Jedro

Tožnik je bil pravočasno opozorjen na posledice iz četrtega odstavka 87. člena ZUP za primer, da poslanega dokumenta ne prevzame. 98. člen ZUP, ki govori o pomotah pri vročanju, se lahko nanaša ali na pomote pri načinu vročanja, ali na pomote pri sestavi vročilnice. Pomota iz 98. člena ZUP je tako podana, če se dokument vroči osebi, ki ga ni upravičena ali dolžna sprejeti, kot tudi če sporočilo iz 87. člena ZUP prejme oseba, ki ji vročilnica ni bila namenjena (neprava oseba). Iz omenjenih pomot pri vročanju je namreč mogoče sklepati, da oseba, ki ji je bil dokument namenjen, tega dejansko ni prejela. Omenjene določbe je torej treba uporabljati restriktivno. Napake, ki da naj bi se zgodile, in ki naj bi jih zakrivila pošta pri vročanju, po navedenem niso zajete v 98. členu ZUP-a. Zato omenjeni člen v konkretnem primeru ne prihaja v poštev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana pritožbo tožnika zoper odločbo št. DT 0610-3697/2012-12-11-210-02 z dne 30. 8. 2013 zavrgel. 2. V obrazložitvi navaja, da je bila zavezancu odločba navedena zgoraj vročena 21. 9. 2013. Ker davčni organ ni prejel vročilnice kot dokazila o vročilu poštne pošiljke, je na podlagi poizvednice prejel obvestilo pošte, da je bila pošiljka vrnjena pošiljatelju, torej DURS 23. 9. 2013. Hkrati je davčni organ ugotovil, da je davčni zavezanec 25. 9. 2013 naslovil na Davčni urad Ljubljana vlogo za obročno plačilo davka po sporni odločbi, v kateri navaja kot datum zapadlosti plačila obveznosti 23. 10. 2010, torej v 30 dneh od vročitve odločbe. Davčni organ je zato na pošto naslovil novo poizvednico, na podlagi katere je prejel dvojnik vročilnice zoper sporno odločbo. Iz nje pa izhaja, da je bil zavezanec za davek o prispelem pismu obveščen 6. 9. 2013 na način, da je bilo sporočilo nalepljeno na vrata. Pošta v odgovoru na poizvednico še vedno vztraja, da je bila pošiljka vrnjena pošiljatelju 23. 9. 2013, prav tako pa je bila podana tudi pisna izjava naslovnika z dne 11. 10. 2013, da mu pošiljka do tega dne ni bila vročena.

3. Ker prihaja do očitnega razhajanja med podatki pošte, izjavo zavezanca za davek in dejanskim stanjem, je davčni organ pri določanju dneva vročitve upošteval datum, ko je poštar nalepil obvestilo o prispelem pismu 6. 9. 2013. Petnajstdnevni rok za prevzem pošiljke je pričel teči 7. 9. 2013 in se iztekel 21. 9. 2013. S tem datumom pa se po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je bila vročitev opravljena.

4. Pritožbo zoper odločbo je zavezanec za davek poslal priporočeno po pošti dne 23. 10. 2013, to je 32 dan po prejemu odločbe. Glede na navedeno in dani pravni pouk v sporni odločbi, je bil zadnji dan roka za vložitev pritožbe 21. 10. 2013. Tožnikova pritožba je glede na navedeno prepozna, zato jo je bilo potrebno zavreči. 5. Ministrstvo za finance je kot drugostopni davčni organ s svojo odločbo št. DT 499-14-50/2013-2 z dne 7. 9. 2015 pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. Poudarja, da v dani zadevi ni sporno, da je pritožnik odločbo z dne 30. 8. 2013 prejel. Sporno tudi ni dejstvo, da je pritožnik razpolagal s sporočilom o prejetem pismu, saj kot sam navaja, je s tem sporočilom na pošti pooblaščenec tožnika prevzel odločbo dne 23. 9. 2013. Čim pa to dejstvo ni sporno, slednje pomeni, da je bil pritožnik seznanjen tudi z navedbo iz obvestila, da rok za prevzem pošiljke teče od 7. 9. 2013. Ker se zakonita zastopnika pritožnika znana davčna svetovalca, pritožnika ni mogoče šteti za prava neuko stranko. Pritožnik tudi ne dokazuje, niti ne navaja, da bi sporočilo pooblaščena oseba prejela po roku za prevzem pošiljke, zato se ne more sklicevati na pomoto pri vročanju. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bila pooblaščencu odločba po pošti vročena po roku za vročitev. Če pošta še razpolaga s pošiljko, jo naslovniku vroči, saj je v tem primeru ne vrača pošiljatelju, ampak jo pusti v poštnem nabiralniku naslovnika. Vračajo samo, če je poštni nabiralnik neuporaben.

6. Ker je bilo v sporočilu o prejetem pismu navedeno, da rok za prevzem pisma začne teči od 7. 9. 2013, je 15-dnevni rok za prevzem pošiljke tudi po mnenju drugostopnega organa potekel 21. 9. 2013. Opozarja, da se na omenjenem sporočilu nahaja tudi opozorilo, da kolikor pisma naslovnik ne prevzame v 15-dnevnem roku, se bo po četrtem odstavku 87. člena ZUP štelo, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Nadaljnji 30-dnevni rok za pritožbo, ki začne teči naslednji dan po poteku roka za prevzem pošiljke, pa je potekel 21. 10. 2013. Pritožnik je pritožbo vložil 23. 10. 2013, kar je po poteku roka za pritožbo in s tem prepozno.

7. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit zaradi napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poudarja, da je sporno odločbo prejel 23. 9. 2013, ne pa 21. 9. 2013. Pošta Slovenije je ob vročanju pošiljke z dne 30. 8. 2013 ravnala povsem napačno, saj je s strani pošte prišlo do pomote pri vročanju, kar je vplivalo na določitev dneva, s katerim naj bi bila vročitev opravljena. Poštar obvestila o prispelem pismu ni nalepil na vrata, ampak obvestilo o prispeli pošiljki zgolj odložil na točilni pult v prostorih tožene stranke. Poštar niti ni preveril, ali je možno vročitev opraviti osebno tistemu, kateremu je namenjena. Na sedežu davčnega organa, kjer sta bar in restavracija, je vedno prisoten nekdo, ki je pooblaščen za dvigovanje pošiljk davčnega zavezanca. Glede na to, da je davčni zavezanec dvignil pošiljko 23. 9. 2013, ni mogoče, da bi bila ista pošiljka vrnjena pošiljatelju. Tudi davčni organ v tem primeru ne bi povpraševal po pošiljki, saj bi bil seznanjen s tem, da mu je bila vrnjena. Davčni zavezanec je v ponedeljek 23. 9. 2013 odšel na pošto na naslovu ..., kjer je na podlagi obvestila prejel odločbo z dne 30. 8. 2013. Z omenjenim dnem se je tudi štela vročitev za opravljeno. V nadaljevanju se sklicuje na 87. člen ZUP. Poudarja, da je v zadevi prišlo do pomote, ki je bila storjena s strani pošte. V kolikor bi bila vročitev pravilno opravljena, oziroma bi poštar obvestilo o prispeli pošiljki dejansko nalepil na vrata, bi 15-dnevni rok začel teči s 6. 9. 2013. V primeru pravilno opravljene vročitve bi se vročitev res štela za opravljeno 21. 9. 2013. V tem delu se tožnik sklicuje na 98. člen ZUP glede pomot pri vročanju. Vztraja na stališču, da je bila vročitev odločbe opravljena dejansko 23. 9. 2013, ko je bil dokument tožeči stranki tudi izročen. Nepravilnega ravnanja pošte pa ne sme in ne more nositi davčni zavezanec. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tožnika.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrne iz razlogov, razvidnih iz sklepa organa prve stopnje in njene odločbe.

9. Sodišče je v zadevi odločilo po sodnici posameznici v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. 10. Tožba ni utemeljena.

11. V zadevi ni sporen niti prejem odločbe z dne 30. 8. 2013, niti prejem sporočila o prejetem pismu z zgoraj vsebovano odločbo, niti navedba v sporočilu, da rok za prevzem pisma začne teči od 7. 9. 2013 dalje. To pa hkrati pomeni, da je bil tožnik pravočasno opozorjen na posledice iz četrtega odstavka 87. člena ZUP za primer, da naslovnik poslanega dokumenta ne prevzame. 98. člen ZUP, ki govori o pomotah pri vročanju, se lahko nanaša ali na pomote pri načinu vročanja, ali na pomote pri sestavi vročilnice. Pomota iz 98. člena ZUP je tako podana, če se dokument vroči osebi, ki ga ni upravičena ali dolžna sprejeti, kot tudi če sporočilo iz 87. člena ZUP prejme oseba, ki ji vročilnica ni bila namenjena (neprava oseba). Iz omenjenih pomot pri vročanju je namreč mogoče sklepati, da oseba, ki ji je bil dokument namenjen, tega dejansko ni prejela. Omenjene določbe je torej treba uporabljati restriktivno. Napake, ki da naj bi se zgodile, in ki naj bi jih zakrivila pošta pri vročanju, po navedenem niso zajete v 98. členu ZUP-a. Zato omenjeni člen v konkretnem primeru ne prihaja v poštev.

12. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami obeh organov v izpodbijani odločbi strinja. Strinja se z razlogi, ki jih za odločitev v izpodbijani odločbi navaja davčni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikove ugovore. Kolikor so ugovori enaki tožbenim, se sodišče nanje, v izogib ponavljanju, po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 sklicuje.

13. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.