Jedro

Izvensodno poravnavo lahko upošteva sodišče tudi pri odločitvi o stroških postopka, z njo pa je bilo to vprašanje za pravdni stranki, in posledično za stranskega intervenienta rešeno že v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranski intervenient nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog stranskega intervenienta z dne 16.8.2007, s katerim je ta zahteval povrnitev stroškov pravdnega postopka od tožnika.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu odvetniku pravočasno pritožil stranski intervenient iz "vseh pritožbenih razlogov". Poudaril je, da k sklepanju izvensodne poravnave med pravdnima strankama ni bil povabljen, glede na določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pa je v vsakem primeru upravičen do povrnitve pravdnih stroškov, zlasti še, ker mu je sodišče prve stopnje stransko intervencijo priznalo, s čimer mu je priznalo tudi status pravdne stranke. Po izvensodni poravnavi ni zavezan k plačilu kakršnekoli odškodnine, kar pomeni, da je v pravdi tudi v celoti uspel. S tem, ko je zavrnilo njegov predlog za povrnitev pravdnih stroškov, je sodišče prve stopnje kršilo določila ZPP, kar je nenazadnje razvidno tudi iz sodbe, ki jo prilaga pritožbi, kjer gre za identični primer kot je obravnavani. Upoštevajoč navedeno je stranski intervenient predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in "sklep spremeni v smislu pritožbenih navedb ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje".

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je skladno s prehodno določbo drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) pritožbeni preizkus opravilo skladno z dosedanjimi določili ZPP.

V skladu s 350. členom ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona je preizkusilo sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP loči med več procesnimi subjekti, t.j. organi in osebami, ki so v civilnem procesu nosilci z zakonom določenih pravic in obveznosti, pri čemer je njihov položaj v postopku različen. Poleg sodišča in pravdnih strank (tožnika in toženca) kot temeljnih procesnih subjektov se lahko med potekom civilne pravde eni izmed pravdnih strank pridruži tudi stranski intervenient. Je pa stranski intervenient samostojni procesni subjekt, ki ga ni mogoče enačiti s pravdno stranko, kot to neutemeljeno zatrjuje pritožnik, niti nima enakih pravic in obveznosti v postopku kot pravdna stranka. Stranski intervenient je namreč tretja oseba, ki se pridruži tekom postopka tisti izmed pravdnih strank, za katero ima pravni interes, da v pravdi zmaga (199. člen ZPP). Tekom postopka ji pomaga, s čimer posredno varuje tudi svoje pravne interese, in lahko zato opravlja vsa procesna dejanja, ki jih sicer lahko opravi stranka, kateri se je pridružil, vendar ravno zato, ker ni stranka in ker je njegov interes le v ugodnem izidu pravde za stranko, ki se ji je pridružil, le pod pogojem, da so ji v korist oz. niso v nasprotju z njenimi dejanji (201. člen ZPP). Položaj stranke (in vse s tem povezane procesne pravice in obveznosti) lahko dobi stranski intervenient le izjemoma, t.j. v primeru, če vstopi v pravdo kot stranka namesto stranke, ki se ji je pridružil, kar pa lahko stori le s privolitvijo obeh pravdnih strank (peti odstavek 201. člena ZPP). Zgolj s tem, da sodišče stransko intervencijo dovoli oz. je ne zavrne (kot v obravnavanem primeru), stranski intervenient položaja stranke še ne pridobi, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o uspehu stranskega intervenienta v postopku v enakem kontekstu, kot to velja za pravdne stranke. Njegov "uspeh" je namreč odvisen od izida pravde za stranko, kateri se je pridružil (prim. 154. člen ZPP), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, kar se odraža tudi pri odločanju o stroškovnem zahtevku.

Stranski intervenient lahko zahteva povračilo stroškov od nasprotne stranke (ne pa tudi od lastne stranke), pri čemer se njegovo upravičenje do povrnitve le-teh ravna po enakih merilih, kot veljajo za stranko, ki se ji je pridružil (zlasti po kriteriju uspeha strank v pravdi, ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde). Če torej slednja v pravdi uspe, mora nasprotna stranka povrniti stroške tudi stranskemu intervenientu (prvi odstavek 154. člena ZPP). Do povrnitve ustreznega dela pravdnih stroškov je lahko stranka (in posledično stranski intervenient) upravičena tudi v primeru delnega uspeha v postopku (drugi odstavek 154. člena ZPP). V obravnavanem primeru pa ne gre niti za primer popolnega, niti za primer delnega uspeha strank v postopku. Postopek se namreč ni končal z meritorno odločitvijo sodišča prve stopnje kot v zadevi Okrajnega sodišča v, opr. št. P 703/99, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v, opr. št. I Cp 1060/2007, na katero se v utemeljitev pritožbenih navedb sklicuje stranski intervenient, neutemeljeno zatrjujoč, da gre za primer, identičen obravnavanemu. V navedeni zadevi je toženka v pravdi delno uspela in je bila zato upravičena do sorazmernega povračila pravdnih stroškov, ob upoštevanju takšnega izida pravde pa tudi stranski intervenient na strani toženke. Nasprotno pa je bil v obravnavani zadevi spor med pravdnima strankama rešen s sklenitvijo izvensodne poravnave, torej z vzajemnim popuščanjem strank te poravnave oz. dogovorom samih strank in ne z meritorno odločitvijo sodišča, vsled česar ne moremo govoriti o uspehu pravdnih strank v smislu 154. člena ZPP, še manj pa o uspehu stranskega intervenienta. V tej poravnavi je bila določena višina glavnice ter rešeno vprašanje stranskih terjatev, ki gredo tožniku kot oškodovancu, pri čemer je dogovor zajemal tudi stroške pravdnega postopka, v skladu s katerim nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na to, da pomeni izvensodna poravnava dovoljeno dispozicijo pravdnih strank, učinkovanje katere ne pogojuje udeležbe stranskega intervenienta pri njenem sklepanju (ki vsebini sklenjene poravnave tudi sicer, ko je zanjo zvedel, ni nasprotoval), jo lahko ob smiselni uporabi 159. člena ZPP upošteva sodišče tudi pri odločitvi o stroških postopka (in ne le pri odločitvi o glavni stvari). Ob hkratnem upoštevanju zgoraj obrazloženega, da je torej usoda stranskega intervenienta glede njegove stroškovne zahteve odvisna od izida postopka, in ker je bilo vprašanje stroškov z izvensodno poravnavo za pravdni stranki, ter posledično tudi za stranskega intervenienta, že v celoti rešeno, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je predlog slednjega za povrnitev pravdnih stroškov zavrnilo.

Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.