Jedro

Okoliščina, da je med zemljišči pravdnih strank sporna meja, ni ovira za odločitev v sporu zaradi motenja posesti, ko daje sodišče varstvo glede na zadnje mirno stanje posesti in nastalo motenje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da je dolžna tožena stranka v roku treh dni odstraniti vse lesene količke, postavljene na južnem delu nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, upoštevajoč skico izvedenca A. A. z dne 2. 9. 2015, ki je sestavni del izreka sklepa, in sicer količke, označene z Y2 - Y11 ter na ta način v celoti vzpostaviti prejšnje stanje. Toženi stranki je prepovedalo v bodoče s takšnim ali podobnim ravnanjem posegati v posest tožeče stranke na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X. V delu, ki se je nanašal na odstranitev lesenega količka, označenega z Y12, pa je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je dolžna tožena stranka v roku 15 dni povrniti pravdne stroške tožeči stranki v višini 1.354,21 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po preteku paricijskega roka do plačila.

2. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku.(1) Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Menila je, da je sodišče prve stopnje napačno dokazno ocenilo izvedensko mnenje izvedenca geodetske stroke, saj je kljub navedbi izvedenca, da podaja le najverjetnejšo katastrsko mejo z odklonom 2,5 metra, štelo, da je katastrska meja že določena in se torej postavljeni koli nahajajo na parceli tožnika. Zaradi nedoločene meje bi moralo sodišče zahtevek zavrniti ali postopek prekiniti, dokler se meja dokončno ne ugotovi. Sodišče je nadalje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj tožnik spornega zemljišča do 3. 4. 2014 ni imel v posesti in ga nikoli ni obdeloval, zaradi tožnikovega motenja posesti pa je toženec s postavitvijo kolov izvrševal samopomoč. Sodišče priči B. B. ni verjelo, medtem ko je vso verodostojnost podelilo ženi tožnika C. C. B. B. ob zaslišanju ni lagala in ni izpovedovala v korist toženca, je pa logično, da je bila kot solastnica zainteresirana za izid pravde in se je zato seznanila z zapisniki o zaslišanju prič. Ob soočenju s Č. Č. ji ne bi bilo treba v rokah držati zapisnika o svojem zaslišanju, saj ne bi izpovedovala drugače, svoje izpovedbe tudi ni spreminjala. C.C. pa je po drugi strani izpovedovala za več kot 30 let nazaj, pri čemer ni logično, da bi pokojni D. D. v letu 1950 rekel, da je ciprese zasadil na nepremičnino tožnikov, oni pa bi poseg trpeli vse do vložitve tožbe. Nelogično je tudi, da bi tožniki pobirali krompir ob naravnih pregradah kot so ciprese, vinska trta ter cisterna, ki je sicer v zemlji mnogo širša kot njen pokrov in je že to preprečevalo sajenje krompirja tik ob njej. Poleg tega je sodišče nepravilno zaključilo, da med parcelama tožnika in toženca ni bilo travnate površine oziroma ozar, saj sta obstoj ozar potrdili obe pravdni stranki in več prič. Sodišče je napačno ocenilo nepristranske internetne posnetke iz leta 2013, na katerih se natančno vidi, do kod je bila leta 2013 posejana koruza, spregledalo je tudi dejstvo, da je koruza v letu 2015 rastla v „L“ liniji, kot še nikoli prej. Prvostopenjskemu sodišču se je dvakrat zapisalo, da se je toženec samopomoči poslužil 4. 4. 2015, kar ni res, do samopomoči je namreč prišlo 4. 4. 2014. Sodišče je ravnalo nepravilno, ko ni opravilo vpogleda v zemljiško knjigo, kar bi spremenilo presojo o pričanju B. B., niti ni želelo opraviti ogleda na terenu, razdalje s fotografij pa je določalo kar samo.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev pritožbenih stroškov v plačilo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 33. člena Stvarnopravnega zakonika(2) daje sodišče posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da je bil sporni del zemljišča že od nekdaj v njegovi posesti, v katero je posegel toženec s postavitvijo količkov. Toženec je postavitev količkov priznaval, vendar obenem trdil, da je zakupnik tožnika šele v aprilu 2014 prvič obdelal sporni del zemlje in ga zasejal s poljščinami, pred tem pa je bila tam travnata površina oziroma ozare, ki jih je imel v posesti toženec, s postavitvijo količkov je tako na svoji nepremičnini zgolj izvrševal dovoljeno samopomoč. Med pravdnima strankama je bilo torej sporno, ali leseni količki stojijo na nepremičnini tožnika ali toženca. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbenim navedbam, da je sodišče v obravnavani zadevi zmotno štelo, da je katastrska meja že določena. V postopku motenja posesti je namreč bistveno zgolj, kdo je imel sporni del nepremičnine v zadnji mirni posesti ter ali je prišlo do motenja. Glede na to, da med pravdnima strankama sicer ni dvoma, kje se sporni del zemljišča v naravi nahaja, ugotovitev sodišča, da se količki glede na najverjetnejšo katastrsko mejo najverjetneje nahajajo na zemljišču tožnika, zadostuje za potrebe obravnavanega postopka motenja posesti. Določitev poteka meje pa bosta morali pravdni stranki urediti v upravnem ali sodnem nepravdnem postopku. Tako so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče zaradi neurejene meje tožbeni zahtevek zavrniti ali pravdo prekiniti, dokler meja ne bo dokončno urejena. Okoliščina, da je med zemljišči pravdnih strank sporna meja, namreč ni ovira za odločitev v sporu zaradi motenja posesti, ko daje sodišče varstvo glede na zadnje mirno stanje posesti in nastalo motenje.

6. Pritožbeno sodišče nadalje ne sledi pritožbenim navedbam, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni verjelo priči B. B., temveč je neupravičeno verjelo le tožnikovi ženi C. C. Po oceni pritožbenega sodišča je bila namreč dokazna ocena sodišča prve stopnje skrbna, natančna in prepričljiva ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Izpovedba C. C., da je bil sporni del zemlje vselej v posesti tožnika, da je njiva tožnika segala neposredno do nepremičnine toženca in med njima ni bilo širše travnate površine oziroma ozar ter da sta zakupnika koruzo vsa leta sadila v povsem enakem obsegu, je bila ne le skladna z izpovedbama tožnika in Č. Č., ampak tudi podprta s slikovno dokumentacijo v spisu. Predvsem pa je iz fotografij v prilogah spisa A7-A9 ter A13 razvidno, da so se na spornem delu zemljišča nahajali koruzni štrclji, ki dokazujejo, da je zemljo že preteklo leto obdelal tožnikov zakupnik, poleg tega pa je bila struktura zemlje z vidnimi ostanki štrcljev koruze in travo v šopih enaka na fotografijah B8 in B9, pri čemer fotografija B8 prikazuje sporni del zemljišča, ki naj bi bil v aprilu 2014 šele prvič obdelan, fotografija B9 pa del zemljišča, na katerem meja in torej tudi predhodna tožnikova posest sploh ni sporna. Četudi je sodišče res med drugim navedlo tudi nekatere neprepričljive oziroma neprimerne razloge, ki naj bi kazali na pristransko izpovedbo priče B. B., je v ostalem pojasnilo, da izpovedbi priče ni sledilo tudi zato, ker njene izpovedbe o širokem zelenem pasu (ozarah) med njivama tožnika in toženca, ki naj bi terjala košnjo s parkovnim traktorjem, predložene fotografije niso potrdile. Res je sicer, da je razdalje na podlagi fotografij težko ocenjevati, vendar pritožbeno sodišče povsem sprejema oceno sodišča prve stopnje, da je iz fotografije B8 že na prvi pogled očitno, da je bila razdalja med njivama bistveno manjša od 1,5 metra.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izpovedbami pravdnih strank in prič ocenilo, da med nepremičninama sploh ni bilo travnatih površin oziroma ozar. O ozarah, širokih 1,5 metra med njivama pravdnih strank in 50 cm med njivo tožnika in cipresami toženca, sta izpovedala le toženec in njegova žena, medtem ko sta priči E. E. in F. F. izpovedovali o ozkih ozarah med parcelama v širini do 50 cm oziroma največ enega metra. Na drugi strani so tožnik, C.C. ter Č.Č. skladno izpovedovali, da med parcelama ozar ni bilo, temveč je tožnikova njiva segala čisto do cipres toženca in pokrova njegove greznice, da je bil med parcelama jasno viden rob in sta se razlikovali tudi po višini. Njihovim izpovedbam je sodišče prve stopnje povsem upravičeno sledilo, saj so bile podprte s slikovno dokumentacijo, ki je bila predložena tako s strani tožnika, kot tudi toženca. Iz fotografij obeh pravdnih strank namreč ozare, o kakršnih sta izpovedovala toženec in njegova žena, niso bile razvidne. Sodišče prve stopnje je povsem prepričljivo pojasnilo, da je zaradi dolgoletnih izkušenj v kmetovalstvu pri oceni širine ozar verjelo Č. Č. in ne njegovemu sinu F. F.,(3) nenazadnje pa je slednji povedal tudi, da so koruzo vsa leta sadili v povsem enakem obsegu in čisto do roba, kar potrjuje izpovedbo tožnika, da je bil sporni del zemljišča pred postavitvijo količkov v njegovi posesti. Priča E. E. pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča izpovedovala povsem neprepričljivo. Glede na vse navedeno pritožnik s ponovnimi navedbami, da je koruza v letu 2015 prvič rastla v „L“ liniji, ne more uspeti.

8. Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče internetne posnetke iz leta 2013 napačno dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče se namreč strinja s sodiščem prve stopnje, da posnetki potrjujejo zgolj ugotovitev, da je naravna meja med parcelama potekala tik ob cipresah toženca, medtem ko meje med njivama pravdnih strank na njihovi podlagi zaradi slabe ločljivosti posnetkov ni bilo mogoče ugotavljati. Pritožnik z navedbami, da so ciprese, trta in širina greznice pod zemeljsko površino preprečevale sajenje in pobiranje krompirja, ne more uspeti, saj gre za nove trditve, pri čemer toženec ni navedel, zakaj jih ni podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede zavrnitve dokaznih predlogov pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo dokazni predlog z vpogledom v zemljiško knjigo, saj bi služil dokazovanju pravno nepomembnih dejstev v obravnavani zadevi. Obenem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi sicer izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na presojo izpovedbe priče B. B., saj se je sodišče seznanilo z zemljiškoknjižnimi izpisi za obravnavane parcele (priloge A2-A5) in torej vedelo, da je priča solastnica toženčevih nepremičnin. Tudi zavrnitev dokaznega predloga za opravo ogleda je bila upravičena, saj naj bi se z ogledom ugotavljalo, da meja med zemljišči ni določena, kar je bilo med strankama nesporno, ter položaj greznic, ki pa je natančno razviden iz skice izvedenca geodetske stroke. Glede pritožbenih navedb, da se je sodišču prve stopnje na dveh mestih napačno zapisalo, da je do samopomoči toženca prišlo v letu 2015 in ne v letu 2014, pa pritožnik že sam ugotavlja, da gre za očitno pisno pomoto.

9. Pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo razlogov, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

10. Toženec ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), odgovor tožnika, ki ni pripomogel k vsebinski presoji pritožbenega sodišča, pa za odločitev v zadevi ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 87/2002 in 91/2013, v nadaljevanju SPZ.

Op. št. (3): Priča F. F. je izpovedovala, da je bil med parcelama zelo ozek pas širine do pol metra, največ en meter, medtem ko je Č. Č. izpovedoval, da je bil med nepremičninama le rob v širini do 10 cm.