Jedro

Tožniku je bilo odklonjeno državljanstvo RS iz razloga, ker bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red zaradi njegove kaznovanosti za prepovedano spravljanje drugih čez mejo iz koristoljubnosti, za kar je bil dvakrat kaznovan. Kaznovanost se obravnava v okviru izpolnjevanja pogojev in ocenjevanja nevarnosti za sprejem v državljanstvo po določbah 3. odstavka 40. člena ZDRS, ki med drugim določa, da se državljanstvo lahko odkloni osebi, če njen sprejem v državljanstvo RS predstavlja nevarnost za javni red. Upoštevajoč splošno nevarnost, ki jo zlasti glede na geografsko lego Slovenije za družbo predstavljajo takšna dejanja, je tožena stranka utemeljeno ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se ne ugodi tožnikovi prošnji z dne 18. 12. 1991 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. V obrazložitvi navaja, da tožnik sicer izpolnjuje vse pogoje iz 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar je prošnjo zavrnila iz razlogov po 3. odstavku 40. člena tega zakona, ker je ocenila, da bi sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red zaradi storitve kaznivih dejanj. Ugotovila je, da je bil obsojen s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. IV K 46/86-361 z dne 16. 07. 1986, na kazen sedmih mesecev in 15 dni zapora zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, št. Kp 977/86-7 z dne 28. 01. 1987 zvišana na devet mesecev zapora ter da je bil obsojen za enako kaznivo dejanje s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. I K 566/85-101 z dne 05. 05. 1988, na kazen osmih mesecev zapora pogojno za preizkusno dobo treh let. V tožbi z dne 22. 06. 1993 tožnik navaja, da storjena kazniva dejanja niso tako huda, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, ker so bila storjena v drugem času in v drugih okoliščinah in tožniku danes niti na misel ne pride, da bi sodeloval pri takšnih ali podobnih dejanjih. Tožnik po letu 1988 kaznivih dejanj ni več ponavljal. Iz potrdila izhaja, da ni v kazenskem postopku. Poleg tega so sostorilci pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ že bili sprejeti v državljanstvo Republike Slovenije, zato se mu ne zdi pravično, da bi posledice doletele le njega. Tožnik poudarja, da so lahko po pozitivni kazenski zakonodaji posledice pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje le tiste, ki jih kazenska zakonodaja opredeljuje. Samo dejstvo, da je bil obsojen, torej ne more pomeniti, da bi njegov sprejem v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red. Tožena stranka bi morala tožnikovo nevarnost za javni red ugotoviti na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, v upravnem postopku pa ne bi smela imeti dvojnih meril. Tožnik živi v Republiki Sloveniji že 13 let, že 10 let živi v družinski hiši z ženo in otroci. Hišo so kupili sinovi z njegovim denarjem od prodaje nepremičnin na Kosovu. Zagotovljeno ima tudi eksistenco, ker dela v sinovem podjetju, ki je bilo ustanovljeno z njegovim denarjem. Že leta 1976 je imel 12 let delovne dobe in ima dokončano poklicno šolo. V državljanstvo je bila sprejeta vsa tožnikova družina, razen o prošnji sina Mileta še ni bilo odločeno. Vse, kar tožnik ima, ima v Mariboru. Tožnik meni, da v celoti izpolnjuje pogoje za sprejem v državljanstvo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se tožnikovi prošnji ugodi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 30/91-I, v nadaljevanju ZDRS) ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da lahko osebi, ki izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva iz 1. odstavka tega člena, vlogo zavrne, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona - to je, da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije predstavljal nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Tožniku je bilo odklonjeno državljanstvo Republike Slovenije iz razloga, ker bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je bil pravnomočno obsojen s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. IV K 46/86-361 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Kp 977/86-7 z dne 28. 01. 1987 in s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, Enote v Mariboru, št. I K 566/85-101 z dne 05. 05. 1988 za enako kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ.

Tožnikovim navedbam, da storjena kazniva dejanja niso tako huda, da bi njegov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red, ni mogoče pritrditi, saj je bil dvakrat kaznovan za navedeno kaznivo dejanje (za prepovedano spravljanje drugih čez mejo iz koristoljubnosti), za katero je bila zagrožena kazen zapora od šestih mesecev do petih let in tudi zaplemba premoženja. Prav tako ni mogoče upoštevati pavšalnih tožnikovih ugovorov, da ima tožena stranka pri odločanju o prošnjah za sprejem v državljanstvo dvojna merila, ker naj bi bili sostorilci pri kaznivem dejanju po 2. odstavku 249. člena KZ SFRJ (pri eni obsodbi), že sprejeti v državljanstvo, saj mora upravni organ pri odločanju individualno ugotavljati izpolnjevanje pogojev in ocenjevati nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države. Odklonitve sprejema v državljanstvo tudi ni mogoče obravnavati kot posledico pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki jo lahko opredeljuje le kazenska zakonodaja, kot pavšalno navaja tožnik, saj se kaznovanost obravnava v okviru izpolnjevanja pogojev in ocenjevanja nevarnosti za sprejem v državljanstvo po določbah ZDRS. Le-ta pa določa, da se državljanstvo lahko odkloni osebi, če njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red. Upoštevajoč splošno nevarnost, ki jo zlasti glede na geografsko lego Slovenije, za družbo predstavljajo takšna dejanja, je tožena stranka utemeljeno ocenila, da bi tožnikov sprejem v državljanstvo predstavljal nevarnost za javni red. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba sprejeta tudi v mejah danega zakonskega pooblastila in v skladu z namenom takšnega pooblastila. Tako je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Na odločbo tudi ne morejo vplivati zatrjevane okoliščine, da je njegova družina lastnica nepremičnin v Sloveniji, ter da je državljanstvo Republike Slovenije pridobila vsa njegova družina (razen sina Mileta), saj zakon pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena ne navezuje na navedene okoliščine.

Iz navedenih razlogov tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listne o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.