22. 10. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Emila Kadrijeviča, Ljubljana, na seji 22. oktobra 2009

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000, 111/01, 56/03, 116/03 – ur. p. b., 43/04, 96/04 – ur. p. b., 101/05, 8/06 – ur. p. b., 14/07, 32/07 – ur. p. b. in 68/08) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Iz navedb v pobudi je mogoče razbrati, da pobudnik očita ZKP obstoj protiustavne praznine. V zvezi s tem navaja, da je po drugem odstavku 15. člena Ustave z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa Ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali temeljne svoboščine. Pobudnik meni, da je pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ki med drugim zagotavlja tudi odločanje sodišča brez nepotrebnega odlašanja, že po svoji naravi takšna pravica, za katero bi moral zakon predpisati učinkovit način njenega izvrševanja. V zvezi z navedenim pobudnik primeroma našteva prvi, drugi in peti odstavek 207. člena ZKP, kjer so določeni roki za odločitev sodišča. Ker naj bi bila zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, s katerim posameznik zasleduje svoj pravni interes in uveljavlja pravico do zakonitega sojenja, bi moral po mnenju pobudnika ZKP določati rok, v katerem bi moralo sodišče odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pobudnik torej zatrjuje, da je ureditev ZKP, ki vsaj v primeru, ko je posamezniku izrečena kazen zapora, ne določa roka, v katerem bi moralo sodišče odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, v neskladju z drugim odstavkom 15. člena Ustave ter s prvim odstavkom 19. člena in prvim odstavkom 23. člena Ustave.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ZKP je očitno neutemeljena. Dejstvo, da ZKP izrecno ne določa roka, v katerem mora Vrhovno sodišče odločiti o zahtevi za varstvo zakonitosti, še ne pomeni, da je zakon v neskladju z Ustavo in da gre za protiustavno pravno praznino, ki bi jo bilo treba ob upoštevanju drugega odstavka 15. člena Ustave odpraviti. V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave in tudi s 15. členom ZKP si mora Vrhovno sodišče prizadevati, da se postopek odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti izvede brez zavlačevanja in da onemogoči zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Če prizadeta oseba meni, da sodišče ne ravna tako, ima možnost zahtevati ustrezno sodno varstvo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kot to določa Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in nasl. – ZVPSBNO). Po izčrpanju tega pa lahko v skladu z določbami 50. do 53. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) vloži ustavno pritožbo. Zatrjevanega neskladja s prvim odstavkom 19. člena Ustave pobudnik ne obrazloži, zato ga Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

3.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo kot očitno neutemeljeno zavrnilo, ne da bi se pri tem spuščalo v vprašanje, ali pobudnik za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe izkazuje pravni interes.

4.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik