Jedro

Zagovornik v pritožbi izraža dvom o identiteti zaslišanih prič, vendar to ni pomembno za presojo njune verodostojnosti, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v točki 14 izpodbijane sodbe. Tudi dejstvo, da izpovedb prič ni bilo mogoče preizkusiti z zaslišanjem drugih tujcev, v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 23 izpodbijane sodbe.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega T. I. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega T. I. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi s prvim odstavkom 20. člena KZ-1. Obtožencu je na podlagi tretjega odstavka 308. člena in 47. člena KZ-1 izreklo kazen tri leta zapora in denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 0,70 EUR. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen vštelo prestan pripor od 14.57 ure dne 22. 9. 2020 dalje. Odločilo je, da je obtoženec dolžan plačati denarno kazen v roku treh mesecev. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev. Obtožencu je na podlagi 48.a člena KZ-1 izreklo kazen izgona tujca iz države z ozemlja Republike Slovenije za čas dveh let. Trajanje izgona se šteje od dneva pravnomočnosti sodbe. Čas, prebit v zaporu, se ne všteva v čas trajanja te kazni. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP nagrada in stroški zagovornika bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik, kot navaja, iz razlogov po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP oz. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, ali pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nasprotju z obtoženčevim zagovornikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo. Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in utemeljene v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Pri sprejemanju in podajanju dokazne ocene je namreč sodišče prve stopnje vse izvedene relevantne dokaze, vključujoč zagovor obtoženca, analiziralo skladno z načelom proste presoje dokazov, uzakonjenem v prvem odstavku 18. člena ZKP in drugem odstavku 355. člena ZKP, torej je analiziralo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, in na tej podlagi vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo in sprejelo tudi pravilne dokazne zaključke glede ravnanja obtoženca in njegove krivde, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pri tem je ustrezno kritično pretehtalo tudi vse pritožbene navedbe obtoženčevega zagovornika in nanje pravilno odgovorilo, pritožnik pa v zvezi s temi razlogi ne ponuja nobene dodatne ali drugačne utemeljitve, ki bi terjala vsebinsko dopolnitev teh odgovorov. Zato pritožbeno sodišče le izpostavlja posamezne poudarke glede obravnavanih vprašanj.

5. Zagovornik v pritožbi izraža dvom o identiteti zaslišanih prič, vendar to ni pomembno za presojo njune verodostojnosti, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v točki 14 izpodbijane sodbe. Tudi dejstvo, da izpovedb prič ni bilo mogoče preizkusiti z zaslišanjem drugih tujcev, v ničemer ne vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje v točki 23 izpodbijane sodbe. Pritožnik trdi, da v postopku ni bilo dokazano, da bi se obtoženec ukvarjal s spravljanjem tujcev na ozemlje Republike Slovenije, vendar se ta izvršitvena oblika obtožencu ne očita. Neutemeljena je pritožbena trditev, ki predstavlja pritožnikovo subjektivno dokazno oceno, da ni dokazano, da bi obtoženec za svoje delo izvedbe nezakonitega prehoda državne meje in vodenja preko slovenskega ozemlja prejel plačilo. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbi obeh prič tudi v tej zvezi skrbno preizkusilo in pravilno zaključilo, da bi obtoženec za svoje delo prejel plačilo, to je prepričljivo utemeljilo v točkah 11., 17., 18. in 23 izpodbijane sodbe ter navedenemu ni kaj dodati. Pritožbena trditev, da se izpodbijana sodba opira na listine, ki pa niso bile izvedene v dokaznem postopku, je v nasprotju s podatki spisa. V obravnavani zadevi ne gre za indice, kot zmotno meni pritožnik, ampak za neposredne dokaze, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča brez dvoma dovoljujejo gotovostno zaključevanje.

6. Čeprav obtoženčev zagovornik v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenskih sankcijah, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenskih sankcijah obrazložilo v točkah 24-29 izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine ter je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo primerno zaporno kazen v trajanju treh let in primerno stransko denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 0,70 EUR, utemeljeno je obtožencu izreklo tudi stransko kazen izgona tujca iz države za čas dveh let. Zato v odločbo o kazenskih sankcijah ni bilo treba poseči. 7. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), potem ko je ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Čeprav obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje glede stroškov, nastalih pri tem sodišču.