Jedro

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnik si je protipravno prilastil sredstva v lasti tožene stranke, zavedal se je protipravnosti svojega ravnanja, dejanje je storil naklepno ter s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena KZ-1. S svojim ravnanjem je tudi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z neupoštevanjem navodil delodajalca temu povzročil škodo oziroma kršil 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, (1) da je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila tožniku 20. 7. 2015, nezakonita in se razveljavi; (2) da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 7. 2015, temveč še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; (3) da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter (4) ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 20. 7. 2015 naprej prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal, skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 11. 2010, od njih poravnati vse prispevke in davke in mu izplačati pripadajoče neto plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo, (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper del odločitve v II. točki izreka sodbe, po katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožil tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ni zanikal, da si je 28. 5. 2015 prisvojil tri kompresorje iz odpadnih hladilnikov na A. centru. Priznal je, da je kompresorje vzel, naložil na kamion B., za katerega je bil navedenega dne zadolžen kot voznik, vse tri kompresorje pa je vrnil tisti dan, ko je bil opravljen zagovor. Tožnik ni vedel, da je potrebna posebna previdnost zaradi izpusta škodljivega plina. To je izvedel šele iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni uspela dokazati, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pravilna ocena izvedenih dokazov bi morala pripeljati do zaključka, da bi tožena stranka kljub teži kršitve lahko nadaljevala delovno razmerje s tožnikom, saj je delavcema C.C. in D.D. za enako kršitev izrekla pisno opozorilo delavcu na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do dokazov tožnika, in sicer do pisnih opozoril na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, ki sta bili izrečeni D.D. in C.C., in v tem delu ni podalo dokazne ocene. Tožena stranka se ne more uspešno sklicevati na to, da je odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sorazmerna z očitano kršitvijo in da tožniku ni mogla podati le pisnega opozorila oziroma z njim nadaljevati delovnega razmerja. Iz obrazložitve pisnega opozorila za D.D. je razvidno, da je delavec huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je z vozilom tožene stranke na zadnji del vozila pod ponjavo skril pnevmatike, se odpeljal in si pnevmatike protipravno prisvojil. Z opisanimi kršitvami je bil moten delovni proces, toženi stranki pa je nastala materialna in nematerialna škoda. V pisnem opozorilu je navedeno, da opisana kršitev lahko v skrajnem primeru predstavlja podlago za odvzem okoljevarstvenega dovoljenja. V pisnem opozorilu delavcu C.C. pa je navedeno, da je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker je dne 10. 6. 2015 neupravičeno odpeljal do odpadnih hladilnikov v A. centru, izstopil iz vozila, velik hladilnik položil vodoravno ter iz njega poizkušal z orodjem nestrokovno odstraniti kompresor, kar pa mu ni uspelo. Dne 11. 6. 2015 se je ponovno pripeljal do odpadnih hladilnikov v A. centru, izstopil iz vozila in pristavil hladilnik s kompresorjem na kontejner, ter s tem omogočil drugi neznani osebi, da je lahko neupravičeno iz omenjenega hladilnika odstranila kompresor in si ga neupravičeno prisvojila. Tudi zaradi te kršitve bi lahko toženi stranki nastala materialna in nematerialna škoda, kršitev pa bi lahko imela za posledico tudi odvzem okoljevarstvenega dovoljenja. Vendar pa je pri obeh delavcih tožena stranka ocenila, kljub teži kršitve, da bo pisno opozorilo v zadostni meri vplivalo nanju, da v bodoče kršitev ne bosta ponavljala. Sodišče prve stopnje navaja, da se je zakoniti zastopnik tožene stranke po proučitvi resnosti in posledic kršitve, zaupanja ter možnih ukrepov zoper tožnika sam odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je ugotovil, da je zaupanje v tožnika in njegovo delo v celoti porušeno in ga ni več mogoče vzpostaviti. Zakoniti zastopnik tožene stranke pa je v primeru dveh delavcev, ki sta na identičen način kot tožnik kršila pogodbo o zaposlitvi, sprejel drugačno odločitev. Pritožba navaja, da pred tem tožnik ni kršil delovnih obveznosti, ni mu bilo izrečeno opozorilo ali kakšen drug ukrep tožene stranke. Zato se sprašuje, katere so potem okoliščine, ki so utemeljevale odločitev zakonitega zastopnika, da je le tožniku odpovedal pogodbo o zaposlitvi, čeprav so imele vse kršitve za toženo stranko enake posledice (protipravna prisvojitev, moten delovni proces, izpusti v okolje, možnost izgube okoljevarstvenega dovoljenja, nastanek materialne in nematerialne škode). Priča E.E., predsednica sindikata F., je izpovedala, da je bil dogovor z delodajalcem, da se zaposlene pri ugotovitvi prve kršitve kaznuje s pisnim opozorilom. Pri naslednjih kršitvah pa odpove pogodba o zaposlitvi. V konkretnem primeru je bila seznanjena, da bo postopek proti vsem zaposlenim enak. Dogovorjeno je bilo, da delavci odtujene kompresorje vrnejo. Predlagala je, da se vsem zaposlenim izreče pisno opozorilo, v skladu z dogovorom v podjetju.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker naj se ne bi opredelilo do dokazov tožnika, in sicer do pisnih opozoril na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovne kršitve, ki sta bili izrečeni D.D. in C.C., zaradi česar naj bi bila dokazna ocena v tem delu pomanjkljiva. Gre za protispisno navedbo, saj se je sodišče prve stopnje določno opredelilo do navedenih pisnih opozoril, ter natančno ugotovilo, kaj se je navedenima delavcema očitalo, zato je mogoče pritožbo v tem delu razumeti zgolj kot nestrinjanje tožnika z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali bi lahko tožena stranka s tožnikom nadaljevala delovno razmerje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga kršitve določb postopka.

7. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 11. 2010 (B 1) za nedoločen čas na delovnem mestu ?voznik komunalnega vozila?. Tožena stranka je tožniku 10. 7. 2015 vročila pisno seznanitev z očitanimi kršitvami pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ga povabila na zagovor. Tožniku je 17. 7. 2015 (B 4) iz razloga po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi naklepnih hujših kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja in naklepnih hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08 in nasl.), storjenih 28. 5. 2015 s tem, ko je med 7:41 in 9:01 uro opustil delo po pogodbi o zaposlitvi ter se z vozilom tožene stranke neupravičeno odpeljal do odpadnih hladilnikov v A. centru, izstopil iz vozila ter se odpeljal, nato pa ob 7:49 uri ponovno pripeljal do odpadnih hladilnikov, iz dveh hladilnikov nestrokovno odstranil dva kompresorja in ju pospravil v vozilo ter se odpeljal, kršitev pa je ponovil istega dne še ob 9:00 uri, ko se je ponovno pripeljal do odpadnih hladilnikov, izstopil iz vozila, nestrokovno odstranil kompresor iz hladilnika, ga naložil na službeno vozilo in se odpeljal ter si na opisan način protipravno prilastil tri kompresorje. Zaradi opisanih kršitev mu je tožena stranka očitala motenje delovnega procesa ter povzročitev materialne škode, okolju pa naj bi nastala z ravnanjem delavca nepopravljiva škoda, saj se pri nestrokovni odstranitvi kompresorjev iz hladilnikov v ozračje nekontrolirano izpustijo hladilni plini, ki so toplogredni in povzročijo tanjšanje ozona, v tla pa so se nekontrolirano izlila olja, ki lahko onesnažijo tla in podtalnico. S tem je bil močno in nepopravljivo prizadet tudi ugled tožene stranke, ki je javno podjetje, katerega edini družbenik je bil ustanovljen za zagotavljanje javne službe upravljanja zbiranja, uvažanja in odlaganja vseh vrst odpadkov čiščenja javnih površin in upravljanja ter vzdrževanja javnih sanitarij oziroma je tako toženi stranki nastala tudi nematerialna škoda.

8. Po 1. alineji prvega odstavka 110. ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 pa v primeru, ko delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

9. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil kršitev po 1. in po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede same kršitve pritožba niti nima razlogov, zato je pritožbeno sodišče v tem delu preizkusilo sodbo po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava. Tožnik si je protipravno prilastil sredstva v lasti tožene stranke, zavedal se je protipravnosti svojega ravnanja, dejanje je storil naklepno ter s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine iz 204. člena KZ-1. S svojim ravnanjem je tudi huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj je z neupoštevanjem navodil delodajalca temu povzročil škodo oziroma kršil 33., 34., 35., 36. in 37. člen ZDR-1. 10. Bistvo pritožbe je tožnikovo nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je podan tudi drugi pogoj za podajo zakonite izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede na tožnikove navedbe pravilno ugotavljalo, ali je bil tožnik diskriminiran v smislu 6. člena ZDR-1, saj je trdil, da pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan zato, ker dvema sodelavcema tožena stranka za enaki kršitvi ni izredno odpovedala pogodb o zaposlitvi.

11. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se v primeru delavca D.D. tožena stranka ni odločila za odpoved, ker je bil ta delavec, kot sta izpovedala zakoniti zastopnik tožene stranke ter H.H. v spornem obdobju na dopustu, zato mu niso mogli pravočasno in zakonito podati izredne odpovedi. Bistveno je tudi, da je šlo pri D.D. sicer za protipravno prilastitev odpadnih gum, kar pa že samo po sebi pomeni, da ni šlo za enako kršitev kot v tožnikovem primeru. Posledično tudi niso nastale enake posledice, torej ogrožanje varnosti delavca samega, ker je nestrokovno odstranjevanje kompresorja nevarno za tistega, ki kompresor odstrani, ter škoda, ki je nastala toženi stranki in okolju.

12. Glede delavca C.C. pa je bilo pravilno ugotovljeno, da je šlo za enkraten poskus dejanja, tožena stranka pa je tudi upoštevala, da je v svojem zagovoru dejanje obžaloval. Tudi v tem primeru ne gre enako kršitev, saj je tožnik odstranil tri kompresorje, pri delavcu C.C. pa je glede odstranjevanja kompresorja ostalo pri poskusu, oziroma naj bi drugi osebi omogočil prilastitev hladilnika. Glede na navedeno so protispisne in neutemeljene pritožbene navedbe, da je šlo za enake kršitve, ki naj bi toženi stranki povzročile enake posledice. Neutemeljeno je torej tožnikovo stališče, da zaradi dveh pisnih opozoril, ki sta bili podani D.D. in C.C., ni dokazano, da tožena stranka s tožnikom ne bi mogla nadaljevati delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 13. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da naj bi tožena stranka in sindikata pri toženi stranki sklenili dogovor, da so delavci ob prvi kršitvi (le) pisno opozorjeni. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke Janka Kramžarja, oziroma njegovega soočenja s pričo E.E. (predstavnico sindikata F.) pravilno ugotovilo, da takšen dogovor ni obstajal. Tak dokazni zaključek potrjuje tudi izpoved priče G.G. (predstavnika sindikata F.), in sicer, da so se na nekaj sestankih res pogovarjali o kršitvah, povezanih zlasti z alkoholom na delu, a kakšnega dogovora niso dosegli, pri toženi stranki pa so bili še drugi postopki izrednih odpovedi, in ne samo tožnikov. Iz izpovedi priče E.E. izhaja, da naj bi ti dogovori potekali že pred leti, v letih 2008, 2009, celo 2007, zakoniti zastopnik pa je svojo odločitev, da tožniku izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, prepričljivo pojasnil s tem, da so pri toženi stranki potem, ko je prišlo do delovne nesreče s smrtnim izidom (domnevali so, da je delavec padel z vozila, ker se ni z obema rokama držal vozila, saj naj bi v eni roki držal vrečko z odtujenimi predmeti), sklicali delavce ter jim pojasnili, da se ne sme odnašati nobenih predmetov in da se to v prihodnosti ne bo več toleriralo, o tem so pri toženi stranki pisali tudi v internem glasilu ... (list. št. 101), zato je direktor sklepal, da bo to zadostovalo, da do kršitev ne bo več prihajalo. Posledično, ker ga s sindikatoma ni zavezoval dogovor o postopanju v primeru kršitev pogodbenih obveznosti, se je tudi po stališču pritožbenega sodišča, glede na težo kršitve in okoliščine primera, lahko odločil za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in ne zgolj za podajo pisnega opozorila.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).