Jedro

Dejstvo, da se je tožnica zaposlila pri tujem delodajalcu ni nastalo šele po izdaji odločbe, ki še ni postala dokončna, ampak je obstajala - kontinuirano - tudi v času do odločitve upravnega organa (in tudi po njej). Zato ga je kot pravno odločilnega upoštevati pri presoji zakonitosti drugostopenjskega sklepa, s katerim je bila potrjena ugotovitev prvostopenjskega organa, da se tožnica na delo ni vrnila.

Izrek

1. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi, da je tožnica neupravičeno izostala z dela od 18.1.1993 dalje in ji je zato delovno razmerje prenehalo z dnem 18.1.1993. 2. V ostalem se revizija zavrne.

3. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo kot neutemeljen tožbeni zahtevek V. J., da se razveljavita sklep direktorja tožene stranke z dne 20.1.1993 in sklep Sveta C., z dne 5.3.1993, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožeči stranki prenehalo delovno razmerje sporazumno in odločitev, da se tožnica po končanem študiju in delu v tujini lahko ponovno vrne na delo k toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da je bila izraba študijskega dopusta v dneh od 4. do 8.1.1993 in od 11. do 15.1.1993 tožnici odobrena, ker pa ni pristopila k opravljanju izpitov, je šteti njeno odsotnost z dela za neupravičeno. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi na povrnitev stroškov šolanja in razliko stanovanjskega posojila toženi stranki v skupnem znesku 521.751,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.2.1993 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je na pritožbi obeh strank delno ugodilo tožeči stranki tako, da je spremenilo I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje in razveljavilo oba izpodbijana sklepa tožene stranke. V posledici te odločitve je delno razveljavilo del I. točke izreka, ki se je nanašala na odločitev o reintegracijskem zahtevku. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovni izrek je s sklepom v celoti ugodilo. Svojo odločitev je oprlo na drugačno pravno presojo glede upravičenosti tožničine odsotnosti z dela v času od 4. do 8.1.1993 in od 11. do 15.1.1993. Dejstvo, da delavec po odobrenem študijskem dopustu ne pristopi k izpitu, ni pravno odločilno pri presoji upravičenosti oziroma neupravičenosti izostanka z dela. Zato je tožničino odsotnost z dela do 18.1.1993 upoštevalo kot upravičeno, od tega dne dalje pa za neupravičeno. Presodilo pa je, da ni bil za zakonito prenehanje delovnega razmerja izpolnjen pogoj iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, saj tožnica do izdaje sklepa direktorja o prenehanju delovnega razmerja dne 20.1.1993 neupravičeno izostala namesto petih le tri delovne dni.

Tožena stranka je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz vseh razlogov po 370. členu ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijana sodba zaradi pomanjkljivosti ne da preizkusiti. Ob ugotovitvi, da je tožnica zaradi zaposlitve pri drugem delodajalcu samovoljno zapustila delo pri toženi stranki dne 18.1.1993, bi to ugotovitev moralo upoštevati pri pravni presoji zakonitosti dokončnega sklepa tožene stranke. Po stališču revizije je v tem delu sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnica je do vročitve sklepa 26.1.1993 neupravičeno izostala z dela več kot pet delovnih dni in se na delo niti ob dokončnosti in po dokončnosti izpodbijanega sklepa ni vrnila. Zato je bil pogoj iz 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR izpolnjen že tega dne, nedvomno pa dne 25.2.1993, ko je svet tožene stranke obravnaval ugovor tožnice. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo drugostopenjskega sodišča v primeru, da je samo ne bo ustrezno spremenilo. V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določilo 5. oziroma 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, s katerima je določeno, kdaj preneha delavcu, ki je neupravičeno izostal z dela zaporedoma najmanj pet delovnih dni, delovno razmerje. V 5. točki omenjenega zakonskega določila je urejen primer, ko se delavec po neupravičeni odsotnosti vrne na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, v 6. točki pa primer, ko se delavec do dokončnosti sklepa na delo ni vrnil. Tožnica, ki ji je delovno razmerje po odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje prenehalo s prvim dnem odsotnosti, to je 30.12.1992, se po ugotovitvah obeh sodišč na delo do izdaje dokončnega sklepa dne 5.3.1993 ni vrnila. Revizijsko sodišče sprejema kot pravilno pravno stališče pritožbenega sodišča, da je tožnica izostala z dela neupravičeno šele od 18.1.1993 dalje, saj je bila zaradi odobrenega ji študijskega dopusta do tega dne njena odsotnost upravičena. Ne strinja pa se s pravno presojo, da je tožničino neupravičeno odsotnost upoštevati le do dneva izdaje sklepa prvostopenjskega organa, to je v obravnavanem primeru 20.1.1993. Takšna razlaga in odločitev bi bila materialnopravno pravilna le v primeru, če bi se tožnica do tega dne vrnila na delo. Tega pa ni storila in tudi ni mogla (niti želela) storiti, saj se je po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč dne 19.1.1993 zaposlila pri tujem delodajalcu in s tem izrazila željo in voljo, da ne namerava nadaljevati z delovnim razmerjem pri toženi stranki. To dejstvo je bilo znano že direktorju tožene stranke, ki je kot prvostopenjski organ sprejel deklarativno odločbo. Z njo je bila ugotovljena pravna posledica - to je prenehanje delovnega razmerja - ki jo ZDR v 6. točki 1. odstavka 100. člena predpisuje za ugotovljeno dejansko stanje - to je neupravičeno odsotnost z dela več pet dni zaporedoma. To dejstvo torej ni nastalo šele po izdaji odločbe, ki še ni postala dokončna, ampak je obstojalo - kontinuirano - tudi v času do odločitve ugovornega organa (in tudi po njej). Zato ga je kot pravno odločilnega upoštevati pri presoji zakonitosti drugostopnega sklepa, s katerim je bila potrjena ugotovitev prvostopenjskega organa, da se tožnica na delo ni vrnila.

Pri presoji vprašanja, do kdaj se mora delavec po neupravičeni odsotnosti vrniti na delo, da si zagotovi določen čas za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, je bilo že sprejeto pravno stališče - do izdaje dokončnega sklepa. To dejstvo je odločilno tudi v obravnavanem primeru, ko se tožnica do dokončnosti izpodbijanega sklepa na delo ni vrnila zaradi sklenitve delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. To pomeni, da je trajal tožničin neupravičeni izostanek z dela, čeprav je kot prvi dan odsotnosti upoštevati 18.1.1993, vse do izdaje dokončne odločitve tožene stranke. Samo v primeru, če toženi stranki ob izdaji prvostopenjske deklarativne odločbe ne bi bilo znano dejstvo, da se je tožnica z 19.1.1993 zaposlila drugje, ampak bi zanj izvedela po odločitvi direktorja, bi ga morala ugotavljati v novem postopku. Drugačno stališče in razlaga pritožbenega sodišča bi bila v konkretno ugotovljenih dejanskih okoliščinah lahko nasprotna namenu 6. točke 1. odstavka 100. člen ZDR. Iz ravnanja tožnice, ki je dne 19.1.1993 (torej v času, ki izhaja tudi iz izreka sklepa direktorja) sklenila delovno razmerje pri drugem delodajalcu, izhaja prepričljiv zaključek, da njena odsotnost pri toženi stranki ni bila upravičena, niti opravičljiva. Z izpodbijano deklarativno dokončno odločbo tožene stranke je bila zgolj potrjena tožničina volja in odločitev za prenehanje delovnega razmerja mimo pogojev in postopka, določenega v 1. in 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR.

Iz navedenih razlogov je bil materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje zmoten. Ob pravilni uporabi materialnega prava je revizijsko sodišče v smislu 1. odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka.

Sklep o revizijskih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP.