Jedro

Med tem ko tožena stranka lahko uporabi t.i. diskrecijsko oziroma suverenostno klavzulo iz člena 17(1) Dublin III uredbe tako, da obravnava prošnjo, tudi če tako obravnavanje ni njena pristojnost in je to v skladu z interesi in pravicami prosilca, pa po drugi strani tožena stranka ne sme začeti obravnavati prošnje v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe, četudi morebiti v povezavi z določilom 17(1) člena Dublin III uredbe, če je to v nasprotju s pravico prosilca iz Dublin III uredbe in če v komunikaciji med pristojnima organoma držav, ki ju veže Dublin III uredba dejstva glede pristojnosti za odločanje o prošnji niso bila celovito razjasnjena.

Tožena stranka je informacije, ki jih je sama povzela in uporabila v odločbi, v dokazno oceno vključila selektivno, saj je v drugem delu sklepa o dokazni oceni, kjer govori o splošni neverodostojnosti, upoštevala zlasti notranjo nekonsistentnost glede kraja in časa usmrtitve očeta in strica, ne pa tudi zunanje konsistentnosti.

Sodišče bi lahko sledilo dokazni oceni tožene stranke, če bi iz zapisnika izhajalo, da je bil zapisnik prosilcu na koncu tudi dejansko prebran, kot to zahteva 1. odstavek 78. člena ZUP. To pa iz zapisnika ni razvidno niti tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne navaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, ampak se sklicuje samo na to, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Oba vsebinska dela izjav tožnika v prvi in drugi prošnji pod rubrikama 32 imata enak obseg treh strani, le da je druga prošnja trajala 105 minut dlje, kar kaže na to, da zapisnik ob podaji prve prošnje tožniku ni bil na koncu razgovora prebran, da bi se lahko ugotovile napake pri prevajanju ali zapisovanju. Vse navedeno skupaj kaže na to, čemur tožena stranka niti ne oporeka, da v prvem primeru tožniku zapisnik ni bil prebran, da bi lahko opozoril na morebiten napačen prevod o ključni okoliščini zatrjevanega preganjanja. Če bi mu bil zapisnik prebran, se ne bi mogel utemeljeno sklicevati na napako v prevodu, tako pa njegovo pojasnilo glede ključne notranje (ne)nekonsistentnosti ni neverjetno ali nesprejemljivo ob upoštevanju tudi dejstva, da je ob prvi prošnji prevajal drug tolmač, kot je prevajal drugo prošnjo in osebni razgovor.

Tožena stranka se tudi ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse o uporabi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti glede razlikovanja med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi ter da mora v dokazno oceno vključiti tako pozitivne elemente, ki govorijo za skladnost tožnikovih navedb, in negativne elemente, ki kažejo na notranje nekonsistentnosti.

Načeloma sicer kriterij notranje(ne)konsistentnosti glede na preostala kriterija zunanje (ne)konsistentnosti in verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, nima vnaprejšnje prednosti in večje teže, vendar pa v posamičnem primeru glede na specifične okoliščine to ni izključeno.

Sodišče se lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki temelji na uporabljenih poročilih o stanju v Afganistanu, da glede na profil tožnika, ki ni nikoli bil državni uslužbenec in ni sodeloval z mednarodnimi organizacijami, ter potek časa, od takrat, ko naj bi pobegnil iz Kunduza, da je premalo verjetno, da bi tožnika talibani sledili v Kabul in se mu tam maščevali zaradi njegovega političnega prepričanja ali maščevanja kot pripadnika določene družbene skupine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba 2142-143/2014/22 (1312-10) z dne 7. 2. 2017 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se druga prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilca A.A., roj. ... v kraju D., Islamska republika Afganistan, zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je prosilec dne 15. 5. 2014 vložil prvo prošnjo, ob podaji pa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Kot zadnje bivališče je navedel Kunduz, je Paštun, po veroizpovedi musliman – sunit, kot materni jezik je navedel paštu, izmed drugih jezikov pa je navedel farsi. Izvorno državo je zapustil pred šestimi meseci in nato bival v Iranu, Turčiji, Bolgariji, Makedoniji, Srbiji, Madžarski in Grčiji. V Republiko Slovenijo je vstopil 30. 4. 2014, v Iranu pa je opravljal pomožna dela 15 let. V zvezi z bližnjimi družinskimi člani, ki živijo v izvorni državi, je prosilec navedel, da tam živi njegova sestra, katere ime in starost je prav tako navedel. Nadalje je prosilec navedel, da na Norveškem že štiri leta živi njegova žena.

2. Madžarski varnostni organi so ga predali srbskim varnostnim organom, le-ti so ga nato predali makedonskim varnostnim organom. Makedonski varnosti organi pa so ga predali grškim varnostnim organom. Nato pa je preko Makedonije odšel v Srbijo in od tam v zaprtem kamionu do Republike Slovenije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Glede osebnih dokumentov je prosilec navedel, da je imel tazkiro, a jo je izgubil in je ne more dobiti. S strani uradne osebe je bil soočen, da iz spisovne dokumentacije, kot tudi iz njegovih izjav, izhaja, da ima na Norveškem ženo, po imenu B.B., s katero bi se rad združeval. V zvezi s tem je prosilec povedal, da se je poročil v Iranu, v mestu C., pred približno petimi leti. Nadalje je prosilec navedel, da ima na Norveškem videoposnetek in slike s poroke. Poročni list pa je izgubil. Ni znal povedati, kakšen status ima njegova žena na Norveškem. Nadalje je prosilec navedel, da je takoj na policijski postaji policistom povedal, da ima ženo na Norveškem in da se želi z njo združevati, a ni vedel, kaj mora storiti in je šele kasneje izvedel, kako ti postopki potekajo.

3. Glede razlogov, zaradi katerih vlaga prošnjo za mednarodno zaščito, je prosilec navedel, da so mu pred približno 16 leti talibani ubili očeta in strica. Talibani so ju novačili v svoje vrste, a se jim nista želela pridružiti, zaradi česar so ju ubili. Tudi prosilec je bil v nevarnosti, zato je tri mesece po njunem umoru zbežal v Iran. Ljudje, ki so novačili očeta in ga tudi ubili, živijo v njihovem kraju. Takrat so novačili tudi njega. Prosilec s talibani ni želel sodelovati, zaradi česar je zbežal. Potem je približno 15 let bival v Iranu, kjer se je pred petimi leti tudi poročil. Pred približno osmimi meseci je bil s strani iranskih varnostnih organov vrnjen v Islamsko republiko Afganistan, kjer je bival dva meseca. Zapustil je Islamsko republiko Afganistan, saj se je hotel pridružiti ženi na Norveškem. Preko UNHCR-ja je njegova žena pred štirimi leti iz Irana odpotovala na Norveško, kjer je pridobila mednarodno zaščito iz političnih razlogov. Zanj pa UNHCR ni uredil poti na Norveško, saj je v Iranu živel ilegalno, medtem ko je njegova žena bila tam uradno prijavljena.

4. Na vprašanja pooblaščenca je prosilec navedel, da je po smrti njegovega očeta prišlo do nenavadne situacije, ko ga je bilo strah, da ga bodo sovaščani ubili, tako kot so njegovega očeta, in sicer verjetno zaradi tega, ker se je upiral njihovemu novačenju ali pa preventivno. Sovaščane pa je bilo strah krvnega maščevanja z njegove strani. Ker prosilec ni želel ubijati in biti ubit, se je odločil, da zapusti svojo vas. V zvezi z novačenjem je prosilec navedel, da je bil njegov oče v preteklosti mudžahedin in je bil izurjen. Talibani so ga zaradi tega novačili, da se jim pridruži. Njegov oče je zavračal talibane z razlogom, da ima dovolj vojskovanja. Novačenje njegovega očeta in strica je potekalo tako, da so talibani poslali enega od svojih pripadnikov, ki ju je prepričeval. To se je zgodilo nekajkrat. Prepričevanje pa je potekalo tako, da so očeta vabili medse zato, ker je bil izurjen vojščak, čemur se je oče upiral. Vedno znova je razlagal, da je zanj vojskovanja konec in da želi v miru preživeti preostanek življenja. Nekega dne, ko se je vrnil domov iz nekega obiska, je prosilec doma našel mrtvega očeta in strica. Bila sta ustreljena. V zvezi z umorom mu nihče ni mogel pomagati, saj so nekateri policisti na strani talibanov.

5. Glede na to, da je prosilec 31. 5. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, je bil prvi postopek s sklepom s 25. 7. 2014 ustavljen. Prosilec je bil dne 20. 1. 2016 s strani norveških varnostnih organov vrnjen v Republiko Slovenijo. Prosilec je 21. 1. 2016 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. S strani norveških organov o svoji prošnji ni dobil nobene odločitve, temveč je bil vrnjen v Republiko Slovenijo. Nadalje je navedel, da še ni bil nikoli kaznoval niti ni prestajal zaporne kazni.

6. V novi prošnji je prosilec navedel, da sta bila njegov oče in stric mudžahedina in sta se borila proti Sovjetski zvezi. Po vojni sta odprla restavracijo in se nista želela več boriti. Ko so talibani prevzeli njihovo področje, so jima predlagali, da se jim pridružita, a se nista želela. Nekega dne so prišli v restavracijo, se sprli in pri tem so talibani ustrelili očeta in strica. Tri mesece kasneje je umrla še njegova mama, sestra pa je bila poročena in ostal je sam. Lokalni veljaki, ki so bili del talibanov, so začeli groziti tudi njemu, da v primeru, če se jim ne pridruži, ga bodo ubili. Odšel je v Iran, kjer je bival približno 15 let in delal kot kuhar. V Iranu je prosilec spoznal tudi svojo bodočo ženo in bil z njo dve leti v partnerskem odnosu. V tem času je bila ona, kot tudi njena družina, preko UN sprejeta na Norveško in mu je dejala, da naj pride k njej. V Iranu ni bil nikoli ogrožen, je pa bil večkrat vrnjen s strani iranskih varnostnih organov v Islamsko republiko Afganistan, saj je v Iranu bival ilegalno. V zvezi z možnostjo preselitve v kakšen drug kraj v Islamski republiki Afganistan je prosilec navedel, da enkrat, ko te talibani sovražijo, te ne pustijo pri miru. Glede na to, da so talibani ubili njegovega očeta in strica, bi ga našli kjerkoli in ga ubili. V primeru vrnitve v Afganistan meni, da bi ga zelo verjetno ubili, ker talibani mislijo, da se jim želi maščevati.

7. V Afganistanu je živel v mestu Kunduz oziroma tri kilometre iz mesta E. Pri tem je bil prosilec soočen, da je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel naslov bivališča F. in da naj pojasni. Pri tem je prosilec navedel, da je pri podaji prošnje omenjal širše območje okoliša Kunduza, ki se imenuje G., ki mu domačini skrajšano rečejo F. V bližini Kunduza se nahajajo manjša mesta, in sicer Oashte Archi, Khanabad, Aliabad, Chahar Dara, medtem ko so večja mesta Takhar, Baghlan, Pole, Khomri. Do Kabula imajo 8 ur vožnje z avtobusom. Provinca Kunduz leži na severu, v bližini meje z državo Tadžikistan. S taksijem je eno uro vožnje iz Kunduza do meje z državo Tadžikistan. Obmejno mesto se imenuje Sherkhan Bandar.

8. Po umiku okupacijskih sil sta se njegov oče in stric odločila, da odložita orožje in mirno živita ter sta odprla restavracijo, v kateri so vsi trije delali. V tem času so talibani zavzeli Kunduz in Afganistan. Prevladujoča stranka v tem mestu je bila Hezb-e Islami, ki se je združila s talibani. Stranka Hezb-e Jemiate Islami ni želela sodelovati s talibani, zato se je odmaknila iz mesta. V restavraciji so delali v miru, dokler vodja stranke Hezb-e Islami oziroma talibani niso začeli novačiti njegovega očeta in strica, da se jim pridružita. Oče in stric sta sodelovanje zavrnila, ker nista želela več v roke vzeti orožja. Po večkratnih vabilih so očeta in strica v njihovi restavraciji ubili. To se je zgodilo približno tri mesece preden je zapustil Afganistan in odšel v Iran. Vse to se je zgodilo pred približno 15 leti. Grožnje in vabila, da se pridružijo talibanom, so bili namenjeni tudi njemu. Tisti dan, ko je odšel v restavracijo, je s svojimi očmi videl, kako sta bila oče in stric ustreljena. Sam se je smrti izognil za las, saj je zamudil v službo. Približno dva meseca kasneje je mama zaradi srčnega zastoja umrla. Po tem je zapustil Afganistan in odšel v Iran. Njegova sestra živi v Kunduzu. S sestro je imel nazadnje stike, ko je bil v Nemčiji in mu je povedala, da so tiste osebe, ki so ubile njunega očeta in strica še vedno na oblasti.

9. Nadalje je v povezavi z restavracijo navedel, da le-ta ni imela nobenega naziva oziroma imena, saj takrat to ni bilo običajno. Koliko časa je imel njegov oče restavracijo, ne ve povedati, ve pa, da je bilo to leta, ko je padla tedanja vlada. V restavraciji je delal kebabe in ostala opravila. Po očetovi in stričevi smrti so restavracijo zaprli. Prosilec se je po dogodku dva ali tri mesece skrival, dokler ni zapustil Afganistan in odšel v Iran. Če bi ostal v Afganistanu, bi ubili tudi njega. Groženj osebno ni prejel, temveč preko znancev, da ga bodo ubili. Osebe, ki so grožnje posredovala njegovim znancem, so bili člani prevladujoče stranke Hezb-e Islami, ki sodelujejo s talibani in so ubili njegovega očeta in strica. V povezavi z restavracijo je prosilec tudi navedel, da je bila le-ta v centru mesta Kunduz in je bila od njegovega doma oddaljena približno ... kilometre.

10. Prosilec je bil s strani uradne osebe pozvan, da naj pojasni, kdaj je bil s strani iranskih varnostnih organov vrnjen v Afganistan oziroma natančno v katero mesto, provinco in iz katerega razloga. Prosilec je navedel, da točnega datuma ne ve. Ve pa, da je takrat njegova bodoča žena, skupaj z družino odšla iz Irana. Teden dni kasneje so prosilca iranski varnostni organi vrnili v Afganistan, saj ni imel dokumentov za bivanje v Iranu. Iranski varnostni organi so prosilca peljali do iransko-afganistanske meje, kjer so ga predali afganistanskim varnostnim organom. Prosilec ni imel nobenih težav oziroma njemu osebno se ni nič zgodilo s strani afganistanskih varnostnih organov zaradi tega, ker je bil s strani iranskih varnostnih organov vrnjen v izvorno državo. Afganistanski varnostni organi so prosilca po tem, ko so ga sprejeli, spustili na svobodo. V mestu Nimruz v provinci Nimruz je ostal približno teden dni, kjer je delal v neki restavraciji. V mestu Nimruz se mu ni nič zgodilo, saj ga tam ni nihče poznal in je bil tam kratek čas. V primeru, da bi ostal daljše časovno obdobje, bi ga sovražniki prepoznali. Prosilec se iz Nimruza v Kunduz ni vrnil. Če bi odšel tja, bi ga sovražniki prepoznali in bi se mu lahko kaj zgodilo.

11. Na osebnem razgovoru je bil prosilec soočen z dejstvom, da je pri podaji prošnje 15. 5. 2014 navedel, da se je pred približno petimi leti poročil, za kar ima tudi dokaze, to je slike in videoposnetek. Medtem, ko je pri podaji druge prošnje 21.1.2016 navedel, da ni poročen in da je z bodočo ženo dve leti v partnerski zvezi. V zvezi z ugotovljenim je prosilec pojasnil, da pri podaji prve prošnje ni navedel, da je poročen in da je morda prevajalec napačno prevajal, saj ni znal tekoče govoriti farsi, zaradi česar ga je prevajalec težko razumel. Prosilec je navedel, da je takrat dejal, da gre k njej na Norveško in da se bo z njo na Norveškem poročil. V nadaljevanju je prosilec v zvezi s tem še pojasnil, da ne ve, ali je bila to njegova napaka ali napaka prevajalca. Ponovil pa je, da takrat ni navedel, da je poročen.

12. Nadalje je bil prosilec s strani uradne osebe soočen, da je pri podaji prve prošnje 15. 5. 2014 navedel, da njegova žena na Norveškem živi že štiri leta (torej od leta 2010) in ima priznan status begunca, medtem ko je tekom osebnega razgovora navedel, da je njegovo dekle zapustila Iran konec leta 2013 oziroma teden dni preden so njega iranski varnostni organi vrnili v Afganistan. Prosilec je pojasnil, da je nepismen in da ne ve za datume ter da je ona z družino že šesto leto na Norveškem.

13. Pri podaji prošnje 15. 5. 2014 je navedel, da ko se je nekega dne vrnil domov in nekega obiska, je doma našel mrtvega očeta kot tudi strica. Bila sta ustreljena, Medtem, ko je pri podaji druge prošnje 21. 1. 2016, kot tudi na osebnem razgovoru navedel, da so nekega dne talibani prišli v restavracijo, kjer so se sprli in pri tem talibani ustrelili očeta in strica. Prosilec je pojasnil, da tega ni navedel in da si je prevajalec sam nekaj izmislil. Prosilec je vztrajal, da je očeta in strica našel ustreljena v njihovi restavraciji in da se je tisti dan v njegovem spominu še svež. Omenjeni dogodek se je zgodil v restavraciji in prevajalec ni znal dobro farsi jezika. Pri tem je bil prosilec opozorjen, da mu je bila prošnja s 15. 5. 2014 in z 21. 1. 2016 na koncu prebrana v farsi jeziku in da ni podal nobenih pripomb. Prosilec je navedel, da mu prvič zapisnik ni bil prebran in je podpisal, kar so mu dali v podpis. Kaj je bilo napisano ne ve, saj je nepismen. Drugič mu je bil prebran, kar se spomni.

14. Njegov namen od začetka je bil, da gre k svoji izbranki, zato je tudi po podaji prošnje 15. 5. 2014 Republiko Slovenijo zapustil in odšel naprej. Sedaj si želi, da se pridruži svoji družini na Norveškem oziroma da onadva prideta v Republiko Slovenijo. V Republiki Sloveniji bi se lahko tudi uradno poročila, saj je z njo poročen neuradno (po verskih običajih), poročil ju je mula. Neuradno sta se poročila v Hamburgu, saj je ona tja prišla iz Norveške. Od kdaj do kdaj je bila z njim v Hamburgu, prosilec ne ve povedati. Ve pa, da je bila pri njem mesec dni in da je nato odšla nazaj na Norveško. Po približno štirih mesecih mu je po telefonu sporočila, da je noseča. Prosilec je po letu dni bivanja v Hamburgu odšel na Norveško in se predal norveškim varnostnim organom in tam zaprosil za mednarodno zaščito.

15. Skozi vprašanja pooblaščenca je prosilec navedel, da se je po umoru očeta skrival doma. Nikamor ni hodil in to je bilo zanj čas žalovanja. Znanci in prijatelji so hodili in mu izražali sožalje ter mu svetovali, da se ne sme pojavljati na javnih krajih. Kmalu je umrla tudi njegova mama zaradi zastoja srca. Sestra ga je prepričala, da naj odide iz Afganistana. Dejala mu je tudi, da naj se ne poskuša maščevati, ker so premočni in da je bolje, da pobegne in ostane zdrav in živ. V tem času, ko se je skrival doma, je bilo več groženj (od 10 do 20-krat). Večinoma je šlo za grožnje, da so znanci izvedeli, da ga kličejo oziroma slišali, da če prosilca dobijo, da ga bodo ubili. Zato so mu znanci predlagali, da ostane doma. Ko sta bila prosilčev oče in stric še živa, sta vabilo in grožnje dobivala s strani sina vodje stranke Hezb-e Islami v Kunduzu, in sicer da naj se jim pridružita ali pa bosta ubita. Dvakrat je bilo to ob prisotnosti prosilca. Tretjič pa so ju ustrelili. Očeta in strica je ubil sin vodje stranke Hezb-e Islami. V primeru vrnitve v Afganistan prosilec meni, da bi ga ubili, ker gre za osebe, kot so mestni poglavarji, ki imajo povsod moč, tako pri talibanih, kot tudi pri državnih organih. Imajo ljudi, denar in moč.

16. Nadalje je prosilec navedel, da sta v Afganistanu dve močni stranki, Hezb-e Islami in Hezb-e Jamaite Islami. Ko so talibani prevzeli Afganistan, se je stranka Hezb-e Islami pridružila talibanom, ki so se borili proti stranki Hezb-e Jamaite Islami, kateri člani so se tudi razbežali. Sedaj, ko talibani niso več na oblasti, ima stranka Hezb-e Islami še vedno močan vpliv v Afganistanu, kot tudi v Kunduzu. Prosilec bi bil v Kunduzu ogrožen s strani članov stranke Hezb-e Islami oziroma s strani tistih oseb, ki so ubili njegovega očeta. Po vseh teh letih je v Afganistanu še vedno ogrožen, ker je sovraštvo zakoreninjeno v njihovi kulturi. Morilci njegovega očeta in strica morajo ubiti tudi njega, da imajo mir. Gre za to, da se tudi oni bojijo prosilca, da se jim ne bi mogoče maščeval in tudi prosilec se boji njih. Sovraštvo je brez konca. Pri tem je prosilec še navedel, da ko je sovraštvo enkrat začeto, oni ne nehajo, saj imajo moč, denar in vpliv.

17. Njegova sestra ne hodi prav pogosto iz hiše, vendar talibani ženske pustijo pri miru. Ko sta se s sestro nazadnje slišala, mu je povedala, da ga še vedno iščejo, ker je edini sin očeta in vedo, da drugih sinov nima. Osebe, ki so mu takrat grozile, niso upale hoditi na dom. Čakali so, da zapusti hišo in da ga najdejo nekje zunaj ter da ga ubijejo. Ko sta bila prosilčev oče in stric še živa, k prosilcu osebe, ki so grozile, niso nikoli osebno pristopile niti v očetovi restavraciji niti na javnem kraju. Prvotni namen talibanov je bil, da se jim prosilčev oče in stric, kot izkušena borca, pridružita. Prosilcu osebno niso nikoli grozili.

18. Prosilec je na koncu navedel, da je njegovemu sinu ime H. in da se piše J. ter da ima urejen status na Norveškem in osebno izkaznico. Prav tako prosilec meni, da je njegov sin dobil potni list Norveške.

19. Na koncu je bil prosilec pozvan, da naj navede ali pozna osebo po imenu K., in če jo pozna, kdo je ta oseba. Prosilec je navedel, da je to njegov svak (ženin brat). Pri tem je bil prosilec s strani uradne osebe soočen z dejstvom, da se med spisovno dokumentacijo nahaja dopis, ki ga je napisala oseba z imenom K. Prosilec je bil soočen, da iz omenjenega dopisa izhaja, da se je ... 2007 poročili B.B. in da K.K. prosi za naslov slovenskih organov, kamor bi lahko posredoval dokaze o poroki, kot so slike in videoposnetek. Kot tudi z dejstvom, da je na osebnem razgovoru navajal, da uradno ni poročen in da se je versko poročil v Hamburgu. Prosilec je pojasnil, da to ne drži. Takrat je prevajalec po telefonu govoril z K. in mu povedal tisto, kar mu je povedal prosilec, a ga je prevajalec spet napačno razumel. K. je na podlagi tistega pogovora napisal omenjeno pismo policiji. Če bi bil poročen, zakaj bi to skrival. K. se je zmotil. 20. Na podlagi tega tožena stranka ugotavlja, da je njegova izvorna država Afganistan in da prihaja iz province Kunduz. Prosilec za vse svoje trditve ni predložil dokazov. Zaradi navedenega je pristojni organ upošteval 21. člen ZMZ-1. Prosilec je na postavljena vprašanja odgovarjal korektno, ni se jim izogibal in je skušal pojasniti tisto, o čemer je bil vprašan. Glede na prosilčeve navedbe ni bilo pričakovati, da bi prosilec predložil kakšne konkretne dokaze. Iz lastnoročne izjave izhaja, da za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji zaproša iz razloga združitve s svojo ženo B.B., ki se nahaja na Norveškem. Pri tem je prosilec tudi izjavil, da sta z ženo iz Afganistana in da sta se pred približno štirimi leti poročila v kraju C., Iran. Žena je v Iranu s pomočjo UNHCR-ja pridobila mednarodno zaščito na Norveškem iz političnih razlogov. Zaradi združitve z ženo je tudi sam zbežal iz Irana. Ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 15. 5. 2014 je prosilec kot razlog, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, navedel, da sta bila njegov oče in stric pred 16 leti ubita s strani talibanov, kjer so ju novačiti v svoje vrste, a se jim nista želela pridružiti. Zaradi tega je bil tudi prosilec sam v nevarnosti. Nadalje je prosilec ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito tudi navedel, da je bil njegov oče v preteklosti mudžahedin in ker je bil izurjen, so ga talibani novačil, da se jim pridruži. Oče je to zavračal, ker je imel dovolj vojskovanja. Novačenje očeta in strica je potekalo tako, da so talibani nekajkrat osebno poslali enega od svojih pripadnikov, da prepriča očeta, da se jim pridruži. Nekega dne, ko se je prosilec vrnil domov iz nekega obiska, je doma našel ustreljenega očeta in strica. V nasprotju s tem pa je prosilec ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito 21. 1. 2016 in na osebnem razgovoru 19. 4. 2016, trdil, da je očeta in strica našel ustreljena v njihovi restavraciji. Tako iz ene izjave izhaja, da je očeta in strica našel ustreljena doma, ko je prišel domov iz nekega obiska, medtem, ko iz druge izjave izhaja, da je očeta in strica našel ustreljena v njihovi restavraciji, ko je sam zamudil na delo. Pristojni organ zato ocenjuje, da je nenavadno, da prosilec ključni dogodek, zaradi katerega se je odločil zapustiti izvorno državo, navaja različno, še posebno, kako sta bila ustreljena oče in stric, in ob upoštevanju dejstva, da je prosilec na osebnem razgovoru 19. 4. 2016 izrecno zatrdil, da je spomin na tisti dan še vedno svež (zapisnik z 19. 4. 20016, str. 7, odst. 4). Naslednja kontradiktornost, ki jo je ugotovil pristojni organ, se nanaša na to, ali je bil prosilec v stiku s talibani. V zvezi s to okoliščino je prosilec podal nasprotujoče si izjave. Pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 15. 5. 2014 je prosilec navedel, da so ljudje, ki so novačili očeta in strica, takrat novačili tudi njega. Pri podaji druge prošnje za mednarodno zaščito 21. 1. 2016 je prosilec navedel, da so lokalni veljaki, ki so bili tudi talibani, začeli groziti tudi njemu, da ga bodo ubili, če se jim ne pridruži. Na osebnem razgovoru 19. 4. 2016 pa je prosilec zatrjeval, da mu na javnih mestih talibani oziroma člani stranke Hezb-e Islami niso nikoli grozili oziroma da z njimi ni bil nikoli v stiku, temveč, da je bil o grožnji opozorjen s strani svojih znancev. Prosilec je nadalje navedel, da tudi v času žalovanja (v času smrti očeta in strica) talibani oziroma člani stranke Hezb-e Islami nikoli niso prišli na njegov dom. V nadaljevanju pa je na osebnem razgovoru sam izrecno navedel, da tudi v dveh primerih, ko so talibani oziroma člani stranke Hezb-e Islami v restavraciji oziroma na javnem kraju grozili njegovemu očetu in stricu, njemu osebno niso grozili. Pristojni organ v zvezi s tem ugotavlja, da je prosilec na osebnem razgovoru sprva navajal, da nikoli ni bil v neposrednem stiku s talibani oziroma s člani stranke Hezb-e Islami na javnem kraju, ob zaključku osebnega razgovora pa je sam spremenil izjavo in navedel, da je bil kar dvakrat prisoten na javnem kraju, ko so talibani oziroma člani stranke Hezb-e Islami grozili njegovemu očetu in stricu. Naslednja kontradiktornost se nanaša na njegov zakonski stan. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito 15. 5. 2014 je navedel, da ima na Norveškem ženo po imenu B.B., ki tam živi že štiri leta in da sta se poročila v Iranu pred petimi leti (torej maja 2009) in da ima za to dokazila, kot so slike in videoposnetek iz poroke. Iz spisovne dokumentacije, to je elektronskega sporočila, poslanega od osebe po imenu K.K., izhaja, da želi pristojnim slovenskim organom posredovati dokaze, da se je njegova sestra, B.B. poročila s A.A. in da v ta namen želi posredovati slike in videoposnetek. Pristojni organ je v zvezi z navedenim pri pristojnih norveških organih zaprosil za prevzem pristojnosti in z njihove strani prejel odgovor, da so kontaktirali s prosilčevo domnevno ženo in ugotovili, da sploh nista poročena, se pa poznata. Prosilec je ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito 21. 1. 2016 pod točko 31. sprva navedel, da ima na Norveškem ženo po imenu B.B., nato pa v izjavi zabeleženi v 32. točki obrazca prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je po podaji prve prošnje, torej po 15. 5. 2014, samovoljno zapustil Republiko Slovenijo z namenom, da se na Norveškem pridruži svoji bodoči ženi. Na osebnem razgovoru pa je nasprotno navajal, da pri podaji prve prošnje za mednarodno zaščito ni navedel, da je poročen in da ga je prevajalec napačno prevajal, saj ni znal tekoče govoriti farsi in ga je prevajalec težko razumel. Prosilec je pri tem navedel, da je takrat povedal, da gre k njej na Norveško in da se bosta tam poročila. Pristojni organ ocenjuje, da prosilec svojih kontradiktornih izjav ni prepričljivo pojasnil in se je zgolj skliceval na prevajalca za farsi jezik, ki velja za zaupanja vredno osebo v postopku mednarodne zaščite. Upoštevati je potrebno dejstvo, da se je prosilec podpisal tako pod pisno izjavo, ki jo je na podlagi ustne izjave zapisal prevajalec, kot tudi obe prošnji za mednarodno zaščito in pri tem ni imel nobenih pripomb, zaradi česar se pristojnemu organu poraja resen dvom o verodostojnosti njegovih izjav in predvsem o razlogih, ki jih je prosilec navedel kot razlog zapustitve izvorne države.

21. Prosilec je bistveni dogodek zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo navedel drugače, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je sam izjavil, da mu je dogodek na tisti dan še zelo svež. Ne gre spregledati, da je pristojni organ prosilca tako pred pričetkom podaje prošnje za mednarodno zaščito in ponovne prošnje za mednarodno zaščito kot na osebnem razgovoru opozoril na njegovo dolžnost, da odgovarja čim bolj natančno in po resnici. Vsakokrat je bil tudi posebej vprašan, ali je razumel povedano in prosilec je v vseh primerih temu pritrdil. Pristojni organ sprejema, da pri zapisovanju podanih izjav lahko pride do napak, vendar se prav zaradi odpravljanja le-teh, zapisnik na koncu prosilcu v jeziku, ki ga razume, vedno ponovno prebere. Vse navedbe, vsa vprašanja in odgovori so ponovno prevedeni z namenom, da se v primeru nepravilnosti le te odpravijo.

22. Po celoviti preučitvi prosilčevih izjav glede razloga, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, pristojni organ ugotavlja, da je prosilec podal neprepričljive, malo verjetne in kontradiktorne izjave, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal prosilec.

23. Pristojni organ je izjave prosilca preučil tudi preko informacij o izvorni državi in poleg predloženih informacij pridobil še dodatne informacije o varnostni situaciji v Afganistanu, tako v provinci Kunduz, od koder prosilec prihaja, in informacije v kraju Kabul, kamor bo prosilec najverjetneje vrnjen.

24. Okraj Kunduz je v obdobju od januarja do avgusta 2015 doživel od 200 do 299 varnostnih incidentov; provinca Kunduz je izjemno zapleteno območje Afganistana, kjer je zaradi navzočnosti različnih frakcij in sovražnega prebivalstva skoraj nemogoče, da bi katerekoli sila nadzorovala celotno provinco in da so razmere še vedno zelo nestabilne. Iz poročila EASO informativno poročilo o državi izvora - Afganistan, izdano septembra 2016, za provinco Kunduz izhaja, da so talibani glavno mesto province Kunduz začasno zavzeli od 28. septembra do 13. oktobra 2015 in da naj bi posameznike prisilili, da se jim pridružijo. Talibani so hodili od vrat do vrat in zahtevali od družin mlade fante. Iz omenjenega poročila tudi izhaja, da je krajevni učitelj iz Oasht-e Archi navedel, da so talibani zahtevali rekrute, a da pri tem niso uporabili sile.

25. Sklicuje se tudi na smernice UNHCR z dne 19. 4. 2016 ter poročilo UNAMA iz leta 2015. UNHCR meni, da glede na posamezne okoliščine primera osebe, ki so povezane z vlado ali mednarodno skupnostjo, oziroma veljajo za njune pristaše, vključno z mednarodnimi vojaškimi silami, potrebujejo mednarodno zaščito kot begunci zaradi (pripisanega) političnega prepričanja, ali iz drugih važnih razlogov.

26. Vendar pa poročilo EASO o strategiji upornikov opozarja, da so v resnični nevarnosti pred ustrahovanjem in napadom upornikov predvsem uradniki in uslužbenci vlade na visokih položajih. Nižji uradniki in uslužbenci so v nevarnosti na obrobnih nevarnih območjih in v manjši nevarnosti v bolj varnih krajih, ki niso pod nadzorom upornikov, na primer v mestih Kabul, Herat in Mazar. Nižji vladni uslužbenci ali uradniki se lahko izognejo grožnjam upornikov tako, da odstopijo s položaja. Če nižji uradnik ali uslužbenec vlade preneha s svojo dejavnostjo in lahko zbeži ter se naseli na varnejšem območju, se običajno lahko izogne napadom upornikov. Enako velja tudi za pripadnike afganistanskih nacionalnih varnostnih sil. Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru H. in B. proti Veliki Britaniji dne 9. 4. 2013 ugotovilo, da vsaka oseba, povezana z mednarodno skupnostjo in silami, ni avtomatično ogrožena v Afganistanu. Nevarnost, ki preti prosilcem, je odvisna od individualnih okoliščin primera. Poleg tega so ugotovili tudi, da je malo dokazov, da talibani napadajo tiste, ki so na njihovo zahtevo že prenehali delati za mednarodno skupnost in se preselili na druga območja.

27. Poročilo misije Danske službe za priseljevanje za ugotavljanje dejanskega stanja v Kabulu, Afganistana, izdano maja 2012, v zvezi z dejavnostjo talibanov v Kabulu in njihovimi cilji navaja podobno kot organizacija Sodelovanje za mir in enotnost (CPAU), da še nikoli ni naletela na primer, da bi se v Kabulu talibani spravili na neko manj znano ali nepomembno osebo.

28. Iz zgornjih informacij izhaja, da talibani v provinci Kunduz silijo posameznike, da se jim pridružijo, in sicer hodijo od vrat do vrat ter od družin zahtevajo mlade fante oziroma zahtevajo rekrute, a da pri tem ne uporabljajo sile, kot tudi da novačijo grozijo, nadleguje in ubijajo pripadnike afganistanskih nacionalnih varnostnih sil tudi v času, ko le-ti niso na dolžnosti, v nekaterih primerih celo po tem, ko prenehajo s takšno zaposlitvijo, takšnim ravnanjem pa so podvrženi tudi njihovi družinski člani, tudi žene in otroci. Glede na prosilčeve izjave sta bila njegov oče in stric za talibane zanimiva zaradi svojih predhodnih vojaških izkušenj, prosilec sam pa teh izkušenj ni imel. Prav tako iz informacij izhaja, da talibani hodijo od vrat do vrat in od družin zahtevajo mlade fante, torej tudi v tem smislu ne držijo prosilčeve navedbe, saj je prosilec tekom postopka sam navedel, da talibani nikoli niso prišli na njegov dom in od njegove družine zahtevali, da se jim pridruži. Pristojni organ na podlagi preučenih informacij ugotavlja, da le-te ne nudijo potrditve navedb prosilca. Pristojni organ izjave prosilca, dane tekom postopka mednarodne zaščite, ocenjuje kot neverjetne in neprepričljive, saj je prosilec ključni dogodek, zaradi katerega naj bi zapustil izvorno državo, navajal drugače, zaradi česar dvomi v resničnost njegovih izjav, ob upoštevanju dejstva, da je prosilec sam zatrdil, da je spomin na tisti dogodek še čisto svež. Glede na navedeno pristojni organ ocenjuje, da bi prosilec ključni dogodek moral vedno opisati enako, pa temu ni tako. Iz prosilčevih navedb tudi izhaja, da prihaja iz okraja Kunduz. Da so dejavnosti protivladnih oboroženih skupin v tej provinci intenzivne in v tem smislu je mogoče slediti prosilčevim navedbam o prisotnosti talibanov v provinci Kunduz. Ob upoštevanju informacij o izvorni državi prosilca pristojni organ ugotavlja, da ga oblast pred preganjanjem s strani talibanov v domačem kraju (provinci) trenutno ni sposobna zaščiti.

29. V času bivanja v Centru za tujce, Postojna, to je 14. 5. 2014, je prosilec šele izrazil namen podaje prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, torej po 14 dneh bivanja v Centru za tujce, in v času postopka odstranitve iz Republike Slovenije. Prosilec je tako 15. 5. 2014 podal prvo prošnjo za mednarodno zaščito in 31. 5. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku treh dni ni vrnil, zato je bil takratni postopek s sklepom št. 2142-143/2014/4 (1313-10) s 25. 7. 2014 ustavljen. Iz prosilčevih izjav, danih v drugem postopku mednarodne zaščite, izhaja, da je po odhodu iz Republike Slovenije kar leto dni bival v Hamburgu, kjer je delal v nekem hotelu in v vsem tem času v Nemčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, temveč je odšel na Norveško in šele tam zaprosil za mednarodno zaščito. V skladu z Uredbo (ES) št. 343/2003 z 18. 2. 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, je bil s strani norveških varnostnih organov dne 20. 1. 2016 vrnjen v Republiko Slovenijo. Prosilec je 21. 1. 2016 podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pristojni organ ocenjuje, da prosilec izkorišča institut mednarodne zaščite, saj bi bilo od osebe, ki je v izvorni državi resnično ogrožena upravičeno pričakovati, da počaka na odločitev slovenskih organov, kar pa prosilec ni storil temveč je pot nadaljeval v Nemčijo, kjer je bil kar leto dni in delal, a za mednarodno zaščito ni zaprosil in nato odšel naprej na Norveško. Glede na navedeno pristojni organ ugotavlja, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče. 30. Upoštevajoč vse zgornje ugotovitve pristojni organ brez dvoma zaključuje, da prosilec ni izpolnil pogojev, določenih v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1, njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in prosilec subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal za notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Pristojni organ ugotavlja, da prosilčeva splošna verodostojnost ni ugotovljena.

31. Čeprav je prosilec želel prikazati, da ga talibani želijo ubiti, ker se jim ne želi pridružiti, pa pristojni organ iz njegovih izjav tega ne more zaključiti. Glede na ugotovljeno njegovo splošno neverodostojnost, pristojni organ tudi v temu delu ne more slediti navedbam prosilca, da ga bi ga talibani poiskali in ga ubili. Pristojni organ je dogodek, ko naj bi talibani v njihovi restavraciji ustrelili njegovega očeta in strica, sam pa je zamudil na delo, spoznal za neverodostojnega, saj je prosilec v prvi prošnji 15. 5. 2014 zatrjeval, da je očeta in strica našel ustreljena doma, ko se je vračal iz nekega obiska. Nasprotujoče si izjave in to o ključnem dogodku, ki je po prosilčevem zatrjevanju še vedno svež spomin, samo še potrjujejo ugotovitev pristojnega organa, da mu je glede tega težko verjeti, saj bi drugače, če bi bil resničen, bil vsakokrat predstavljen enako.

32. Talibani ga nikoli niso iskali na domu oziroma mu osebno nikoli niso grozili, zato tudi sedaj, po tolikih letih njegove odsotnosti iz Afganistana, ni verjetno, da bi ga iskali na domu. Pristojni organ pri tem še navaja, da na podlagi zgoraj preučenih informacij izhaja, da talibani v kraju Kabul, kamor bo prosilec vrnjen, ne bodo iskali manj pomembnih ljudi, saj to ni njihova prednostna naloga in so njihove naloge osredotočene v napade na znane osebnosti.

33. Na podlagi posrednih groženj s strani talibanov prosilcu in ob ugotovljeni splošni neverodostojnosti prosilca, mu ni mogoče pripisati takšnega političnega prepričanja, ki bi bilo vzročno povezano z enim od ženevskih razlogov. Opozorila, ki naj bi jih prosilec prejemal od svojih znancev, ni mogoče opredeliti kot dejanje preganjanja in tudi v primeru njihove resničnosti, v kar pa pristojni organ dvomi, ne more predstavljati utemeljenega strahu prosilca pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v preteklosti v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju niti mu to ni neposredno grozilo, pa tudi v prihodnje njegov subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev in ni upravičen do podelitve statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 34. Nadalje je pristojni organ presojal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Prosilec uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v Afganistan grozili talibani, ki jih je navedel kot subjekte resne škode. Podobno kot pri presoji statusa begunca, tudi v okviru subsidiarne zaščite, na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bo prosilec v izvorni državi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Pristojni organ na tem mestu ponavlja, da prosilec ni bil sam uradnik oziroma uslužbenec vlade na visokem položaju, kot tudi ne njegov oče niti stric, zaradi tega je tudi sam povsem neznana oseba, za katero je tudi UNHCR izjavil, da lahko išče zaščito v Kabulu, kjer talibani napadajo le znane, pomembne ali vplivne ljudi. Različne mednarodne organizacije, ki v Kabulu spremljajo tamkajšnje razmere in delovanje upornikov, so podale ugotovitve, da je malo verjetno, da bi talibani v Kabulu iskali osebo, ki se je doma sprla s talibani, ker so njihove dejavnosti osredotočene v napade na znane osebnosti in do sedaj še nikoli niso naletele na primer, da bi se v Kabulu talibani spravili na neko manj znano ali nepomembno osebo. Niti ni prišel v stik s talibani, zato pristojni organ ugotavlja, da prosilec ni dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve v izvorni državi.

35. Ob tem ne gre spregledati, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Pristojni organ še dodaja, da razlogi sočutja ali humanitarnosti, ki so sicer popolnoma razumni in človeški, ne sodijo na področje mednarodne zaščite in uporabe Direktive 2004/83/ES. Kot že navedeno zgoraj prosilec ob vrniti v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni.

36. Splošno znano je, da v Afganistanu poteka oborožen spopad, katerega intenzivnost pa je zelo različna, odvisno od posamezne province ali celo dela province, da sicer prosilec niti izrecno in niti po smislu svojih navedb v postopku mednarodne zaščite ne uveljavlja, da bi mu v primeru vrnitve v domači kraj grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

37. Geografsko so bili spori predvsem v severovzhodnih regijah okoli provinc Kunduz, Badakhshan in Badghis; na severozahodu v smeri province Faryab; na jugovzhodu v provinci Nangarhar ter na jugu vključno s provinco Helmand. Talibani so leta 2015 razširili svoj ozemeljski doseg in začasno zasedli 24 okrajnih središč, poleg tega pa so začasno zasedli glavno mesto province Kunduz. Long War Journal je leta 2015 poročal o ofenzivi talibanov, katerih cilj je bil nadzorovati okraje, med njimi tudi Kanduz; od 1. decembra 2015 do 15. februarja 2016 so Združeni narodi zabeležili 8,3% manj varnostnih incidentov po vseh državi v primerjavi z istim obdobjem leta 2014 in 2015. Podobno so oboroženi spopadi še vedno predstavljali večino varnostnih incidentov (57,4%), sledila pa so improvizirana eksplozivna sredstva (19,2%). Veliko je bilo tudi ciljnih umorov oziroma atentatov. Od 1. 12. 2015 do 15. 2. 2016 je bilo zabeleženih 154 umorov, tudi neuspešnih poskusov, kar je za 27% manj kot v istem obdobju leta 2014 in 2015. V obdobju poročanja je bilo zabeleženih 20 samomorilskih napadov v primerjavi s 30 v istem obdobju leta 2014 in 2015. 38. Iz zadnjega poročila UNAME izhaja, da je v prvih šestih mesecih 2016 zabeležila 1 % manj mrtvih v primerjavi z istim obdobjem leto prej. Zaradi operacij upornikov je bilo 11 % manj civilnih žrtev kot v istem obdobju leta 2015. Upad je posledica predvsem 21 % upada števila civilnih žrtev pripisanih upornikom zaradi improviziranih eksplozivnih teles in 29 % upada števila civilnih žrtev zaradi atentatov. Kljub temu je UNAMA zabeležila 6 % povečanje števila žrtev pripisanih upornikom in kompleksnim ter samomorilskim napadom, vključno z napadi, katerih nameren cilj so bili civilisti. Zaradi kopenskih spopadov med sprtimi stranmi je še vedno največ civilnih žrtev, pri čemer boji potekajo tudi v Kunduzu.

39. Ker bi bil prosilec najverjetneje vrnjen v Kabul, je pristojni organ v nadaljevanju preveril informacije v povezavi s tem mestom. Ta čas je v Kabulu po ocenah 3.678.034 prebivalcev. Po drugih ocenah je prebivalcev kar 7 milijonov. Več kot tri četrtine prebivalcev te province živi v mestu Kabul. Provinca Kabul glede na število varnostnih incidentov spada med province, ki so manj obremenjene z nasiljem, po številu varnostnih incidentov na prebivalca pa spada med najmanj obremenjene province. UNHCR je aprila letos v svojih smernicah navedel, da so afganistanske varnostne sile na splošno dokazale, da so sposobne braniti glavna mesta provinc in večjih urbanih središč, z edino izjemo, ko so talibani za kratek čas zavzeli Kunduz septembra 2015. Sem očitno spada tudi Kabul, vendar v njem stalno prihaja do nasilja. Glavna taktika so napadi na pomembne cilje, kompleksni napadi ali samomorilski napadi. Tarče napadov so vidne ali pomembne mednarodne ustanove, vojaške in civilne, tudi diplomatsko osebje in zahodne nevladne organizacije, poleg domačih oblasti in varnostnih sil. Cilj teh napadov je poleg zadajanja udarcev sovražniku, doseči objavo na prvih straneh časopisov in dokazati moč ter poslati sporočilo prebivalcem, da jih afganistanska vlada ne more zaščititi. Po podatkih Inštituta za vojne študije iz marca 2015 je stopnjevanje nasilja v Kabulu, o katerem informacije je predložil tudi prosilčev pooblaščenec, povezano z močnejšo dejavnostjo talibanov na obrobju mesta. Ker so mednarodne varnostne sile zaprle svoje operativne baze in se umaknile v glavna mesta provinc, lahko uporniki delujejo bolj svobodno in ponovno utrjujejo svoja prejšnja oporišča na območjih okoli Kabula. V glavnem mestu je bilo od 1. 9. do 31. 5. 2016 151 varnostnih incidentov, med katerimi je v 21 primerih prišlo do nasilja nad posamezniki. Glede na opisane posamezne incidente, jih je večina usmerjenih na domače in tuje uradnike, domače in tuje varnostne sile, objekte, kjer so nastanjeni tujci in podobne cilje.

40. Avstrijski ACCORD je zbral vse večje incidente v Kabulu v zadnjih nekaj letih. V obdobju od septembra 2015 do avgusta 2016 so se zgodili incidenti, ki jih tožena stranka našteva na strani 19 odločbe.

41. Po podatkih nizozemskega zunanjega ministrstva, so afganistanske oblasti izjemoma sposobne zagotoviti zaščito pred nasiljem v Kabulu. Tudi mesečna poročila UNHCR-ja o razselitvi zaradi spopada, Kabula v obdobju poročanja (januar -avgust 2015) ne omenjajo kot izvorno provinco notranje razseljenih oseb, ampak kot provinco prihoda določenih notranje razseljenih oseb iz drugih provinc. Čeprav je provinca doživela veliko incidentov, je ostala glavni cilj za razseljene družine iz Centralne regije na splošno zato, ker menijo, da so tam varnostne razmere boljše in upajo da se bodo tam lažje preživljale. Razselile so se iz raznih okrajev province Logar januarja 2015 in tudi podeželja province Kabul. Družine so pretežno živele v najetih hišah in imele dostop do osnovnih storitev v Kabulu, vendar so izrazile v glavnem zaskrbljenost zaradi visokih življenjskih stroškov in pomanjkanja dohodka. Večina otrok dela, da prispeva k družinskemu dohodku. Poleg omenjenih razselitev je mesto Kabul doživelo velik priliv afganistanskih beguncev. Mnogi prihajajo v Kabul in se preživljajo z vsakodnevnim delom. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekatere viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov. Čeprav je bilo veliko varnostnih incidentov v Kabulu od srede leta 2015 do 2016 pa afganistanske varnostne sile tudi po mnenju Notranjega ministrstva Združenega kraljestva na splošno in učinkovito ščitijo večje centre prebivalstva in ne omogočajo talibanov, da ohranjajo vpliv za dolgo časa. Kljub temu delež ranjenih civilistov ali ubitih v varnostnih incidentih ostaja nizek.

42. Pristojni organ poudarja, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu lansirati nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista, kakor skuša s predloženimi informacijami o varnostnem stanju v Kabulu izpostaviti prosilčev pooblaščenec, Kabul še vedno ostaja večinoma izoliran pred najhujšim nasiljem zadnjih desetih let in sorazmerno miren, kljub temu, da prihaja do osamljenih tudi hudih incidentov. Čeprav so nekateri napadi v Kabulu postali bolj intenzivni v smislu, da zahtevajo večje število civilnih žrtev, pa je teh napadov še vedno zelo malo, pri čemer običajno prebivalstvo ni tarča napadov upornikov. Število civilnih žrtev (od januarja do avgusta 2015: 126 mrtvih in 717 ranjenih) glede na število prebivalcev tega mesta kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v tem mestu zelo nizka. O tem priča tudi dejstvo, da mesto Kabul ni kraj, od koder bi izvirale notranje razseljene osebe, ampak se ljudje v ta kraj priseljujejo zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti. Uporniki sicer od ćasa do časa zmotijo dnevno življenje, vendar na splošno ljudi pri vsakodnevnih opravilih ne skrbi za svojo varnost. Pristojni organ dodaja, da iz zgornjih informacij ACCORDA, kjer so navedeni vsi večji incidenti od septembra 2015 do avgusta 2016, izhaja, da so napadi v Kabulu usmerjeni na točno določene cilje. Uporniki v Kabulu so napadali specifične, visoko profilirane cilje, in sicer mednarodne koalicijske sile in afganistanske državne oblasti. Dodatno so naklepno napadali tudi posameznike, ki naj bi podpirali vlado, med katerimi so bili najbolj ogroženi visoki vladni uradniki, verski voditelji, plemenske starešine, policisti na dopustu, mirovniki in tolmači, ki imajo sklenjene pogodbe z vojsko. Kot je razvidno, so bili najpogostejši cilji bombnih napadov vladne stavbe, hoteli, sedeži veleposlaništev, mednarodnih organizacij in podobno.

43. Pristojni organ ugotavlja, da tudi informacije, ki jih je predložil prosilčev pooblaščenec glede varnosti v mestu Kabul, ne odstopajo bistveno od informacij, ki jih je preučil pristojni organ. Da stopnja nasilja v mestu ni taka, da bi dosegla prag resne škode, kakor ga opredeljuje ZMZ-1. Pristojni organ meni, da je tudi iz informacij, ki jih je predložil pooblaščenec, vsekakor mogoče zaključiti, da nasilje v Kabulu samo po sebi ni usmerjeno zoper civiliste, zato v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

44. Tožena stranka se sklicuje na dve sodbi Sodišča EU (C-465/07, C-285/12) in ugotavlja, da je s tem postavilo visok prag za zaščito, ki ga res ni konkretiziralo, je pa dovolj jasno izrazilo, da gre za izjemne in hude situacije.

45. Organ je dodatno preučil možnosti življenja v Kabulu po vrnitvi prosilca v izvorno državo. Sklicuje se na omenjeno poročilo Danske službe za preseljevanje in navedbe organizacije IOM, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in mladi fantje, ki si pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. Danski svet za begunce (DRC) v zvezi z obstojem socialnih mrež v neformalnih naseljih v Kabulu navaja, da si notranje razseljeni sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Glede nastanitve je v poročilu mogoče zaslediti, da več virov le-to ocenjuje kot problematično zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj in visokih najemnin, kar mnoge prisili v življenje v šotoru. DRC je ob podobnem stališču še dodal, da samski ponavadi živijo s prijatelji in si najemnino delijo. IOM navaja, da se ljudje običajno pridružijo sorodnikom in živijo z njimi v Kabulu, pri čemer si najemnino delijo in enako navaja glede samskih moških. V zvezi z zaposlitvijo v Kabulu se viri strinjajo, da je le-ta problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod, predvsem boljše kot na podeželju. Vendar DRC poudarja, da imajo v primerjavi s samskimi ženskami ali družinami samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Organizacija IOM poudarja, da imajo v primerjavi z drugimi najboljše možnosti za zaposlitev mladi fantje in številni se iz tega razloga odločijo priti v Kabul. IOM navaja, da je za ljudi, ki nimajo izobrazbe in pridejo iz podeželja, edina možnost pogosto slabo plačano občasno delo. Mednarodna nevladna organizacija ugotavlja, da je na splošno za samskega moškega lažje naseliti se in se vključiti v Kabulu kot za celo družino. Da je situacija za mlade moške lažja, je izjavilo tudi Ministrstvo za ženska vprašanja.

46. UNHCR-jeve smernice za ocenjevanje upravičenosti za azil prosilcev iz Afganistana z dne 19. 4. 2016 navajajo, da je potrebno ugotavljati, ali je možnost notranje razselitve na osnovi obravnave primera do primera, upoštevajoč osebne okoliščine prosilca, vključujoč posledice vsakršnega preteklega preganjanja prosilca. Med druge dejavnike, ki jih je treba upoštevati, spadajo varnostne razmere/pogoji na predlaganem območju preselitve, spoštovanje človekovih pravic na tem območju in možnosti ekonomskega preživetja. UNHCR meni, da notranja razselitev ne pride v poštev na območjih, prizadetih zaradi potekajočih sporov.

47. Notranja razselitev bi prišla v poštev, če lahko prosilec tam živi varno brez nevarnosti ali tveganja pred škodo. Ti pogoji morajo biti trajni, ne pa iluzorni, oziroma nepredvidljivi. UNHCR prepričan, da območja, ki so pod dejansko kontrolo talibanov ali AGE-jev, ne predstavljajo smiselne alternative notranje razselitve. Možna izjema so prosilci, ki so že prej vzpostavili zveze z vodstvom AGE-jev na predlaganem območju preselitve.

48. Da bi ocenili smiselnost notranje razselitve zunaj območij pod nadzorom AGE-jev ali območij, kjer ne potekajo spopadi, je treba zlasti upoštevati naslednje: (i) razpoložljivost tradicionalnih podpornih mehanizmov, ki jih zagotavlja prosilčeva širša družina ali člani njegove etnične skupine; (ii) dostop do zavetišča na predlaganem območju preselitve; razpoložljivost temeljne infrastrukture in dostop do osnovnih storitev na predlaganem območju preselitve, kot so sanitarne, zdravstvene in izobraževalne; (iv) obstoj možnosti za preživljanje, ki vključuje dostop do zemlje za Afganistance, ki so po poreklu in podeželja in (v) obseg razselitev v notranjost države na predlaganem območju. Prosilci se lahko zanesejo na podporo članov razširjene družine ali širše etnične skupine. Vendar pa obstoj te tradicionalne podpore lahko govori v prid smiselnosti predlagane razselitve zgolj v primeru, če se ugotovi, da so člani prosilčeve družine ali etnične skupine pripravljeni, oziroma zmožni zagotoviti resnično podporo/pomoč prosilcu v praksi, upoštevajoč nizke humanitarne in razvojne pokazatelje v Afganistanu ter širšo gospodarsko stisko, kar prizadeva številne sloje prebivalstva. Poleg tega navzočnost pripadnikov istega narodnostnega porekla, kot je prosilčevo, na predlaganem območju preselitve sama po sebi ne more biti dokaz, da bo prosilec bil deležen razumne pomoči teh skupnosti, če ne obstajajo že prej vzpostavljeni družbeni odnosi, ki povezujejo prosilca s posameznimi člani te etnične skupnosti. Če je predlagano območje preselitve mestno, kjer prosilec nima dostopa do vnaprej določene nastanitve ter možnosti za preživljanje, je nemogoče pričakovati, da se bo tam lahko zanesel na podporo. Znašel se bo v razmerah, ki so primerljive s položajem drugih notranje razseljenih oseb na urbanih območjih. Za ocenjevanje smiselnosti takšnega izida mora odločevalec upoštevati obseg notranje razselitve na ozemlju predvidene razselitve in življenjske pogoje za notranje razseljene osebe v teh krajih. Med pomembne premisleke na tem mestu spada tudi dejstvo, da notranje razseljene osebe veljajo za eno od najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in mnogi so izven dosega humanitarnih organizacij; te osebe so bolj ranljive kot nerazseljeni revni mestni prebivalci, saj so posebej prizadeti zaradi brezposelnosti, omejenega dostopa do nastanitve, vode in sanitarnih storitev in negotovosti glede prehrane. Spričo omenjenega ozadja je UNHCR prepričan, da je notranja razselitev smiselna le tam, kjer ima posamezni dostop do tradicionalne podporne mreže (širšega) sorodstva ali članov večje etnične skupnosti na predlaganem območju preselitve, za katere je bilo ugotovljeno, da so pripravljeni in sposobni zagotoviti dejansko pomoč prosilcu v praksi. Edina izjema k temu pogoju zunanje pomoči so samski sposobni moški in poročeni pari, dovolj stari za delo, ki niso ranljivi v zgoraj opisanem smislu in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih, ali pol-urbanih območjih, kjer obstajajo potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade.

49. Pristojni organ je pridobil informacije, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev. V omenjeni projekt lahko vključijo tudi afganistanske državljane, ki so nato upravičeni do individualnega informiranja o programu, celovite asistence pri načrtovanju in logistični pripravi vračanja, asistence ob odhodu na letališču v Sloveniji, žepnine do maksimalne višine 500 evrov, tranzitne asistence in asistence pri sprejemu v državi vrnitve. Prav tako se jih lahko po dogovoru vključi tudi v reintegracijski program, ki je namenjen lažjemu vključevanju v okolje, in sicer imajo na voljo sredstva v višini do 2.500 evrov za posameznika. Sredstva lahko namenijo za začasno namestitev, zdravstveno oskrbo, izobraževanja in usposabljanja ter zagon poslovnega subjekta, po potrebi in v dogovoru z donatorjem pa tudi za druge namene. Svojo pisarno imajo tudi na mednarodnem letališču v Kabulu, kjer zagotavljajo pomoč pri sprejemu, in sicer tako, da afganistanske državljane, ki se vračajo, ob prihodu pričakajo in pozdravijo, jim pomagajo pri prevzetju prtljage, nudijo podporo pri formalnostih ob prihodu, nadaljnjemu lokalnemu prevozu in začasni namestitvi, vključujoč osnovno zdravstveno oskrbo. Trenutno IOM Afganistan nudi pomoč pri reintegraciji državljanov, ki se vračajo iz številnih držav. V teku so redni projekti s Švedsko, Veliko Britanijo, Avstrijo, Avstralijo ter ad hoc projekti z drugimi državami članicami Evropske unije. V prvem četrtletju 2016 se je v sklopu Programa za pomoč pri prostovoljnem vračanju in reintegracijo v Afganistan vrnilo 1400 povratnikov, Njihovo število se kontinuirano povečuje, največ pa jih je vrnjenih iz Nemčije, Avstrije in Švedske. Največ jih je bilo vrnjenih v Herat, Kabul in Balkh. Podatki se nanašajo na končno destinacijo, kamor je IOM organizirala nadaljnje prevoze.

50. Prosilčev pooblaščenec je v odgovoru na pridobljene informacije opozoril, da projekt prostovoljnega vračanja in reintegracije ni namenjen notranji razselitveni alternativi, vendar ga kot takega tudi pristojni organ ni obravnaval. Z informacijo o izvajanju omenjenega projekta je pristojni organ ugotovil, da prosilec pri vrnitvi v izvorno državo lahko izkoristi določene možnosti, ki jih ponuja tudi organizacija IOM v Republiki Sloveniji. Ne glede na to, ali se želi prosilec prostovoljno vrniti v izvorno državo ali ne, ima v Republiki Sloveniji določene možnosti pomoči pri vrnitvi, njegova osebna izbira pa je, ali jih bo tudi izkoristil. 51. V tožbi tožnik najprej uveljavlja, da Slovenija ni pristojna za reševanje njegove prošnje. Sklicuje se na 9. člen Uredbe EU 604/2013. Glede na to, da je tožnik v Sloveniji jasno (tudi pisno) izrazil željo, da se želi združiti s svojo družino, ki jo tvorita njegova partnerka B.B. in sin H.J., ki se kot upravičenca do mednarodne zaščite (osebi s priznano mednarodno zaščito) nahajata na Norveškem, Republika Slovenija glede na 9. člen Uredbe 604/2013 ni pristojna za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. S tem, da je tožena stranka prevzela pristojnost za odločanje (česar tožnik razen s tožbo zoper končno odločbo sploh ne more izpodbijati), je posegla tudi v tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja.

52. Tožnik je v upravni spis vložil potne liste svojih družinskih članov, izjavo njegove partnerke B.B. ter dokazilo o očetovstvu. Samo dejstvo, ali se tožnik in B.B. nista še formalno poročila za uporabo 9. člena Dublinske uredbe ni bistveno. Tožnik je svojo partnerko spoznal že v Iranu, od koder je bila ona prek OZN premeščena na Norveško. Dogovorila sta se, da pride za njo. Z njo se je po podaji prve prošnje neformalno - preko mule poročil v Hamburgu in sedaj imata dobro leto starega sina.

53. Glede statusa begunca pa tožnik navaja, da je do določenih nasprotij v prvi in drugi prošnji za mednarodno zaščito prišlo, ker prvi prevajalec ni dobro prevajal. 54. V zvezi z dokaznim standardom, ki velja v azilnih zadevah, je sodna praksa že zavzela stališče, da je dokazni standard v azilnih zadevah po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50%. Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo. To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca, ne pomeni, da je treba najprej z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu.

55. Iz smernic UNHCR iz aprila 2016 izhaja, da moški, zreli za bojevanje, v okviru prisilnega novačenja, predstavljajo rizično skupino, in potrebujejo mednarodno zaščito kot begunci zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali iz drugih pomembnih razlogov. Ne drži ugotovitev tožene stranke, da talibani pri novačenju ne uporabljajo prisile, saj prav iz omenjenih smernic izhaja, da na območjih, kjer jih s prebivalci vred nadzorujejo AGE obstajajo različni mehanizmi za novačenje borcev, vključno s strategijo prisile. Osebe, ki se uprejo naboru, ali njihovi sorodniki, so v nevarnosti, da jih umorijo ali kaznujejo.

56. Iz poročila UKBA, Operativne Smernice Afganistana iz julija 2013, ki ga je pridobila tožena stranka, izhaja, da je nevarnost pred prisilnim novačenjem s strani protivladnih sil in talibanov največja prav na območjih, kjer skupine delujejo ali ga nadzorujejo. Nesporno je Kunduz provinca z največjim številom talibanov.

57. Iz poročila EASO iz meseca septembra 2016 nadalje izhaja, da talibani v provinci Kunduz silijo prebivalce, da se jim pridružijo. Iz istega poročila je razvidno, da je bil fant, ki je odklonil sodelovanje s talibani, ustreljen, UNAMA pa je poročala, da talibani v Kunduzu grozijo družini v primeru, da novačeni družinski člani odklonijo sodelovanje.

58. O prisilnem novačenju govorita tudi članka z dne 28.10.2015 in z dne 30.9.2015, ki ju tožena stranka v svojo dokazno oceno ni vključila, niti se ni do njih celovito opredelila. Notranja razselitev v Kabul ni možna iz razlogov, ki jih tožnik pojasnjuje v nadaljevanju tožbe.

59. Glede subsidiarne zaščite pa tožnik pravi, da ni razumljiv zapis tožene stranke, da tožnik ni niti izrecno niti po smislu uveljavljal, da bi mu v primeru vrnitve v domači kraj grozila resna škoda v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Kakšen pomen (če sploh kakšen) ima ta ugotovitev tožene stranke na sklep o pravno-relevantnih dejstvih oziroma na končno odločitev iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati. Zato tožnik zgolj iz previdnosti opozarja na sodbo ESČP v zadevi F.G. proti Švedski (št. 43611/11), iz katere izhaja, da mora pristojni organ po uradni dolžnosti opraviti oceno tveganja, kadar prošnja temelji na znani splošni nevarnosti (well-known general risk), če so informacije o takšnem tveganju prosto preverljive na podlagi številnih virov (tč. 126 obrazložitve).

60. Sodna praksa je zavzela stališče, da je treba ugotoviti realno možnost (ne zgolj hipotetično - nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo posameznik postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Odgovor lahko podajo naslednje pomembne okoliščine, in sicer: ali je konflikt lokalen oziroma zajema območje celotne države, ali strani v oboroženem spopadu uporabljajo metode in taktiko vojskovanja, zaradi katerih obstaja nevarnost civilnih žrtev oziroma ciljno in neselektivno merijo na civilno prebivalstvo in ali so takšne metode in taktika razširjene oziroma predstavljajo način vojskovanja v konflikt vpetih strani. Prav tako je relevantno število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb, kot posledica vojnega spopada (glej 241. točko sodbe ESČP, primer Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 11. 2011), ter zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali kaznovanju po 3. členu EKČP. 61. V zvezi z varnostno situacijo tožnik pravi, da glede na to, da tožnik prihaja iz mesta Kunduz in province Kunduz, je treba najprej opraviti presojo utemeljenega tveganja, da se bo tožnik soočil z resno in individualno grožnjo za življenje v primeru vrnitve v svojo domačo provinco, torej provinco Kunduz.

62. Tožena stranka je povzela več poročil, ki pravijo, da je provinca Kunduz ena od najbolj nestabilnih provinc; da so Talibani leta 2015 zasedli glavno mesto province Kunduz, vendar pa tožena stranka ni napravila dokaznega sklepa -tj. katera pravno relevantna dejstva šteje na podlagi povzetih poročil za dokazana in zakaj (prim. 2.-3-točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Tožena stranka pri ugotavljanju varnostne situacije v provinci Kunduz ni upoštevala in presojala zgoraj omenjenih kriterijev, kot so se oblikovali v sodni praksi. Tožena stranka ni napravila niti dokaznega sklepa o tem, ali varnostno situacijo v provinci Kunduz šteje za takšno, da bi bil posameznik v primeru vrnitve v to provinco izpostavljen resni škodi v smislu 3. točke 28. člena ZMZ-1. V delu obrazložitve, ki se nanaša na presojo zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca, je sicer zapisano, da tožnika oblast pred preganjanjem s strani talibanov v domačem kraju - provinci ne more zaščititi (prvi odstavek na str. 13 izpodbijane odločbe), vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče z gotovostjo zaključiti, ali se takšen sklep nanaša tudi na presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ker je izpodbijana odločba v tem delu neobrazložena, saj ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je tako pomanjkljiva, da se jo sploh ne da preizkusiti. Tožnik namreč ne ve, ali je tožena stranka glede presoje varnostne situacije v provinci Kunduz napravila dokazni sklep v njegovo korist ali v škodo.

63. Iz poročil, ki jih je predložil tožnik in tudi tistih, ki jih je pridobila tožena stranka izhaja, da je intenzivnost oboroženega spopada v provinci Kunduz gotovo takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista. Tožnik iz razlogov smotrnosti vsebine obravnavanih poročil ne bo povzemal, saj so sodišču dostopna v upravnem spisu.

64. Iz poročila Human Rights Watch, Svetovno poročilo 2016 - Afganistan, 27. Januar 2016, izhaja, da je visoko ali skrajno ogrožena skoraj polovica provinc v državi. Ena izmed najbolj prizadetih provinc je tudi provinca Kunduz (EASO, Varnostni položaj, november 2016).

65. Iz poročila Clark, Kate: More Horrific Records Set: UNAMA documents another peak year of civilian casualties, 6 February 2017 je razvidno, da je največ civilistov (4.295) bilo ubitih v kopenskih spopadih, od tega kar 342 civilnih žrtev v kopenskih spopadih v provinci Kunduz. Poročila tudi dokazujejo, da število civilnih žrtev iz leta v leto narašča. 66. Iz poročila Bjelica, Jelena: Over Half a Million Afghans Flee Conflict in 2016 je razvidno, da je bilo v letu 2016 notranje razseljenih več kot polovica milijona Afganistancev. Največje število notranje razseljenih oseb v letu 2016 prihaja prav iz province Kunduz.

67. Pomembno je opozoriti, da talibani mesta Kunduz niso zasedli le v letu 2015, ampak tudi večkrat kasneje, kar izhaja iz javno dostopih poročil: RFE/RL -Radio Free Europe/Radio Liberty: Tens Of Thousands Flee Kunduz As Fighting Continues, 10 October 2016. Na deset tisoče Afganistancev je zapustilo mesto Kunduz, glede na to, da so se spopadi med talibani in vlado nadaljevali. Več kot 33.000 prebivalcev je zapustilo Kunduz, ko so Talibani začeli svoj napad 3. oktobra. Nastala je humanitarna kriza zaradi pomanjkanja vode, hrane, zdravil, elektrike. Enako potrjuje tudi poročilo Al - Amnesty International za Afghanistan (6. 10. 2016).

68. V zvezi z možnostjo notranje razselitve v Kabul tožnik pravi, da tožena stranka tudi v delu obrazložitve, v katerem je prepisovala vsebino posameznih poročil, ki se nanašajo na mesto Kabul, ni napravila dokaznega sklepa o pravno relevantnih dejstvih, zato je izpodbijana odločba tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. 69. Čeprav tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izrecno zapisala, da odločitev o zavrnitvi priznanja mednarodne zaščite temelji na ugotovitvi, da ima tožnik dostop do zaščite pred preganjanjem oziroma resno škodo v Kabulu (v smislu 29. člena ZMZ-1), je to glede na strukturo izpodbijane odločbe mogoče vsaj posredno sklepati. Vsebinsko gledano je takšen zaključek, v kolikor ga je tožena stranka dejansko sprejela, nepravilen.

70. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da odločitev, da prosilec (zaradi notranje zaščite) ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno - relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev in zajema oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in na njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil oziroma da ne bo zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen kraja nastanitve zapustiti. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo kot mlad, zdrav, samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP (sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah: I Up 106/2016, I Up 13/2015, I Up 21/2015, I Up 23/2015, I Up 258/2014).

71. Uvodoma je kot sporno treba ugovarjati to, da je tožena stranka pri ugotavljanju dejanskega stanja uporabila predvsem poročila. ki poročajo o stanju v letu 2015, oziroma celo še starejša poročila (celo iz leta 2012), pa čeprav so bila v času izdaje odločbe že objavljena tudi poročila, ki poročajo o stanju v letu 2016 in so torej bolj aktualna (primeroma povzeta v nadaljevanju). Iz teh poročil je razvidno, da se je stanje v letu 2016 glede na stanje v letu 2015 poslabšalo, oborožen spopad pa je dobil nove razsežnosti.

72. Ker se vsa proučena poročila tožene stranke nanašajo predvsem na leto 2015 tožnik uvodoma izpostavlja že omenjeno poročilo »UNAMA documents another peak year of civilian casualties« z dne 6.2.2017, iz katerega izhaja, da se je število žrtev v letu 2016 povečalo na rekordno število, npr. v Kabulu je bilo v letu 2016 ubitih 305 civilistov, ranjenih pa 1257 civilistov; v 16 napadih je bilo kar 1514 civilnih žrtev, kar je 75% povečanje glede na leto 2015. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da običajno prebivalstvo ni tarča napadov in da so napadi usmerjeni v točno določene cilje, saj ne glede na to, opisane taktike bojevanja v znatni meri prizadenejo tudi civilno prebivalstvo. Iz istega poročila nadalje izhaja, da je bilo leto 2016 daleč najbolj smrtonosno leto za civiliste v glavnem mestu (skupaj 1562 civilnih žrtev). Glede na navedeno je mogoče ovreči zaključek tožene stranke, da Kabul spada med province, ki so po številu varnostnih incidentov najmanj obremenjene.

73. Iz poročila UNAMA -UN Assistance Mission in Afghanistan: Afghanistan Protection of Civilians in Armed Conflict; Annual Report 2016, 6 February 2017 prav tako izhaja, da je centralna regija zabeležila drugo najvišje število civilnih žrtev, in sicer 2.348, od tega 534 mrtvih in 1814 ranjenih. To 34% povečanje glede na leto 2015 je posledica samomorilskih in kompleksnih napadov v mestu Kabul. 74. Iz članka: BBC News: Afghan civilian casualties: Why have they hit a new high?, 6 February 2017, dostopno na: http://www.bbc.co.uklnews/world-asia-38878818 (accessed 28 February 2017) nadalje izhaja, da se je po poročanju OZN od sredine 2016 spremenila taktika IS, ki dokazuje vedno večjo sposobnost za vodenje velikih in smrtonosnih napadov na civilne cilje v Kabulu.

75. Dne 12.1.2017 je bilo objavljeno poročilo HRW -Human Rights Watch: World Report 2017 - Afghanistan, 12 January 2017, ki potrejuje povečanje števila smrtonosnih napadov v Kabulu.

76. Dne 22.2.2017 je bilo objavljeno tudi poročilo Amnesty International Report. V prvih devetih mesecih leta 2016 je UNAMA zabeležila 8.397 civilnih žrtev. V poročilu je tudi navedeno, da se je poslabšal položaj notranje razseljenih oseb.

77. Tožnik v zvezi z varnostno situacijo v Kabulu opozarja tudi na poročila, ki so bila predložena preko njegovega pooblaščenca z dopisom z dne 19.4.2016 in z dne 19.12.2016, od katerih le primeroma izpostavlja sledeče: Iz poročila »The Bloodiest Year« izhaja, da so bitka za Kunduz in samomorilski napadi v prestolnici povečali nacionalne številke, saj so bile številke civilnih žrtev drugod po državi nižje. Sklicuje se tudi na poročilo »Monthly Forecast« z dne 29.2.2016 ter letno poročilo UNAMA, UNHCR iz Februarja 2016 in poročilo »Pentagon Report Says« z dne 15.12.2015. Kabul je glede na OCHA grafikon med najnevarnejšimi predeli v Afganistanu.

78. V tem delu tožnik uvodoma ugovarja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala osebnih okoliščin tožnika, ki bi vplivala na presojo ti. testa razumnost (npr. tožnika sploh ni vprašala o razpoložljivosti tradicionalnih podpornih mehanizmov, ki bi jih lahko zagotavljala njegova družina, pa čeprav sama poudarja, da je to pomembno; tožena stranka tožnika ni vprašala o možnosti življenja v Kabulu, kakšne so njegove možnosti za preživljanje, kakšna je njegova izobrazba, poklicne izkušnje). Ker tožniku torej ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 27. členom ZUS-1. Tožnik v Kabulu tudi nima prebivališča, ker je brez izobrazbe tudi nima realne možnosti za zaposlitev.

79. Obrazložitev tožene stranke je tudi sama s seboj v nasprotju, saj tožena stranka po eni stran navaja potrebnost tradicionalnih podpornih mehanizmov, opisuje težave pri zaposlovanju in nastanitvi, po drugi strani pa očitno napravi sklep, da bi tožnik (čeprav zanj ne ugotovi, da bi glede na osebne okoliščine lahko našel nastanitev, zaposlitev, si uredil socialni in ekonomski položaj) lahko v Kabulu varno živel. 80. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel prebivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma ali so bo lahko našel delo in preživel (I Up 106/2016, I Up 2013/2015). Vrhovno sodišče se je tudi že opredelilo v podobnih primerih, ko je reklo, da mladi moški sicer lahko v Kabulu večkrat najdejo skupno stanovanje in si delijo stroške, vendar pa ni pričakovati, da bi tožnik, ki v Kabulu ne pozna nikogar, lahko takoj ob prihodu našel več takšnih oseb, se organiziral, poiskal stanovanje in na tak način zaživel, vsaj v začetnem obdobju ne (I Up 21/2015).

81. V zvezi s sklicevanjem na projekt Prostovoljnega vračanja tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev, tožniku ni razumljivo, zakaj je v izpodbijani odločbi sploh omenjen, saj je tožena stranka sama priznala, da ta projekt ni namenjen notranji razselitvi in se v tem okviru tudi ni obravnaval. Poleg tega pa se je ta projekt po pogodbi izvajal samo do 31.12.2016, kar je obdobje, ki je v trenutku izdaje odločbe že minilo.

82. Tožena stranka pa ne omeni drugih pomembnih informacij, ki izhajajo iz omenjenega dopisa IOM z dne 14.3.2016, in sicer, da imajo vladne sile glede notranje razseljenih oseb zelo omejene resurse za pomoč tem osebam. Ministrstvo je zadolženo za zagotavljanje storitev in pomoči po poteku izrednih razmer, kot so razdelitev zemljišč, zavetišča, reintegracija in druge trajne rešitve, vendar vsega naštetega zaradi pomanjkanja sredstev ne zagotavlja. Mladi samski moški, ki se vrnejo V Afganistan nimajo možnosti pridobiti finančne, materialne ali druge oblike pomoči od drugih subjektov. Prav tako ni begunskih centrov, kjer bi imeli nastanjeni zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena in zavetje.

83. Tožnik opozarja, da je že v dopisu z dne 19.12.2016 opozoril, da Poročilo Danske službe za prisiljevanje za ugotavljanje dejanskega stanja v Kabulu v konkretni zadevi ni uporabljivo, saj je bilo izdano maja 2012, v zvezi z isto tematiko pa obstajajo novejša poročila, ki jih je tožnik tudi predložil: poročilo Amnesty Internatonal z dne 31.5.2016 in poročilo organizacije Asylos iz maja 2016. Tožena stranka se do tega argumenta ni opredelila niti ga ni vsebinsko obravnavala. Prav tako tožena stranka ni proučila predloženih poročil, čeprav ta dokazujejo, da notranja razselitev ni možna.

84. Tožnik na koncu opozarja, da je odločitev tožene stranke v nasprotju celo z njenimi lastnimi odločitvami, npr. z odločbo RS, Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-304/2014/70 (1312-09) z dne 23.2.2016, ki se nahaja pri naslovnem sodišču v sodnem spisu št. I U 433/2016, katerega naj sodišče vpogleda. Tožena stranka je v tej zadevi odločila, da notranja razselitev mladega samskega moškega v Kabulu ni možna. Čeprav se razmere od marca 2016 doslej res niso izboljšale, temveč so se poslabšale, se tožnik sprašuje zakaj je odločitev tožene stranke v njegovem primeru, ki je v bistvenem enak citiranemu, povsem drugačna.

85. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi zaradi nepristojnosti Republike Slovenije za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Podredno pa predlaga, da sodišče po izvedeni glavni obravnavi, na kateri naj izvede vse predlagane dokaze, v skladu s 65. členom ZUS-1 podeli status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Podrejeno temu predlaga, naj navedeno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

86. Tožba je utemeljena.

87. Tožbeni ugovor o nepristojnosti Slovenije za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito ni povsem brezpredmeten. V tej zadevi je namreč lahko vpletena pravica do družinskega življenja tožnika z njegovo (izven-zakonsko) partnerko in sinom, kot jo opredeljuje Uredba (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju: Dublin III uredba) v 9. členu v povezavi z 7. členom Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnikova partnerka naj bi dobila mednarodno zaščito na Norveškem, kjer ima tožnik tudi 2 letnega sina, oba pa naj bi imela tam urejen status bivanja. Tožnikova partnerka naj bi dobila status begunke, med tem ko po povzeti vsebini v izpodbijanem aktu UNHCR ni uredil poti na Norveško tudi za tožnika, ker je v Iranu bival nezakonito. Po določbi 9. člena Dublin III uredbe „kadar ima prosilec družinskega člana, ne glede na to, ali je bila družina že prej oblikovana v državi izvora, ki mu je kot upravičencu do mednarodne zaščite, dovoljeno prebivanje v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo.“ To je merilo, ki je v hierarhiji meril po Dublin III uredbi po pomenu postavljeno na drugo mesto takoj za merilom v zvezi z mladoletniki.

88. Po stališču Sodišča EU se Dublin III uredba v zvezi s pravicami, ki jih ima prosilec za azil, „v bistvenih točkah“ razlikuje od Uredbe Sveta (EU) št. 343/2003 (v nadaljevanju: Dublin II uredba), kajti zakonodajalec EU se v Dublin III uredbi „ni omejil na vzpostavitev organizacijskih pravil, ki urejajo le odnose med državami članicami, ampak se je odločil, da prosilce za azil vključi v ta postopek“ /.../, med drugim tudi zaradi zaščite pravic prosilcev in s tem v zvezi uveljavljanja pravice do pravnega sredstva na podlagi 27. člena Dublin III uredbe.1

89. Upravno sodišče se v tem upravnem sporu ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožnik imel v postopku pred norveškimi organi na podlagi Dublin III uredbe bodisi na prvi stopnji odločanja, ali v pravnem sredstvu zoper odločitev o premestitvi iz Norveške v Slovenijo možnost uveljavljati, da je pred prihodom na Norveško živel v družinski skupnosti s B.B., ki jo je spoznal, ko je bil v Iranu, s katero naj bi se poročil na verskem obredu v Hamburgu in s katero imata sina H.J., ona pa naj bi na Norveškem pridobila status begunke. Ali je tožnik to možnost imel in jo je izkoristil oziroma kakšna je bila morebitna odločitev prvostopenjskega organa, sodišča oziroma pritožbenega tribunala na Norveškem, ni predmet tega spora in za to zadevo ni odločilno. V tem upravnem sporu je odločilnega pomena to, da ima tožnik v Sloveniji s tožbo v tem upravnem sporu dostop do učinkovitega sodnega varstva njegovih pravic, ki izvirajo iz sekundarnega prava EU ali Listine EU o temeljnih pravicah. Sodno varstvo je namreč po Dublin III uredbi predvideno samo zoper odločitev o predaji, odločitev o predaji pa v tem upravnem sporu ni izpodbijani akt. Izpodbijani akt v tej zadevi je odločitev tožene stranke, da zavrne prošnjo za mednarodno zaščito, vendar pa ta odločitev v konkretnem primeru vključuje tudi (implicitno) odločitev upravnega organa, da Slovenija obravnava prošnjo tožnika. V tej zadevi gre torej za uresničevanje sodnega varstva na podlagi 1. odstavka 70. člena ZMZ-1 v zvezi z določilom člena 46(3) Direktive 2013/32 (v nadaljevanju: Procesna direktiva), saj je tožena stranka na podlagi obvestila norveškega organa, da tožnika ne sprejme kot prosilca, začela „obravnavati“ prošnjo tožnika za mednarodno zaščito v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe.

90. Med tem ko tožena stranka lahko uporabi t.i. diskrecijsko oziroma suverenostno klavzulo iz člena 17(1) Dublin III uredbe tako, da obravnava prošnjo, tudi če tako obravnavanje ni njena pristojnost in je to v skladu z interesi in pravicami prosilca, pa po drugi strani tožena stranka ne sme začeti obravnavati prošnje v smislu člena 2(d) Dublin III uredbe, četudi morebiti v povezavi z določilom 17(1) člena Dublin III uredbe, če je to v nasprotju s pravico prosilca iz Dublin III uredbe in če v komunikaciji med pristojnima organoma držav, ki ju veže Dublin III uredba dejstva glede pristojnosti za odločanje o prošnji niso bila celovito razjasnjena.

91. Zato je v konkretni zadevi pomembno, da je tožena stranka na podlagi člena 10 Dublin III uredbe poslala vlogo za prevzem odgovornosti norveškemu organu, v katerem je navedla, da je tožnikova žena na Norveškem in da sta bila poročena v Iranu pred 5 leti. Vendar pa je pristojni organ iz Norveške v odgovoru na to vlogo, ki jo je slovenski organ podal na standardnem obrazcu, navedel, da ne sprejema odgovornosti, ker je tožnikova žena povedala, da nista poročena, vendar da se želita poročiti. Tožena stranka pa ni poskušala z Norveško nadalje in bolj natančno ter zanesljivo razčiščevati pravno relevantnih dejstev v zvezi s pravico iz 9. člena Dublin III uredbe in sicer, da ima tožnik na Norveškem tudi sina, in da člen 2(g) Dublin III uredbe, ki opredeljuje družinske člane, med nje prišteva tudi izven-zakonskega partnerja v trajnem razmerju, kadar so v skladu s pravom ali prakso zadevne države članice v okviru njenega prava državljani tretjih držav neporočeni pari obravnavani na primerljiv način kot poročeni pari. Teh okoliščin tožena stranka v postopku ni zadosti razčistila, preden se je odločila, da bo začela obravnavati prošnjo v smislu določila člena 2(d) Dublin III uredbe in Procesne direktive II, saj v takih primerih ni prav, da nekritično oziroma takoj sprejme kakršno koli odločitev zaprošenega organa druge države članice, četudi gre ob tem morebiti za uporabo diskrecijske klavzule.

92. Vendar pa to ne pomeni, da Slovenija ni pristojna za obravnavo tožnikove prošnje, saj je preveč ključnih dejstev ostalo nerazčiščenih zaradi tega, ker tožena stranka ni z vsemi dejstvi, ki jih je imela, seznanila norveškega organa in ga opozorila na ustrezna določila glede merila iz 9. člena Dublin III uredbe. Tako je ostalo nerazčiščeno vprašanje, ali na Norveškem v pravu in praksi enako obravnavajo državljane tretjih držav, če so poročeni, ali živijo v izven-zakonski skupnosti, kakor tudi, če sta tožnik in njegova žena živela v trajnem partnerskem razmerju v smislu člena 2(g) in Dublin III uredbe. Če se bo v ponovnem postopku na podlagi celovite izmenjave podatkov in stališč med toženo stranko in norveškim organom izkazalo, da norveška sprejema odgovornost za obravnavo, potem bo tožena stranka morala izdati sklep po Dublin III uredbi, da ne bo obravnavala prošnje. Če pa do tega ne bo prišlo, bo morala tožena stranka v ponovnem postopku upoštevati pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava, kot sledi iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe.

93. Tožbeni ugovori glede statusa begunca v okoliščinah možnega preganjanja tožnika v njegovi provinci Kunduz so v določenem delu utemeljeni in sicer iz več razlogov. Prvi razlog je temeljno načelo Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po katerem mora biti obrazložitev odločbe takšna, da jo je mogoče preizkusiti (7. točka 2. odstavka 237. člena ZUP).

94. Razlog za nezakonitost odločitve glede statusa begunca se začne v tem, da obstaja prevelika nejasnost obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi s pogoji za status begunca, vezanimi na tožnikovo provinco Kunduz. Tožena stranka namreč v prvem odstavku na strani 13 odločbe sklene dokazno oceno tako, da pravi, da so “dejavnosti protivladnih oboroženih skupin v tej provinci intenzivne in v tem smislu je mogoče slediti prosilčevim navedbam o prisotnosti talibanov v provinci Kunduz. Ob upoštevanju informacij o izvorni državi prosilca pristojni organ ugotavlja, da ga oblast pred preganjanjem s strani talibanov v domačem kraju – province trenutno ni sposobna zaščititi.”

95. Po drugi strani pa na strani 14 določbe tožena stranka pravi, da tožnik ni izkazal subjektivnega strahu pred preganjanjem, češ da je neverodostojen; to verjetno zajema tudi tožnikove navedbe o tem, da sta bila oče in stric ubita, ker se nista hotela pridružiti talibanom. Na tej podlagi sodišče lahko sklepa, da tožena stranka ne verjame tožniku, da bi ga talibani v Kunduzu preganjali, čeprav pred tem pravi ravno nasprotno, kot že rečeno, da tožena stranka verjame, da ga država ne more zaščiti pred talibani v provinci Kunduz. V tem elementu se zakonitosti odločitve o zavrnitvi statusa begunca v zvezi z situacijo v Kunduzu ne da preizkusiti zaradi notranje nekonsistentnosti obrazložitve izpodbijane odločbe.

96. Ta nezakonitost v nadaljevanju preide v naslednje nezakonitosti v zvezi z oceno neverodostojnosti. Sklep tožene stranke v prvem odstavku na strani 13 odločbe, da država ni sposobna v provinci Kunduz zagotavljati zaščite prebivalcev pred talibani, kar je zatrjeval tudi tožnik v svoji izpovedbi, se v celoti ujema z informacijami, ki jih je uporabila tožena stranka v izpodbijani odločbi, in skladno govorijo o tem, da je provinca Kunduz ena najbolj obremenjenih z nasiljem v Afganistanu in da v tem predelu Afganistana talibani v časovnih presledkih vršijo kontrolo nad ozemljem, tudi nad glavnim mestom (na primer strani 17-18 izpodbijane odločbe). Tožena stranka je torej informacije, ki jih je sama povzela in uporabila v odločbi, v dokazno oceno vključila selektivno, saj je v drugem delu sklepa o dokazni oceni, kjer govori o splošni neverodostojnosti, upoštevala zlasti notranjo nekonsistentnost glede kraja in časa usmrtitve očeta in strica, ne pa tudi zunanje konsistentnosti, to je tožnikovega opisa prisotnosti talibanov v provinci Kunduz ter politične situacije in zveze med talibani in politično stranko Hezb-e Islami, med tem ko stranka Hezb-e-Jemiate Islami s talibani ni hotela sodelovati.

97. Drugi pomemben element zunanje konsistentnosti, ki ga tožena stranka ni upoštevala, pa je primerjava tožnikove izpovedbe o poskusih nasilne rekrutacije njegovega očeta in strica v talibanske vrste s tistimi informacijami iz province Kunduz, ki opisujejo prisilne rekrutacije v vrste talibanov. Te informacije, na primer da po podatkih UNAMA talibani v Kanduzu grozijo družini, če novačeni družinski član odkloni sodelovanje,2 je v upravnem postopku tožnik preko K. predložil že pred izdajo izpodbijanega akta, a tožena stranka tega ni upoštevala v dokazni oceni. Te komentarje na informacije o izvorni državi je tožena stranka prejela dne 20. 12. 2016. 98. Tožena stranka se torej še vedno ne drži standarda, ki ga je Upravno sodišče vzpostavilo že v sodni praksi iz leta 2009,3 in ki izvira iz zahteve po objektivni in strogi presoji pravno-relevantnih dejstev, da je potrebno v dokazno oceno vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene neverodostojnosti in da je potrebno razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito.

99. Glede ključne nekonsistentnosti, na katero je tožena stranka oprla odločitev, in ki brez dvoma spada med materialne vidike ocene (ne)verodostojnosti, pa sodišče ugotavlja naslednje:

100. Tožnik je ob podaji prve prošnje dne 15. 5. 2014 dejal, da je nekega dne, ko „se je vrnil domov iz nekega obiska, doma našel mrtva tako očeta kot strica. Bila sta ustreljena“. Tožena stranka je to pravilno povzela iz prošnje in pravilno je tudi povzela, da je ob podaji druge prošnje dne 21. 1. 2016 in na osebnem razgovoru dne 19. 4. 2016 tožnik povedal, da je „očeta in strica našel ustreljena v njihovi restavraciji.“ To je pomembna razlika o eni od ključnih okoliščin, ki se nanaša na dejanje preganjanja in bi lahko šlo za ključno materialno nekonsistentnost. Vendar je treba ob tem upoštevati, da je tožnik ob prvi prošnji to povedal čisto na koncu intervjuja, ko je vprašanje postavila tožnikova pooblaščenka in sicer, kako so njega in očeta pred smrtjo vabili talibani. Pred tem je tožena stranka sicer vprašala tožnika o razlogih za preganjanje in je tožnik povedal samo, da je bil oče ubit in da so očeta in njega novačili talibani.

101. Ko je na koncu intervjuja tožnik dejansko samoiniciativno, brez konkretnega vprašanja pooblaščenke, povedal, da je našel očeta mrtvega, ko se je vrnil domov, bi morala tožena stranka, ker gre za eno ključnih okoliščin glede statusa begunca (dejanja preganjanja), tožnika natančneje zaslišati v zvezi s konkretnimi okoliščinami očetovega uboja, zato da bi bila v nadaljevanju postopka – tudi sodnega – dejstva čim bolj zanesljivo ugotovljena in da bi se lahko podrobnosti iz izjav medsebojno primerjale in da bi se zmanjšala možnost pripisovanja napak prevajanju. Namesto tega pa tožena stranka ni od tožnika zahtevala, naj pove več podrobnosti o tem, kako je našel očeta in strica doma mrtva in ga v zvezi s tem ključnim dejanjem preganjanja oziroma strahu ni ničesar vprašala. Tudi pri podaji druge prošnje, ko je bila tožnikova izjava zabeležena na zapisnik povsem drugače, kot ob prvi prošnji, torej, da je očeta in strica našel mrtva v restavraciji in da njega niso ubili, ker je zamudil v službo, ni tožniku dala možnosti, da pojasni to razliko. Zakonodajalec EU, ki v Procesni direktivi II ne razlikuje med izjavo prosilca ob podaji prošnje, ki jo pozna ZMZ-1 in osebnim razgovorom, je v 16. členu Procesne direktive II celo izrecno predpisal, da „organ za presojo med osebnim razgovorom o vsebini prošnje za mednarodno zaščito zagotovi, da se da prosilcu ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s členom 4 Direktive 2011/95EU. To vključuje možnost podati pojasnilo glede elementov, ki morda manjkajo, in/ali morebitne neskladnosti ali nasprotja v izjavah prosilca.“

102. Šele na osebnem razgovoru, kjer je tožnikova zabeležena izjava enaka kot ob podaji druge prošnje, je bil tožnik soočen z nekonsistentnostjo, in jo je pojasnil z napačnim prevajanjem, ker prevajalec ni znal dobro farsi jezika. Ali je mogoče tej pojasnitvi dati relevantno težo v smislu prepričljivosti, je odprto vprašanje. Kajti po eni strani sodišče v zapisnikih iz upravnega spisa ne more zaznati, da bi tožnik kadarkoli med prvo prošnjo nakazal, da je prevajanje v farsi jezik slabše kakovosti. Vendar pa sodišče tudi ne more dati odločilne teže argumentu tožene stranke, da je pojasnilo tožnika povsem neprepričljivo ali neverjetno, ker - kot pravi tožena stranka - se tožnik tega ključnega dogodka, kot je dejal sam, spomni in ga ima sveže v spominu, in ker na zapisnik ni imel pripomb.

103. Po določbi 2. odstavka 80. člena ZUP (v zvezi z 33. členom ZMZ-1) je dovoljeno dokazovati nepravilnost zapisnika, kar po naravi stvari vključuje morebitno nepravilnost prevajanja še posebej, ko gre za prevajanje zaslišanja oziroma osebnega razgovora osebe iz povsem drugega političnega, kulturnega in socialnega okolja kot je uradna oseba (1. odstavek 37. člena ZMZ-1). V konkretnem primeru bi sodišče lahko sledilo dokazni oceni tožene stranke, če bi iz zapisnika izhajalo, da je bil zapisnik prosilcu na koncu tudi dejansko prebran, kot to zahteva 1. odstavek 78. člena ZUP. To pa iz zapisnika ni razvidno niti tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta ne navaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, ampak se sklicuje samo na to, da tožnik ni imel pripomb na zapisnik. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru, ko je dobil priložnost, da pojasni nekonsistentnost glede ključnega dogodka v zvezi s preganjanjem očeta in strica in tudi nekaterih drugih nekonsistentnosti, povedal, da mu ob prvi prošnji zapisnik ni bil prebran, in tožena stranka temu v odločbi ne oporeka. Tako je tožnik odgovoril, ko mu je uradna oseba ob vprašanju povedala, da mu je bil zapisnik na koncu prebran. Tožena stranka je torej tudi sama očitno sprejela, da zapisnik tožniku na koncu ni bil prebran, saj tega argumenta ni vključila v izpodbijano odločbo. Ob tem ni nepomembno, da je tožnik samoiniciativno dodal, da se spomni, da mu je bil z razliko od prvič ob drugi prošnji zapisnik prebran. Tožnik je povedal tudi, da je nepismen.

104. Glede na potek časa je tudi malo verjetno, da je bil zapisnik ob podaji prve prošnje tožniku prebran, saj se je vsebinski del izjave pod rubriko 32 prošnje začel ob 16.30, postopek pa se je končal ob 17.45, torej je trajal 75 minut. Malo verjetno je, da je bil znotraj tega časa tožniku zapisnik na koncu prebran, da bi lahko tožnik reagiral na morebiten napačen prevod o ključni(h) okoliščini/ah spora. Pod rubriko, kdaj se je končalo branje zapisnika, ni namreč zapisano nič. Z razliko od tega pa je iz zapisnika o drugi prošnji dovolj verodostojno zabeležen o, da je bil zapisnik tožniku na koncu tudi prebran, saj je branje potekalo 30 minut, sam razgovor pa je potekal od 9.30 do 12.00, torej vsega skupaj z branjem 180 minut. Oba vsebinska dela izjav tožnika v prvi in drugi prošnji pod rubrikama 32 imata enak obseg treh strani, le da je druga prošnja trajala 105 minut dlje, kar kaže na to, da zapisnik ob podaji prve prošnje tožniku ni bil na koncu razgovora prebran, da bi se lahko ugotovile napake pri prevajanju ali zapisovanju. Tudi iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 19. 4. 2016 nedvomno izhaja, da je bil tožniku po kosilu najprej prebran zapisnik in sicer je branje potekalo od 13.20 do 14.01 in da na zapisnik tožnik ni imel pripomb in tudi ob koncu osebnega razgovora je zabeleženo, da je bil drugi del zapisnika tožniku ob koncu razgovora prebran.

105. Vse navedeno skupaj kaže na to, čemur tožena stranka niti ne oporeka, da v prvem primeru tožniku zapisnik ni bil prebran, da bi lahko opozoril na morebiten napačen prevod o ključni okoliščini zatrjevanega preganjanja. Če bi mu bil zapisnik prebran, se ne bi mogel utemeljeno sklicevati na napako v prevodu, tako pa njegovo pojasnilo glede ključne notranje (ne)nekonsistentnosti ni neverjetno ali nesprejemljivo ob upoštevanju tudi dejstva, da je ob prvi prošnji prevajal drug tolmač, kot je prevajal drugo prošnjo in osebni razgovor.

106. Tudi razlike v zabeleženih izjavah tožnika glede zakonskega statusa z B.B. so zato lahko posledica prevajanja, ker naj bi tožnika poročil mula, ni pa bil še civilno poročen, s B.B. pa naj bi dve leti živel skupaj v Iranu, versko naj bi poroko opravila v Hamburgu, imata pa tudi sina. Na te razlike se namreč sklicuje tožena stranka in izhaja iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prve prošnje, kjer pa mu zapisnik ob koncu zaslišanja ni bil prebran in je, kot rečeno, lahko prišlo tudi do napak pri prevajanju. Ob začetku osebnega razgovora je pooblaščenec samoiniciativno opozoril na določene napake pri zapisih glede razmerja tožnika z ženo. Poleg tega pa tožnikovo razmerje z ženo ni bistveno z vidika okoliščin preganjanja tožnika, ki naj bi se zgodilo pred več kot 16 leti, ko je še živel v Afganistanu in ni imel nobenega razmerja z B.B. 107. Med omembe vrednimi nekonsistentnostmi, ki jih je ugotovila tožena stranka, se mora sodišče opredeliti še do ocene tožene stranke glede notranje nekonsistentnosti, da je tožnik na osebnem razgovoru sprva dejal, da nikoli ni bil v neposrednem stiku s talibani oziroma s člani stranke Hezb-e islami na javnem kraju, ob zaključku osebnega razgovora pa naj bi spremenil izjavo in navedel, da je bil dvakrat prisoten na javnem kraju, ko so talibani oziroma člani stranke Hezb-e Islami grozili njegovemu očetu in stricu. O tem tožena stranka na strani 8 najprej pravi, da je tožnik podajal nasprotujoče si izjave glede stikov s talibani, češ da je pri podaji prve prošnje navedel, da so ljudje, ki so novačili očeta, novačili tudi njega, pri podaji druge prošnje pa je navedel, da so lokalni veljaki, ki so bili tudi talibani, začeli groziti tudi njemu, na osebnem razgovoru pa je zatrjeval, da mu na javnih mestih talibani niso grozili oziroma da z njimi ni bil nikoli v stiku, temveč da je bil o grožnjah opozorjen s strani svojih znancev. Ker za grožnje in novačenje ni nujno, da je bil tožnik v neposrednem stiku z akterji teh groženj in novačenja, sodišče v tem elementu ne vidi neskladja v izjavah tožnika. Poleg tega tožena stranka dodaja, da v času žalovanja člani stranke Hezb-e Islami niso nikoli prišli na njegov dom, v nadaljevanju osebnega razgovora pa je navedel, da tudi v dveh primerih, ko so talibani oziroma člani stranke Hezb-e Islami v restavraciji oziroma na javnem kraju grozili njegovemu očetu in stricu, njemu osebno niso grozili. Ker je osebno grožnjo mogoče razumeti kot grožnjo, ki jo neposredno in v osebnem stiku izreče ena oseba drugi osebi, tudi v tem ni mogoče zaznati notranje nekonsistentnosti oziroma jo tožena stranka nezadostno utemelji. Če je bil tožnik prisoten na javnem kraju, ko so talibani oziroma člani omenjene stranke grozili njegovemu očetu, to ne pomeni nujno, da je tožnik smatral, da je bil v neposrednem stiku s temi ljudmi.

108. Tožena stranka se tudi ni držala standardov iz uveljavljene sodne prakse o uporabi kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti glede razlikovanja med materialnimi in nematerialnimi nekonsistentnostmi ter da mora v dokazno oceno vključiti tako pozitivne elemente, ki govorijo za skladnost tožnikovih navedb, in negativne elemente, ki kažejo na notranje nekonsistentnosti. Tožena stranka ni upoštevala, da naj bi vodja stranke Hezb-e islami začel novačiti tožnikovega očeta in strica in da naj bi vabila dobivala tudi od sina vodje stranke Hezb-e Islami in ne torej od neznanih talibanov ali neznanih političnih sodelavcev talibanov in da je tožnikovega očeta in strica ubil sin omenjenega vodje. Ker naj bi bil izvršitelj groženj in ubijalec znan in torej ne gre za neznanega talibana, bi to lahko prispevalo k utemeljenemu strahu pred preganjanjem v primeru vrnitve.

109. Zato Upravno sodišče pripominja, da v upravnih postopkih v zadevah azila ne gre samo za to, da mora biti sodna presoja nepristranska in objektivna na podlagi 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 46(3) členom Procesne direktive II ter na podlagi 23. člena Ustave v zvezi z 70. in 71. členom ZMZ-1, ampak mora biti tudi odločitev upravnega organa nepristranska, celovita in podrobno obrazložena.

110. Določbo Procesne direktive II, ki določa, da se prošnje obravnavajo in odločbe izdajajo na „objektiven in nepristranski način,“ se lahko veže tudi sodna praksa Sodišča EU, ki je bila sicer izdana še v povezavi s Procesno direktivo 2005/85/ES in členom 4(1) Kvalifikacijske direktive 2004/83/ES, ki ustreza zdajšnji določbi člena 481) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU. Tako na primer v zadevi M.M. Sodišče EU pravi, da „mora upravni organ ustrezno upoštevati pripombe, ki jih je zadevna oseba podala, pri tem pa skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo odločbo podrobno obrazložiti /.../ pri čemer je obveznost dovolj specifične in natančne obrazložitve odločbe, ki zadevni osebi omogoča razumeti razloge za zavrnitev njene prošnje, posledica načela spoštovanja pravice do obrambe.“4 Sodišče EU v zadevi H.N. dodaja, da „kar zadeva, natančneje, zahtevo nepristranosti, ta med drugim zajema objektivno nepristranost v smislu, da mora nacionalni organ zagotoviti primerna jamstva, da se izključi vsak upravičen dvom glede morebitnih predsodkov.“5

111. Pravilo o objektivnosti in nepristranosti je še posebej pomembno takrat, ko tožena stranka šteje, da je „skladnost podanih izjav najpomembnejši element pri oceni verodostojnosti posameznega prosilca“ (prvi odstavek na strani 10 izpodbijane odločbe). Načeloma sicer kriterij notranje(ne)konsistentnosti glede na preostala kriterija zunanje (ne)konsistentnosti in verjetnosti, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, nima vnaprejšnje prednosti in večje teže, vendar pa v posamičnem primeru glede na specifične okoliščine to ni izključeno.

112. Zaradi navedenih napak v oceni (ne)verodostojnosti tožnika, sodišče ugotavlja, da tožena stranka ob upoštevanju uporabljenih informacij o stanju v provinci Kunduz6 ni v zadostni meri odvrnila dvoma, da tožnik v provinci Kunduz ne bi bil preganjan zaradi njegovega političnega prepričanja v smislu 26. člena ZMZ-1 v meri, ki bi ustrezala kršitvi pravice iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)7 oziroma 4. člena Listine, ker naj bi grožnje prejemal od vodstva politične stranke povezane s talibani, četudi je od takrat minilo več kot 15 let, in kar je sicer tožena stranka tudi sama ugotovila, ko je na podlagi uporabljenih poročil sklenila, da državni subjekti Afganistana tožnika ne morejo zaščititi pred talibani v provinci Kunduz.

113. Pravilno pa je v nadaljevanju tožena stranka prešla na ugotavljanje, ali je mogoče pričakovati, da bi tožnika po 15 letih, kolikor časa ga ni bilo v Kunduzu, talibani še vedno lahko iskali tudi v mestu Kabul, kamor bi se tožnik morda lahko preselil in izkoristil t.i. sistem notranje zaščite, kar pa je najprej relevantno z vidika pogojev za status begunca in šele potem z vidika pogojev za subsidiarno zaščito. S tega vidika obravnave pogojev za status begunca pa se sodišče lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki temelji na uporabljenih poročilih o stanju v Afganistanu (na primer na strani 12 in strani 16 odločbe), da glede na profil tožnika, ki ni nikoli bil državni uslužbenec in ni sodeloval z mednarodnimi organizacijami, ter potek časa, od takrat, ko naj bi pobegnil iz Kunduza, da je premalo verjetno, da bi tožnika talibani sledili v Kabul in se mu tam maščevali zaradi njegovega političnega prepričanja ali maščevanja kot pripadnika določene družbene skupine (4. in 5. alineja 1. odstavka 27. člena ZMZ-1).

114. S tem pa sodišče prehaja na presojo zakonitosti odločitve tožene stranke o zavrnitvi subsidiarne zaščite, v zvezi s katero pa tudi obstaja razlog za ugoditev tožbi, odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

115. V zvezi s tem je v prvi vrsti utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka ni naredila konkretne dokazne ocene o stopnji nediskriminatornega nasilja v Kabulu na podlagi uveljavljenih kriterijev, ki so sicer na neizčrpen način navedeni v sodbi ESČP v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom (odst. 241), na kar upravičeno opozarja tožeča stranka, ki te kriterije tudi našteva; deloma pa so ti kriteriji navedeni tudi v sodbah Sodišča EU v zadevah Elgafaji8 in Diakité9 ter v publikaciji EASO, ki je na podlagi 6. člena Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega podpornega urada azil namenjena usposabljanju sodnikov v državah članicah EU, in je relevantna tudi za uradne osebe, ki odločajo o prošnjah za mednarodno zaščito.10

116. Upravno sodišče je te kriterije vneslo v sodno prakso prvič v sodbi v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013 (odst. 72), in se pri tem oprlo tudi na sodno prakse v državah članicah EU (Zveznega vrhovnega upravnega sodišča Nemčije, Državnega sveta Nizozemske, Cour national de droit d'asile iz Francije, Upper Tribunal iz Združenega kraljestva); te kriterije je uporabilo tudi v nadaljnji sodni praksi, na primer v zadevi I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 (odst. 51-56). Vrhovno sodišče je v sodni odločbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014 odločilo, da so to relevantni kriteriji. In tožena stranka jih je po ugotovitvah Upravnega sodišča v nekaterih predhodnih zadevah tudi dejansko uporabila, kot na primer v zadevi izpodbijane odločbe, ki je bila predmet spora v zadevi I U 1762/2015-10, v kateri je bila sodba izdana dne 1. 4. 2016. 117. Seveda pa ni dovolj, če je nekatere od teh kriterijev sicer mogoče najti raztresene v obrazložitvi izpodbijane upravne odločbe, če tožena stranka v odločbi na njihovi podlagi ne izpelje in argumentira konkretne dokazne ocene. V zvezi z ugotavljanjem stopnje nasilja v Kabulu tožeča stranka tudi upravičeno opozarja, da je tožena stranka uporabila poročila o stanju iz leta 2015 in celo iz leta 2012, čeprav so bila v času izdaje odločbe objavljena tudi novejša poročila, ki kažejo, da je stanje v letu 2016 z vidika kriterijev za ugotavljanje stopnje nediskriminatornega nasila slabše kot v letu 2015 in da so spopadi dobili nove razsežnosti. Na ta poročila tožnik opozarja na straneh 8-9 tožbe in med njimi so tudi tista, ki jih je tožnik predložil z dopisom z dne 19. 4. 2016 in 19. 12. 2016 pred izdajo izpodbijane odločbe.

118. Poleg tega tožena stranka v izpodbijanem aktu ni upoštevala ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča, po kateri je za uporabo instituta notranje razselitve za mesto Kabul potrebno upoštevati ne samo, ali je glede na osebne okoliščine prosilca mogoče pričakovati, da se bo uspešno notranje razselil in nastanil v varnejšem delu države, ampak: - mora notranjo zaščito zagotavljati država ali politične in mednarodne organizacije, ki nadzorujejo predmetni del ozemlja, - če so le-te pripravljene in sposobne nuditi zaščito (1. in 2. alineja 1. odstavka 25. člena ZMZ-1), ki mora biti - dejanska in ne zgolj začasna, tako da so sprejeti razumni ukrepi za preprečitev resne škode in da ima prosilec dostop do zaščite (2. odstavek 25. člena ter 2. alineja 1. odstavka 29. člena ZMZ-1) in če - prosilec v ta del države lahko varno in zakonito potuje in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil, pri čemer je treba upoštevati splošne okoliščine v tem delu države ter osebne okoliščine prosilca (2. odstavek 29. člena ZMZ-1).11

119. Glede dokaznega standarda v tovrstnih zadevah Vrhovno sodišče ni odstopilo od uveljavljene in ustaljene prakse v zadevah, kot so I Up 282/2014, I Up 13/2015, I Up 106/2016, in sicer da „ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in preživel“,12 pri čemer je Vrhovno sodišče ta standard dodatno pojasnilo s tem, da „morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP /.../.“13

120. Vrhovno sodišče se ob tem stališču opira na tri vire iz sodne prakse ESČP in sicer na sodbe ESČP v zadevah Salah Sheekh v. the Netherlands (odst. 141), A.A.M. v. Sweden (3. 4. 2014) in W.H. v. Sweden (27. 3. 2014) v zvezi s 3. členom EKČP. V povezavi s tem Upravno sodišče – glede na to, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka v zadostni meri uporabila test glede realne možnosti notranje razselitve - strankam tega spora, enako kot v zadevi I U 64/2017, dodatno pojasnjuje naslednje:

121. Sodišče EU je sicer v zadevi Elgafaji izpeljalo interpretacijo, po kateri 3. členu EKČP »v bistvu ustreza člen 15(b) Kvalifikacijske direktive II«, ki ureja resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (to ustreza določilu 2. alineje 18. člena ZMZ-1), med tem ko je treba člen 15(c) Kvalifikacijske direktive II, ki ustreza 3. alineji 28. člena ZMZ-1, po mnenju Sodišča EU »razlagati samostojno ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so zagotovljene z EKČP«.14 Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi že opozorilo na to, da lahko grožnja za življenje in »osebnost civilista«, tudi glede na besedilo člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II, pomeni tudi nekaj drugega kot nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 3. člena EKČP.15 Vendar pa iz kasnejše sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj izhaja zaključek, da je Sodišče EU, kljub omenjenemu stališču iz sodbe v zadevi Elgafaji o avtonomnosti določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II, tudi razlago člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II vezalo na sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP. Za obravnavani primer pa je še bolj bistveno to, da se navedeni trije primeri iz sodne prakse ESČP, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, nanašajo na inštitut notranje razselitve (»internal flight alternative«) oziroma notranje zaščite, ki pa se uporablja ne samo v primeru določbe člena 15(b) Kvalifikacijske direktive II oziroma 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ampak tudi v primeru določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II oziroma 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 122. Sodba v zadevi Salah Sheekh je pomembna, ker je v odstavku 141, na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče, ESČP prvič odločilo, da je za uporabo instituta notranje razselitve potrebno najprej preveriti obstoj določenih »garancij« in sicer: ali bi oseba, ki naj bi bila vrnjena v državo izvora, lahko potovala v varni del države; ali bi ta oseba lahko dobila dovoljenje za vstop v ta del države in če bi se lahko tam naselila (nastanila). V obdobju, ko je ESČP postavilo te standarde v zvezi z notranjo razselitvijo in členom 3 EKČP, v sekundarnem pravu EU ali v sodni praksi Sodišča EU teh standardov še ni bilo. Vendar pa sodba v zadevi Salah Sheekh ni bila sodba Velikega senata ESČP, zato je še bolj pomembna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom z dne 28. 6. 2011, ki je omenjeni test oziroma standarde glede uporabe instituta notranje razselitve utrdila kot del ustaljene sodne prakse16 in ob tem tretji standard, to je zmožnost nastanitve (v zvezi s temeljnimi potrebami glede hrane, higiene in bivališča) povezala s kriteriji iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece17, kjer ni šlo za razmerje države članice s tretjo (izvorno) državo, ampak za razmerje med dvema državama članicama EU.

123. Zakonodajalec EU je te standarde oziroma garancije v zvezi z uporabo instituta notranje razselitve (zaščite) ravno na podlagi sodbe v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom še bolj natančno opredelil in vključil v Kvalifikacijsko direktivo II, ki je bila sprejeta dne 13. 12. 2011, in katero je slovenski zakonodajalec prenesel v določilo 29. člena ZMZ-1. 124. Pritožbeni ugovor tožene stranke v primerljivih sporih o tem, kako naj pristojni organ »za vsakega prosilca individualno« preverja, ali bo zavrnjeni prosilec »v kraju naselitve dobil službo in nastanitev«,18 je sicer do neke mere tehten, ni pa utemeljen, kot je odločilo Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi v zadevi I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017. Tehten je ta pomislek tožene stranke do neke mere zaradi tega, ker je mogoče tudi iz sodne prakse manjših senatov ESČP ugotoviti, da je v določenih primerih tovrstnih sporov preverjanje z vidika navedenih treh standardov preveč pavšalno ali celo nepopolno po mnenju sodnikov, ki se z odločitvijo večine sodnikov v senatu, da je notranja razselitev možna, niso strinjali.19

125. To pa ne pomeni, da se mali senati ESČP v teh zadevah niso sklicevali na omenjene tri standarde. ESČP se v vseh primerih na te standarde notranje razselitve sklicuje, le da po mnenju sodnikov, ki so bili v senatu v manjšini, sodišče omenjenih standardov oziroma garancij v navedenih primerih ni v zadostni meri oziroma dovolj natančno uporabilo glede na konkretne okoliščine vsakega primera. V že omenjenih dveh sodbah ESČP (A.A.M. v. Sweden, 3. 4. 2014; W.H. v. Sweden, 27. 3. 2014), na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, pa je bilo mnenje članov petega senata ESČP soglasno in iz odstavkov od 67 do 74 sodbe v zadevi A.A.M. ter iz odstavkov 68 do 80 v zadevi W.H. v. Sweden20, je razvidno tudi, kako natančno je ESČP preverjalo vse tri standarde oziroma garancije za uporabo instituta notranje razselitve, tako glede potovanja v določen okraj, glede vstopa v varnejši predel in komu je navadno vstop onemogočen; pod kakšnimi pogoji je vstop možen; ali je mogoče pridobiti osebne dokumente; ali obstajajo poročila o tem, da je mogoče dobiti službo, da imajo prišleki dostop do zdravstvenega varstva in finančne pomoči s strani UNHCR ali lokalne skupnosti.

126. Na podlagi teh standardov in kriterijev, ki jih tožena stranka ni upoštevala, sodišče lahko sklene, da tožena stranka neupravičeno ni upoštevala, da tožnik v Kabulu nikoli ni živel, da ga v Afganistanu že 15 let ni bilo, razen takrat, ko je bil zaradi nezakonitega bivanja vrnjen v Afganistan, a je živel v mestu Nimruz; iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi tožnik imel kakšnega člana razširjene družine ali sorodnika v Kabulu, med strankama pa ni sporno, da je tožnik nepismen, kar bi nedvomno vplivalo na njegovo sposobnost preživetja. Tožeča stranka to utemeljeno navaja v tožbi.

127. Tudi glede projekta prostovoljnega vračanja tujcev iz Republike Slovenije je tožbeni argument utemeljen in sodišče lahko samo ponovi utemeljitev iz ene od predhodnih sodb v primerljivem sporu. Glede tega sodišče najprej pripominja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, katere informacije je tožena stranka pridobila v zvezi z izvajanjem projekta IOM. V opombi št. 36 izpodbijane odločbe je omenjeno četrtletno statistično poročilo IOM za obdobje 1. 1. - 31. 3. 2016. Vendar je Upravno sodišče v sodbi v zadevi I U 64/2017-5 z dne 17. 5. 2017 (odst. 49) ugotovilo, da sklicevanje tožene stranke na odgovor IOM z dne 14. 3. 2016 na zaprosilo z dne 2. 3. 2016 glede vračanja državljanov Afganistana, sodišče ne more sprejeti kot utemeljitev, da tožniku ne grozi resna škoda v primeru vrnitve v Kaabul. Iz tega odgovora izhaja, da se program, ki ga opisuje tožena stranka, izvaja samo do 31. 12. 2016, torej se je zaključil 2 meseca pred izdajo izpodbijanega akta, kar pomeni, da bi morala tožena stranka glede na nepravnomočnost izpodbijane odločbe po izdaji tega akta ugotavljati tudi, ali se bo ta program ali kateri koli drug program izvajal tudi po 31. 12. 2016. Sodišč je v sodbi v zadevi I U 64/2017 tudi upoštevalo, da mladi samski moški, ki se vrnejo v Afganistan, nimajo možnosti pridobiti finančne, materialne ali druge oblike pomoči od drugih subjektov, kot je IOM, in da ni begunskih centrov, kjer bi imeli nastanjeni najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena in zavetje. Vse to dovolj očitno kaže na to, da tožena stranka ni ravnala v skladu s standardi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in ESČP glede uporabe instituta notranje razselitve ne samo glede drugega standarda (sprejem v varni predel izvorne države na podlagi ustreznih dovoljenj glede na specifičen status tožnika), ampak tudi glede tretjega standarda, to je realne možnosti, da se tožnik v tem delu države nastani tako, da bo poskrbljeno za njegovo preživetje v smislu najbolj osnovnih življenjskih potreb. Poleg tega se je sodišče glede tega projekta že izreklo, da iz dopisa IOM z dne 1. 7. 2016, v katerem je IOM Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij pojasnil, da se »Program prostovoljnega vračanja tujcev iz Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev« izvaja med 9. 10. 2015 in 31. 12. 2016, izhaja tudi, da je program je odvisen od višine sredstev, ki so omejena s pogodbo z Ministrstvom za notranje zadeve. Upravičenost posameznika do pomoči se presoja v vsakem posamičnem primeru glede na izpolnjevanje pogojev, vključitev pa je možna na podlagi prostovoljne odločitve tujca. Pogoj za dodelitev pomoči je tudi, da je bila prošnja za mednarodno zaščito ustrezno obravnavana s strani pristojnih organov. IOM dodaja, da projekt prostovoljnega vračanja »ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje 29. člen ZMZ-1«. Do njega pa tujec ni upravičen, če se prošnja ni ustrezno obravnavala, kar velja tudi za konkreten primer, in tega programa ni mogoče šteti kot alternativo za uporabo instituta notranje razselitve. Ne drži torej stališče tožene stranke, da je od prosilca odvisno, ali bo sprejel ponujeno pomoč ali ne. Ker se tožena stranka z razliko do zadeve I U 64/2017 ne sklicuje na pisni odgovor IOM z dne 14. 3. 2016, ampak zgolj na četrtletno statistično poročilo IOM za obdobje od 1. januarja do 31. marca 2017, tožena stranka ni uspela odvrniti dvoma, da tožniku grozi resna škoda v primeru vrnitve.

128. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek zaradi napačne uporabe materialnega prava glede instituta notranje zaščite (zadnji del prvega odstavka 29. člena ZMZ-1) v zvezi z določbo 3. alineje 28. člena ZMZ-1, kršitve procesnih določb glede pravice do izjave o pravno relevantnih dejstvih in posledično tudi zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZMZ-1).

1 C-63/15, Ghezelbash, 7. 6. 2016, odst. 34, 51, 52. 2 Gre za informacije: EASO Country of Origin Information Report Afghanistan Recruitment by Armed Groups; Smernice UNHCR in Smernice UKBA. 3 Sodbi Upravnega sodišča v zadevah: I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 ter I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 in sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 471/2012 z dne 18. 10. 2012 (odst. 21). 4 C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 88. 5 C-604/12, H.N., 8. 5. 2014, odst. 52. Tudi v ta namen Procesna direktiva II predpisuje, da morajo države članice zagotoviti, da je osebje organa za presojo prošnje „ustrezno usposobljeno. V ta namen države članice poskrbijo za ustrezno usposabljanje, ki vključuje elemente iz člena 6(4)(a) do (e) Uredbe (EU) št. 439/2010. Države članice upoštevajo tudi ustrezna usposabljanja, ki jih oblikuje in razvija Evropski azilni podporni urad (člen 4(3) Procesne direktive II; glej tudi člen 4(4) Procesne direktive II). Države članice tudi zagotovijo, da ima osebje, ki obravnava prošnje in odloča, možnost, da se po potrebi o posameznih vprašanjih, kot so vprašanja povezana med drugim tudi s kulturo, posvetuje s strokovnjaki (člen 10(3)(d) Procesne direktive II) in da osebje, ki obravnava prošnje in odloča, pozna ustrezne standarde na področju azilnega in begunskega prava (člen 10(3)(c) Procesne direktive II. 6 Poročilo EASO iz septembra 2016, ki je obravnavano na strani 10 odločbe, ter poročilo UNHCR z dne 19. 4. 2016, ki je obravnavano na strani 11 odločbe. 7 Sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevah: Saadi v. Italy, odst. 140; J.K. and others v. Sweden, odst. 93, 97. 8 C-465/07, prva alineja odstavek 40. 9 C-285/12, odst. 35-36. 10 Article 15(c) Qualification Directive (2011/957EU): A Judicial Analysis, December 2014, EASO, str. 31. 11 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 64/2017, 17. 5. 2017, odst. 37. 12 Na omenjene tri primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi morali biti toženi stranki poznani pred izdajo izpodbijane odločbe, se Vrhovno sodišče sklicuje v sodbi v zadevi I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017, odst. 8. 13 Ibid. odst. 9. 14 C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 15 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1516/2014-7 z dne 24. 12. 2014. 16 Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 266. 17 Ibid. odst. 283. 18 Na primer: zavrnjena pritožba tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo v zadevi I Up 99/2017. 19 Glej na primer: M.Y.H. and others v. Sweden, 27. 6. 2013; A.G.A.M. v. Sweden, 27. 6. 2013; K.A.B. v. Sweden, 5. 9. 2013; B.K.A. v. Sweden 19. 12. 2013 20 Ob tem glej tudi sodbo Velikega senata ESČP v tej zadevi z dne 8. 4. 2015.