Jedro

Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj upravni organ prve stopnje ni ugotovil statusa nepremičnine, ki je predmet zahtevka za denacionalizacijo, niti zavezancev za vračanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi S. d.d. Ljubljana in odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana, Izpostava B. z dne 19.4.1995. Upravni organ prve stopnje je z navedeno odločbo vzpostavil lastninsko pravico v korist upravičenca J.L., na parc. št. 1060/1 in 1060 k.o. Č., katerih imetnik pravice uporabe je občina Ljubljana-B.; na parc. št. 1061/1, 1061/7 in 1061/8, katerih imetnik pravice uporabe je Tovarna d. R.; na parc. št. 1055/1 in 1056/1, katerih imetnik uporabe je S. d.d.; na parc. št. 1056/2, 1056/3 in 1055/2, katerih imetnik uporabe je T. Ljubljana; in na parc. št. 1057/1 in 1057/2, katerih imetnik uporabe je Sl. Ljubljana. Nadalje je upravni organ prve stopnje odločil, da se nepremičnine izročijo v posest skrbniku za poseben primer, določil vrednost premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti ter odločil o vknjiženju lastninske pravice in stroških postopka. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila s tem, da upravni organ prve stopnje ni odločil o zavezancu za vrnitev navedenih nepremičnin. To je pomembno zlasti glede dejstva, da zavezanec za vračanje podržavljenega premoženja ni tista pravna oseba, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini.

Upravni organ prve stopnje se je postavil na napačno stališče, da so predmet vračanja kmetijska zemljišča, ki so po 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju (ZLPP) oz. po 14. členu Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS postala last Republike Slovenije, čeprav je iz listin v upravnem spisu razvidno, da nepremičnine ležijo v območju, za katerega je sprejet zazidalni načrt in ta zemljišča niso postala last Republike Slovenije, saj jih podjetja niso bila dolžna izločiti iz svojih sredstev. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) varuje tudi določene pravne koristi in interese upravljalcev družbene lastnine kot denacionalizacijskih zavezancev in s tem tudi njihove interese v postopku lastninjenja. Upravičenec mora zato v skladu z 41. členom ZDen predhodno priglasiti upravičenja do denacionalizacije v postopku privatizacije podjetij. Natančen postopek pa je opredeljen v ZLPP. Tožena stranka ne more preveriti navedb tožeče stranke o predlogu za izdajo začasne odredbe, ker ta ni priložena spisni dokumentaciji. Pritožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku v skladu s 143. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker mu je bilo šele vročeno poročilo o pravnem in dejanskem stanju zadeve, upravni organ prve stopnje pa v obrazložitvi svoje odločbe ni navedel razlogov za neupoštevanje dejstev, ki jih je pritožnik uveljavljal v ugovoru na poročilo.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da so bila predmetna zemljišča podržavljena kot kmetijska zemljišča na podlagi Zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Zemljišče je bilo kasneje arondirano, te arondacijske odločbe pa je Vrhovno sodišče SRS v dveh upravnih sporih v letu 1977 in 1978 odpravilo. Pravni temelj za vračanje tega kmetijskega zemljišča je 27. člen ZDen, saj S. d.d. Ljubljana, ki ima sedaj v uporabi zemljišča nima in ne sme imeti kompleksov kmetijskih zemljišč niti kompleksov trajnih nasadov. V primeru, da gre za podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, pa je S. d.d. Ljubljana dolžan izročiti ta zemljišča v last in posest upravičencu, saj na zemljišču ni pričel z gradnjo. Gradnja, pa tudi izvajanje pripravljalnih del do sedaj nista bila možna, ker je upravičenec oziroma po njegovi smrti tožeča stranka imel na zemljišču pravico brezplačnega uživanja in je tudi v letu 1995 na teh površinah pridelal cca 10 ton sena in detelje ter 2580 kg pšenice. Tožeča stranka je že v letu 1993 predlagala pri Občini Ljubljana-B. izdajo začasne odredbe zaradi prepovedi razpolaganja in lastninskega preoblikovanja podjetij. S. d.d. Ljubljana je imela možnost sodelovati v postopku, saj je odgovorila na poročila o dejanskem in pravnem položaju v predmetni zadevi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Prizadeti stranki T. Ljubljana in G. d.o.o. Ljubljana v odgovoru na tožbo navajata, da nista bili nikoli vabljeni k sodelovanju v postopku in so bile tako kršene njune pravice do udeležbe v postopku. Zato predlagata, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUP, ki se na podlagi 2. odstavka 6. člena ZDen uporablja v postopkih za denacionalizacijo, določa v 135. členu, da je pred izdajo odločbe treba ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Tožena stranka je ocenila, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj upravni organ prve stopnje ni ugotovil statusa nepremičnine, ki je predmet zahtevka za denacionalizacijo, niti zavezancev za vračanje. Na tako nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je upravni organ prve stopnje nepravilno uporabil določbe ZDen. Da to stanje ni popolno ugotovljeno, izhaja tudi iz navedb same tožeče stranke v njeni tožbi, ko predvideva možne rešitve, glede na to, ali so nepremičnine kmetijsko ali stavbno zemljišče. Ob tem pa tožeča stranka v sami tožbi navaja, da ima nepremičnine še vedno v posesti in na njih prideluje seno, deteljo in žito, v predlogu za začasno odredbo, ki ga je priložila k tožbi, pa navaja, da so na predmetni nepremičnini firme (6) postavile določene svoje objekte.

Zato bo upravni organ prve stopnje v ponovnem odločanju moral popolno ugotoviti dejansko stanje in nanj uporabiti določbe ZDen in ZLPP. V postopek pa bo moral upravni organ pritegniti vse stranke po 60. členu ZDen, to je upravičenca oziroma njegovega pravnega naslednika, zavezanca (e) in druge pravne ali fizične osebe, ki imajo za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je upravni organ prve stopnje nepopolno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialni predpis, zato je njena odločba zakonita.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih ZUS (Ur.l.RS, št. 4/77).

Določbi ZUS in ZUP je sodišče uporabilo kot republiška predpisa, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).