga je mogoče smatrati kot potrdilo v smislu ZUP, tožeča stranka vložila pritožbo s predlogom, da se zadeva odstopi v reševanje toženi stranki, ta ob pravilni uporabi ZUP ni mogla odločiti drugače, kot zavreči pritožbo. Tožeča stranka ni, tako kot določa ZUP, vložila zahteve za spremembo potrdila ali popravka podatkov v evidenci, temveč je vložila pritožbo zoper potrdilo, kar pa po ZUP ni dovoljeno.

Glede na enotno stališče teorije in prakse upravnega postopka, da potrdilo ni konkretni upravni akt, ker se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, ni utemeljena trditev tožeče stranke, da je odločba tožene stranke protiustavna. Ustava RS v 25. členu zagotavlja vsakemu pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, kar pa, kot je že navedeno, ugotavljanje pravnomočnosti in izdaja potrdila o tem ni.

Sodišče tudi pripominja, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil pravnomočnost delne odločbe št. ... z dne 28.1.1993. Ustava RS in procesni zakon zagotavljata pravno varnost v upravnem postopku ne samo upravičencu temveč tudi zainteresirani stranki. Slednja je v konkretnem primeru vložila pritožbo zoper delno odločbo in imela možnost v zvezi z drugostopno odločbo Ministrstva za okolje in prostor z dne 30.10.1993 tudi sprožiti upravni spor. Tako je delna odločba upravnega organa prve stopnje postala pravnomočna šele z potekom roka za vložitev tožbe v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - ZUS). ZUS in ZUP je sodišče uporabilo smiselno kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).