Jedro

Čim se postopek s tožbo ustavi, ni podlage za odločanje o zahtevi za začasno odredbo, saj je, skladno z določbami ZUS-1, vložena tožba tako procesna kot materialna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Iz odločbe druge stopnje (izdane po poteku sedemdnevnega roka iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1) sledi, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, vendar ne na način, da bi bilo o njeni (davčni) obveznosti dokončno odločeno, saj se zadeva vrača organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zato ni podlage za odločanje o stroških postopka po prvem odstavku 25. člena ZUS-1 in s tem po določbah ZPP, saj na citirano določbo napotuje peti odstavek istega člena samo v primeru, če je o tožnikovi pravici oziroma obveznosti dokončno odločeno. Situacije, ko z odločitvijo druge stopnje o tožnikovi pravici ni dokončno odločeno, peti odstavek 25. člena ZUS-1 ne ureja. Zato ostane kot podlaga za odločanje le še nadaljnje besedilo iste določbe, ki napotuje na tretji odstavek 25. člena ZUS-1.

Izrek

Postopek se ustavi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 350 EUR in 22% DDV, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 28. 6. 2013 vložila tožbo zaradi molka drugostopnega davčnega organa o pritožbi, ki jo je vložila zoper uvodoma navedeno odločbo, s katero ji je davčni organ odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti od davčne osnove 8 199 995,17 EUR po stopnji 1%, zmanjšani za 50%, v znesku 40 999,98 EUR. Hkrati s tožbo je tožeča stranka vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je dne 3. 7. 2013 sodišču sporočila, da je bilo o pritožbi tožeče stranke odločeno z odločbo druge stopnje št. DT-499-10-104/2012-6 z dne 21. 6. 2013. Po pozivu sodišča iz drugega odstavka 39. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je pooblaščenka tožeče stranke izjavila, da ne vztraja na tožbi, vztraja pa pri povrnitvi stroškov postopka, saj je bila tožba očitno utemeljena, tožeča stranka pa pred vložitvijo tožbe odločbe tožene stranke ni prejela, kar pomeni, da je bila tožba tudi potrebna.

Ker tožeča stranka pri tožbi ne vztraja, je sodišče na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek s tožbo ustavilo. Čim pa se postopek s tožbo ustavi, tudi ni podlage za odločanje o zahtevi za začasno odredbo, saj je, skladno z določbami ZUS-1, vložena tožba tako procesna kot materialna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

Pri odločanju o stroških (v II. točki izreka) pa se je sodišče oprlo na določbe petega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-1547/08-17 z dne 11. 11. 2009 ter tožnici priznalo stroške po določbah drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Iz odločbe druge stopnje (izdane po poteku sedemdnevnega roka iz drugega odstavka 28. člena ZUS-1) namreč sledi, da je tožeča stranka s pritožbo uspela, vendar ne na način, da bi bilo o njeni (davčni) obveznosti dokončno odločeno, saj se zadeva vrača organu prve stopnje v ponovno odločanje. Zato ni podlage za odločanje po prvem odstavku 25. člena ZUS-1 in s tem po določbah ZPP, ki ga zahteva tožnica, saj na citirano določbo napotuje peti odstavek istega člena samo v primeru, če je o tožnikovi pravici oziroma obveznosti dokončno odločeno. Situacije, ko z odločitvijo druge stopnje o tožnikovi pravici ni dokončno odločeno, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru, peti odstavek 25. člena ZUS-1 ne ureja. Zato ostane kot podlaga za odločanje le še nadaljnje besedilo iste določbe, ki napotuje na tretji odstavek istega člena, in na katerega je potrebno, ob upoštevanju citirane odločbe Ustavnega sodišča, po presoji sodišča v obravnavanem primeru nasloniti odločitev.