Jedro

Nepristojnost sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma se upošteva zgolj na ugovor stranke. Ker prva toženka tega ugovora ni podala, druga toženka pa ga kot navadna sospornica ne more podati namesto prve toženke, ga sodišče ne bi smelo upoštevati. Prva toženka in druga toženka sta sospornici, zaradi atrakcije pristojnosti je za obe stranki krajevno pristojno tisto sodišče, ki je pristojno za eno izmed strank.

Izrek

I. Pritožbama tožnice in prve toženke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v izpodbijani I., III. in IV. točki izreka.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče ni pristojno za sojenje o delu tožbe, ki se nanaša na prvo toženko, A. d. o. o., ..., in se tožba zoper to stranko zavrže (I. točka izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor stvarne nepristojnosti sodišča v delu tožbe, ki se nanaša na drugo toženko (II. točka izreka) ter sklenilo, da Okrožno sodišče v Ljubljani ni krajevno pristojno za 0dločanje v tem gospodarskem sporu (III. točka izreka) in da bo po pravnomočnosti tega sklepa o delu zahtevka zoper drugo toženko odločalo stvarno in krajevno pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu (IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa se pritožujeta tožnica in prva toženka, pri čemer tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), prva toženka pa uveljavlja zgolj bistveno kršitev postopka. Tožnica v pritožbi pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in samo odloči v zadevi tako, da ugovor stvarne in krajevne pristojnosti druge toženke zavrne, podredno pa, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v odločanje, v vsakem primeru pa toženkama naloži njene stroške pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno obveznost do plačila. Prva toženka pa pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi v točkah I., III. in IV. izreka ter spremeni sklep sodišča prve stopnje tako, da je sodišče stvarno in krajevno pristojno za odločanje o zahtevku zoper obe toženki oziroma pošlje zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter naloži tožnici, da prvi toženki povrne njene pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

3. Druga toženka je z eno vlogo odgovorila na obe pritožbi. V njej pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnice in prve toženke zavrne kot neutemeljeni in jima naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila. Tožnica in prva toženka na pritožbo druge nista odgovorili.

4. Pritožbi tožnice in prve toženke sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču teorije,1 da ima prva toženka pritožbeni interes, čeprav je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo zoper njo zavrglo. Prva toženka je namreč v odgovoru na tožbo primarno predlagala sodišču prve stopnje, da zavrne tožničin zahtevek. Ker zavrženje tožbe prve toženke ne varuje pred ponovno vložitvijo tožbe zoper njo in ima prva toženka po tem, ko se je spustila v vsebinsko obravnavanje stvari, upravičen interes, da sodišče odloči o utemeljenosti zahtevka zoper njo, je njen pravni interes podan.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o nepristojnosti sodišča za odločanje o delu zahtevka, ki se nanaša na prvo toženko oprlo na 19. člen ZPP in vsebino notarskega zapisa Pogodbe o nakupu sredstev SV 1418/18 z dne 23. 7. 2018, v katerem je dogovorjeno, da bo spore med tožnico in prvo toženko reševal senat treh arbitrov. Ker gre za spor, ki se nanaša na to pogodbeno razmerje, je sodišče prve stopnje presodilo, da sodišče za reševanje tega spora ni pristojno. Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi ugovoru krajevne pristojnosti z obrazložitvijo, da ima druga toženka (kot doslej edina toženka) sedež v Novem mestu.

7. Tožnica v pritožbi pravilno navaja, da se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno sklicevalo na 19. člen ZPP o stvarni pristojnosti. Vprašanje sklenjenega arbitražnega sporazuma predstavlja namreč vprašanje sodne pristojnosti (18. člen ZPP). Nadalje je pravilna tudi navedba pritožnic, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Zakon o arbitraži (ZArbit), ki določa, da se sodišče zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo zgolj v primeru ugovora stranke (prvi odstavek 11. člena ZArbit). V tem primeru tako ne pride v poštev določba prvega odstavka 18. člena ZPP, skladno s katero sodišče pazi na sodno pristojnost po uradni dolžnosti. Utemeljene so tudi navedbe pritožnic, da prva toženka ugovora nepristojnosti sodišča zaradi sklenjenega arbitražnega sporazuma ni podala, temveč ga je podala zgolj druga toženka in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Kot namreč izhaja iz tožbenih navedb naj bi bili prva toženka in druga toženka solidarni dolžnici za škodo, ki je nastala tožnici, na podlagi četrtega odstavka 186. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženk tako ni mogoče šteti kot enotno pravdno stranko po 196. členu ZPP, zato se posamezna pravdna dejanja ene stranke ne raztezajo tudi na drugo stranko, temveč je vsak stranka v pravdi samostojna stranka, njena dejanja ali opustitve pa ne koristijo in ne škodujejo drugim sospornikom (195. člen ZPP). Ugovora druge toženke glede nepristojnosti sodišča v delu tožbe, ki se nanaša na prvo toženko, tako sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Ker lahko tak ugovor stranka skladno z drugim odstavkom 11. člena ZArbit poda najkasneje v odgovoru na tožbo in tega prva toženka ni storila, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je sklenilo, da sodišče ni pristojno za reševanje spora zoper prvo toženko in tožbo v tem delu zavrglo, napačno, pritožbi pa sta v tem delu utemeljeni.

8. V posledici napačne odločitve v I. točki izreka izpodbijanega sklepa, je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer se je izreklo za krajevno nepristojno in zadevo odstopili Okrožnemu sodišču v Novem mestu, kot to pravilno opozarjata pritožnici. Toženki sta glede na trditve solidarni dolžnici in torej materialni sospornici. Ker ima prva toženka sedež v Ljubljani, je glede na sedež prve toženke za reševanje tega spora zoper prvo toženko pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani (48. člen ZPP). Zaradi atrakcije krajevne pristojnosti (49. člen ZPP) je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani tudi za reševanje spora zoper drugo toženko. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se krajevna pristojnost določa po okoliščinah, ki obstajajo v času vložitve tožbe in sodišče prve stopnje kljub morebitnemu zavrženju tožbe zoper določenega toženca ostane pristojno za reševanje spora.2

9. Glede na vse navedeno, je za odločanje v tej zadevi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani, zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama tožnice in prve toženke. Ker je sodišče prve stopnje pristojno za reševanje tega spora in ker mora sodišče skladno z ZPP izdati poseben sklep glede ugovora pristojnosti, zgolj v kolikor se izreče za nepristojno, sicer pa zadostuje že npr. zavrnitev ugovora v obrazložitvi končne odločbe, je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I., III. in IV. točki izreka (tretja točka 365. člena ZPP) in sodišču prve stopnje vrnilo zadevo v nadaljnji postopek. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbama že iz zgoraj navedenih razlogov, se ni ukvarjalo z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave.

10. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka, o katerih bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

1 Glej: J. Zobec, komentar 343. člena v: Pravdni postopek zakon s komentarjem ZPP, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, leto 2009 str. 357. 2 Glej N. Betetto, komentar 49. člena v: Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, leto 2005, str. 247.