Jedro

Tožnik priznava, da je dobil vrnjene odvzete bankovce, dejstva, da bi on lahko ohranjal njihovo vrednost, pa ni dokazal. Sodišči sta namreč ugotovili, da iranskih dinarjev v času od odvzema 15. 6. 1998 do pravnomočnosti oprostilne sodbe 28. 6. 2002 banke in menjalnice v Sloveniji, ne v drugih evropskih državah niso sprejemale in menjavale, Banka Slovenije pa je sicer imela uradni tečaj, a je poslovala in ga uporabljala samo s pravnimi osebami. V obravnavanem primeru ni bilo možnosti državnih organov za ohranjanje vrednosti iraškega denarja, ker ni bilo mogoče konvertiranje zaseženih bankovcev, niti obrestovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 275.891,69 euro z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 6. 1998 do plačila. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Proti tej sodbi se je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Izpodbija jo iz vseh razlogov, navedenih v 370. členu ZPP in predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi reviziji in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje. Vztraja pri stališču, da morajo državni organi, bodisi generalna policijska uprava ali sodišče, skrbeti za zavarovanje premoženja tožnika pred padcem vrednosti. Zato Sodni red določa, da so negotovinske vrednosti le izjemoma predmet predhodnih postopkov, v blagajni sodišča pa se praviloma hranijo le zaradi neposredne izročitve upravičencu, ali ker so začasno potrebne v postopku, sicer se začasno izročijo sodišču. Skrb za ohranjanje vrednosti zaseženega premoženja izhaja tudi iz 370. člena Sodnega reda, po katerem mora oseba v računovodstvu na koncu vsakega koledarskega leta pregledati odprte postavke gotovinskih in negotovinskih sodnih pologov in obvestiti sodnika. Enakemu namenu sledijo določbe Uredbe v postopku upravljanja z zaseženimi predmeti, premoženjem in varščinami, ki v 8. členu določa, da je treba predmete, katerim se s potekom časa zmanjšuje tržna vrednost, prodati takoj, ko se ugotovi, da stroški glede na vrednost ne opravičujejo nadaljnje hrambe. Pri upravljanju s terjatvami, vrednostnimi terjatvami, drugimi premoženjskimi oziroma materialnimi pravicami in poslovnimi deleži, pa je treba zagotoviti varnost in donose v skladu s tržnimi razmerami, pri upravljanju z denarjem pa zagotoviti obrestovanje in likvidnost po standardih skrbnega finančnega poslovanja. Tožnik trdi, da pri tem ni pomembno ali gre za generalno policijsko upravo ali za sodišče. Ker nobeno temu ni sledilo, je ravnalo nedopustno. Pri tem ni treba, da gre za kršitev pravne norme (protipravnost), temveč zadošča ravnanje, ki na splošno ni dopustno. Ker državni organ denarja, ki je bil zasežen tožniku, ni zavaroval pred izgubo vrednosti, je tožnik trpel škodo. Zato sodiščema očita napačno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev postopka v zvezi s 7. členom ZPP, ker ni odgovorilo na dve tožnikovi pritožbeni navedbi: trditev, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, da zaseženi denar ni pripadal tožniku, čeprav tega nobena stranka ni zatrjevala; in da je sodišče prve stopnje oprlo sodbo na dopis Banke Slovenije, ki ga je predložila tožena stranka (v nadaljevanju toženka), čeprav je tožnik temu ugovarjal. 4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1) , ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2) , je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo. Ugotovili sta, da je bilo tožniku pri hišni preiskavi s strani kriminalistov 15. 6. 1998 zaseženih 1234 bankovcev po 100 iraških dinarjev, da je bil postopek proti tožniku 28. 6. 2002 pravnomočno končan z oprostilno sodbo, da je tožnik šele 11. 12. 2006 vložil zahtevek za vrnitev zaseženih stvari in da so mu bili zaseženi bankovci dne 9. 5. 2006 vrnjeni na Okrožnem sodišču v Ljubljani.

7. Ker je tožnik zatrjeval, da mu je nastala škoda, ker policija in sodišče nista nista ustrezno poskrbeli za zavarovanje premoženja, sta pravilno uporabili določilo 26. člena Ustave Republike Slovenije (URS)(3) in Obligacijskega zakonika (OZ).(4) Presojali sta, ali je tožnik dokazal obstoj vseh štirih predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za nastanek odškodninske terjatve. Če ena od njih ni izpolnjena, odškodnine ni.

8. Medtem ko se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem nedopustnega ravnanja državnega organa in premoženjske škode, se je sodišče druge stopnje zadovoljilo s presojo, ali je tožniku nastala škoda in ker je soglašalo z ugotovitvijo prvega sodišča, da vtoževana škoda sploh ni nastala, se z obstojem drugih predpostavk ni več ukvarjalo. Tožnik sam priznava, da je dobil vrnjene odvzete bankovce, dejstva, da bi lahko on ohranjal njihovo vrednost, pa ni dokazal. Sodišči sta namreč ugotovili, da iranskih dinarjev v času od odvzema 15. 6. 1998 do pravnomočnosti oprostilne sodbe 28. 6. 2002 banke in menjalnice v Sloveniji, ne v drugih evropskih državah niso sprejemale in menjavale, Banka Slovenije pa je sicer imela uradni tečaj, a je poslovala in ga uporabljala samo s pravnimi osebami. Zato je sodišče druge stopnje pravilno povzelo ugotovitev prvega sodišča, da v obravnavanem primeru ni bilo možnosti državnih organov za ohranjanje vrednosti iraškega denarja, ker ni bilo mogoče konvertiranje zaseženih bankovcev, niti obrestovanje. Te ugotovitve sodišča prve stopnje tožnik v pritožbi sploh ni grajal, pa tudi v reviziji je ne, čeprav „preskakovanje“ ugovorov v pravnih sredstvih ni dopustno.

9. Tudi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni. Po prvem odstavku 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Zato pritožbena graja, češ da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, da zaseženi denar ni pripadal tožniku, temveč F. B., ni pomembna. Če ni škode, ni pomembno čigav je bil denar. Ta tožnikova trditev pa tudi ni utemeljena, ker je sodišče prve stopnje to navajalo zgolj v zvezi z dokazno oceno in je pojasnilo, zakaj je verjelo, da iraškega denarja ni bilo mogoče hraniti na banki.

10. Tudi očitek, češ da sta sodišči oprli svojo odločitev na listinski dokaz (dopis Banke Slovenije), ki ga je predložila toženka, ni utemeljen. Po 213. členu ZPP je sodišče tisto, ki odloča, kateri dokazi naj se izvedejo za odločitev odločilnih dejstev in mu nobena stranka tega ne more prepovedati. Poleg tega tožnik ni ugovarjal, češ da bi bil dopis ponarejen, v njem pa so podatki o tečaju iraškega dinarja, ki so itak javno objavljeni na internetni strani Banke Slovenije.(5)

11. Revizijsko sodišče, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, in po uradni dolžnosti pazilo še na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP), ni našlo očitanih pomanjkljivosti. Zato je po 378. členu ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2000 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008-137/2009 Op. št. (3): Uradni list RS, št. 33/1991-I-42/1997 Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007 Op. št. (5): www.bsi.si: Arhiv finančnih podatkov, Devizni tečaji 1945-2005