Jedro

Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.

Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.

Odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 4.645,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 390,99 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da v tem primeru niso izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti po 131. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).1 Zato je odločilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna povrniti vtoževane škode.

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je zahtevala povračilo vseh stroškov postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem postopku tožeča stranka vtožuje povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi napačnega nasveta tožene stranke v zvezi z možnostjo poračuna nemškega DDV-ja s slovenskim DDV-jem. Tožena stranka je za tožečo stranko več kot 15 let opravljala računovodske in knjigovodske storitve. Tožeča stranka je ob nakupu osebnega vozila v Nemčiji toženo stranko po telefonu vprašala, ali lahko nemški davek na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) poračuna s slovenskim DDV-jem. Tožena stranka ji je odgovorila, da je poračun možen. Tožeča stranka je vozilo v Nemčiji kupila z namenom njegove nadaljnje prodaje v Republiki Sloveniji. Nemški prodajalec vozil je na zahtevo tožeče stranke slednji izdal račun na katerem je bila navedena neto cena, znesek DDV in znesek računa.3 Tožeča stranka je račun plačala. Ob nadaljnji prodaji vozila kupcu v Republiki Sloveniji tožeča stranka ni bila upravičena do poračuna DDV-ja.

6. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdila, da ji je tožena stranka v zvezi z opravljanjem storitev po sklenjenem dogovoru o opravljanju računovodskih storitev dala napačen nasvet glede možnosti poračuna nemškega DDV-ja s slovenskim DDV-jem in ji je zato nastala škoda. Zatrjevala je torej, da njena terjatev do tožene stranke izvira iz kršitve pogodbenih obveznosti.

7. Glede na pojasnjeno v tem primeru pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo določila o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ). Poslovna odškodninska odgovornost stranke je podana, če so kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja; vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti; nastanek škode ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbenih obveznosti in nastalo škodo.4

8. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, zakaj v tem primeru ni mogoče šteti, da je tožena stranka za tožečo stranko opravljala tudi storitve (mednarodnega) davčnega svetovanja. Razlogi so prepričljivi in življenjsko logični. Drži, da mora računovodja za pravilno opravljanje računovodskih in knjigovodskih storitev poznati na območju Republike Slovenije veljavna določila davčnega prava. Vendar to še ne pomeni, da računovodja za svojo stranko opravlja tudi storitve davčnega svetovanja. Od njega se ne zahteva poglobljenega oziroma specialnega znanja s področja davčnih predpisov. Še toliko manj pa računovodska opravila vključujejo storitve mednarodnega davčnega svetovanja. Da bi obstajal med pravdnima strankama dogovor na podlagi katerega bi se tožena stranka zavezala tožeči stranki svetovati o (mednarodnih) davčnih vprašanjih, pa tožeča stranka ni trdila.

9. Sodišče prve stopnje je izpovedbo M. K.5, da je tožeča stranka za računovodske in knjigovodske storitve toženi stranki mesečno plačevala 50,00 EUR, v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo le kot dodaten razlog za odločitev, da med strankama ni bilo dogovorjeno opravljanje (mednarodnega) davčnega svetovanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v tem delu obširno utemeljilo na podlagi drugih razlogov. Prepričljivo je pojasnilo, da stranki nista sklenili nobenega posebnega dogovora o opravljanju storitev davčnega svetovanja, da tožena stranka v praksi ni opravljala kakšnih storitev davčnega svetovanja za tožečo stranko, še manj pa storitev mednarodnega davčnega svetovanja in da je tožena stranka davčne predpise v okviru opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev uporabljala le toliko, kolikor je bilo potrebno za pravilno izvajanje teh storitev, pri čemer se je ob težjih davčnih vprašanjih obrnila na za to usposobljene osebe (glej obrazložitev 11 in 12 točke sodbe). Glede na pojasnjeno tožeča stranka s posplošenimi očitki o kršitvi določil pravdnega postopka (razpravnega načela in načela kontradiktornosti) ter ustavnih pravic (pravice do enakega varstva in do sodnega varstva) ne more uspeti. Tožeča stranka namreč ni z ničemer pojasnila, kako bi lahko očitna kršitev sploh vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

10. Tožena stranka je v okviru dogovora za tožečo stranko opravljala „kompletno“ računovodstvo, ki je vključevalo tudi pripravo obračunov DDV. Po presoji pritožbenega sodišča bi zaradi zgoraj opisane prepletenosti računovodskih in knjigovodskih storitev z davčnimi predpisi, lahko bila odgovorna za napačen davčni nasvet, če se ta nanaša na tista davčna pravila, s katerimi bi tožena stranka morala biti seznanjena v okviru pravilnega opravljanja računovodskih in knjigovodskih storitev.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izpovedi F. R.6 in M. K. in zaključilo, da je F. R. toženo stranko (M. K.) le na splošno vprašal, ali lahko poračuna nemški vhodni DDV s slovenskim DDV-jem. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Kaj drugega po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja niti iz povzetka telefonskega pogovora, ki ga je tožeča stranka navedla v predpravdnem zahtevku z dne 13. 10. 2017 (priloga A4). V njem je namreč tožeča stranka zapisala, da je toženi stranki postavila vprašanje: „ali naj kupi avto v Nemčiji z nemškim DDV-jem ali brez,“ na katero ji je tožena stranka odgovorila: „da lahko kupijo avto z nemškim DDV-jem in ga kasneje poračunajo s slovenskim DDV-jem.“ Torej ni bilo v zvezi z vsebino telefonskega pogovora v predpravdnem zahtevku zapisano nič glede pravnega in davčnega statusa prodajalca. Uvod in nadaljnje besedilo predpravdnega zahtevka pa ne predstavljata povzetka vsebine telefonskega pogovora. Pritožbeno sodišče je predpravdni zahtevek tožeče stranke presodilo na podlagi tretje alineje 358. člena ZPP.

12. Upoštevajoč pojasnjeno tako sodišče prve stopnje ni kršilo ne določil pravdnega postopka ne ustavnih pravic tožeče stranke s tem, ko se v okviru dokazne ocene ni posebej opredelilo do predpravdnega zahtevka in pomena neprerekanja v njem navedene vsebine telefonskega pogovora. Sodišče se je namreč skladno z določilom prvega odstavka 213. člena ZPP dolžno opredeliti le do tistih trditev pravdnih strank in predloženih dokazov, ki so pravno odločilni za odločitev v konkretnem primeru.

13. Kot je zgoraj pojasnjeno, je tožeča stranka toženi stranki postavila splošno vprašanje, ali lahko poračuna nemški vhodni DDV s slovenskim DDV- jem. Tožena stranka je podala splošen odgovor, da je poračun mogoč. Kot takšen pa je bil splošen odgovor tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča pravilen. Skladno z določilom točke c prvega odstavka 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1)7 ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, in sicer DDV, ki ga je dolžan plačati za pridobitve blaga znotraj Unije v skladu z 2. a) točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1.8 Na podlagi točke c 66. člena ZDDV-1 davčni zavezanec ne sme odbiti DDV od: osebnih avtomobilov ter motornih koles, goriv in maziv ter nadomestnih delov ter storitev tesno povezanih s tem, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti prevoza potnikov in blaga, dajanje v najem in zakup ter za nadaljnjo prodajo... Iz navedenih določb torej izhaja, da davčni zavezanec (tožeča stranka) lahko odbije DDV od osebnega vozila, ki ga je iz države članice Unije pridobil za nadaljnjo prodajo, če je obstajala dolžnost davčnega zavezanca (tožeče stranke), da DDV plača. Torej če je nemški prodajalec imel pravico da DDV obračuna oziroma dolžnost da DDV odvede nemškemu davčnemu organu.

14. Ker je v prvem odstavku 106. člena ZDDV-1 določeno, da lahko obdavčljivi preprodajalec uporablja splošno ureditev za vsako dobavo za katero velja posebna ureditev, niso utemeljeni niti pritožbeni očitki, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje spregledala celotno poglavje določil ZDDV-1 za obdavčljive preprodajalce. Glede na pojasnjeno, je bil na splošno vprašanje tožeče stranke podan splošen odgovor tožene stranke, da je mogoč poračun nemškega vhodnega DDV-ja s slovenskim DDV, pravilen.

15. V tem primeru, kot se je naknadno izkazalo (glej odločbo nemškega davčnega organa na list. št. 10) nemški prodajalec ne bi smel obračunati DDV-ja, ker ga na podlagi predpisov o DDV, ki veljajo v Nemčiji, sploh ni dolgoval. Tožeča stranka tako v bistvu ob nakupu vozila ni plačala DDV, ki je bil prikazan na računu, temveč je za ta znesek plačala višjo kupnino. Dejstva, da nemški prodajalec na podlagi predpisov, ki zanj veljajo, DDV-ja ne bi smel obračunati, ker ga ni dolgoval nemškemu davčnemu organu, pa tožena stranka upoštevajoč podatke, ki jih je o nameravanem poslu prejela, ni mogla vedeti in niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih obveznosti po dogovoru o opravljanju računovodskih in knjigovodskih storitev. To bi veljalo tudi, če bi ji tožeča stranka v telefonskem pogovoru pojasnila, da je prodajalec pravna oseba. Tožena stranka je namreč za tožečo stranko opravljala računovodske storitve v Republiki Sloveniji na podlagi v Republiki Sloveniji veljavnih predpisov. Kot je že pojasnjeno tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi tožena stranka zanjo opravljala storitve (mednarodnega) davčnega svetovanja. Poleg navedenega pa tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni niti trdila, da bi toženo stranko spraševala o dopustnosti obračuna nemškega DDV-ja s strani nemškega prodajalca.

16. Dejstvo, da je tožena stranka poskušala zadevo rešiti preko nemškega davčnega urada in nemškega prodajalca po presoji pritožbenega sodišča samo po sebi ne dokazuje, da se je tožena stranka zavedala svoje napake, kot to skuša v pritožbi prikazati tožeča stranka. Po presoji pritožbenega sodišča to kaže le na pripravljenost tožene stranke pomagati tožeči stranki, da pridobi nazaj neutemeljeno „plačan DDV.“

17. Glede na vse navedeno tako odgovor tožene stranke, da se lahko nemški DDV poračuna s slovenskim DDV, v konkretnem primeru ni bil napačen. Da nemški prodajalec ni bil dolžan obračunati in plačati DDV od prodaje vozila pa tožena stranka ni mogla vedeti niti ni bila dolžna vedeti v okviru svojih pogodbenih obveznosti. Zato v tem primeru ni podana kršitev pogodbenih obveznosti tožene stranke. Ker niso izpolnjene vse predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti tožene stranke, je sodišča prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

18. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določilom prvega odstavka 360. člena opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

19. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

21. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo so bili potrebni. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v skladu z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT).9 Toženi stranki je priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 500 točk, saj je vrednost spornega predmeta nižja od 10.000 točk) ter materialne stroške v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT (7,5 točk) vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 466,64 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 279,99 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo 50 točk za poročilo stranki, saj je ta storitev že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe (tarifna številka 39 OT). Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Nemški prodajalec je v pogodbi napisal, da je DDV obračunal na zahtevo tožeče stranke ter da naknadna izdaja računa z neto zneskom ne bo mogoča. 4 Plavšak, Nina: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, stran 207-208. 5 M. K. je bila zaposlena pri toženi stranki in je za tožečo stranko opravljala računovodske in knjigovodske storitve. Tožeči stranki je dala odgovor, da je poračun nemškega DDV-ja s slovenskim DDV-jem mogoč. 6 F. R. je bil v času nastanka zatrjevane škode prokurist tožene stranke in je M. K. vprašal glede možnosti poračuna nemškega DDV-ja s slovenskim DDV-jem. 7 Ur. l. RS, št. 117/2006 in naslednji. 8 Iz določila 2. a) točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 izhaja da so predmet DDV pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema ureditev iz tretjega, četrtega ali desetega odstavka 20. člena tega zakona. 9 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednji.