Jedro

Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti.

Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, dopolnilna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-27/2012-373 z dne 26. 4. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. A. se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano dopolnilno odločbo odločilo: (1) da so parcele št. 614/2 k .o. ..., parcele št 156/1, 156/2, 156/3, 274/1, 275/1, 597/5, 597/6, 597/11 in 597/12, 599/1, 599/2, 599/3 ter 600, vse k o. ... in parcele št. 850/15, 850/16 in 850/17, vse k. o. ... ter parcela št. 1189/1 v deležu do 2137923/2138095, k. o. ... in parcela št. 4/12 k. o. ..., predmet vračila denacionalizacijski upravičenki brez poračunavanja razlike v vrednosti, (2) da je tožnik dolžan upravičenki A. A. doplačati odškodnino do polne vrednosti ob podržavljenju za bistveno manj vredne denacionalizirane parcele – parcelo št. 620/17 v višini 19,05 DEM, parcelo št. 620/18 v višini 56,31 DEM in parcelo št. 620/10 v višini 116,33 DEM, vse k. o. ..., skupaj v višini 191,68 DEM, v svojih obveznicah, v roku treh mesecev po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe, (3) da je tožnik dolžan upravičenki A. A. doplačati odškodnino do polne vrednosti ob času podržavljenja za bistveno manj vredne denacionalizirane parcele – parcelo št. 274/2 v višini 796,51 DEM, parcelo št. 275/2 v višini 58.227,46 DEM, parcelo št. 276/3 v višini 5.677,95 DEM, parcelo št. 597/8 v višini 4.892,96 DEM, parcelo št. 597/9 v višini 2.958,75 DEM, vse k. o. ..., v svojih obveznicah, v skupni višini višini 72.553,63 DEM v roku treh mesecev po pravnomočnosti te dopolnilne odločbe, in (4) da se zahtevki upravičenke A. A. za višje vrednosti od določenih zavrnejo.

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je A. A. dne 8. 6. 1993 pri takratni Občini B. vložila zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin. Občina B. je zahtevo v delu, ki se nanaša na naravne znamenitosti, z dopisom z dne 15. 11. 1999 odstopila Ministrstvu za kulturo, Ministrstvo za kulturo pa jo je odstopilo na podlagi spremenjenih določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) v pristojno reševanje toženki z dopisom z dne 28. 9. 2000. Nepremičnine so bile kot naravna znamenitost razglašene z Odlokom SO Mozirje o razglasitvi znamenitosti ter kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju Občine Mozirje (Uradni list RS, št. 27/87). Navedeni odlok predstavlja predpis v smislu tretjega odstavka 18. člena ZDen, zato je o denacionalizaciji na podlagi 4. točke prvega odstavka 54. člena ZDen odločala toženka. Podržavljeno premoženje, predmet zahteve za denacionalizacijo, je bilo podržavljeno A. A. z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana z dne 17. 9. 1947, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji, navedenega v 2. točki prvega odstavka 3. člena ZDen kot pravni temelj pravice do vrnitve. Po zaključenem denacionalizacijskem postopku je toženka vrnila A. A. vse parcele, ki so predmet te odločbe, v last in posest, z več delnimi odločbami, v katerih ni odločila tudi glede njihove vrednosti in razlik v vrednosti v času podržavljenja in v času vračanja, kot zahtevajo določbe 25. člena in 26. člena ZDen, zaradi česar je potrebno o razliki odločiti z dopolnilno odločbo. V primeru bistvene, več kot 30 % razlike v vrednosti vrnjene nepremičnine v primerjavi s časom podržavljenja, je ZDen opredelil doplačilo do polne vrednosti oziroma povračilo vlaganj v vrnjeno nepremičnino. Toženka dalje navaja, da ZDen-B za predmetni primer posebne zahteve za doplačilo razlike med vrednostmi podržavljenih nepremičnin in vrnjenih zemljišč ne določa; ne roka in tudi ne vlaganja posebne zahteve tudi ne zahteva ZDen. Glede na že samo vloženo zahtevo za denacionalizacijo premoženja in v naravi vrnjeno bistveno manj vredno premoženje, upoštevajoč namen zakona in določbe 26. člena ZDen, denacionalizacijskemu upravičencu za doplačilo ni potrebno vlagati posebnega zahtevka. Navedeno izhaja tudi iz določb 26. člena ZDen, saj je v prvem odstavku določeno, da se nepremičnina, katere vrednost se je po podržavljenju bistveno zmanjšala, upravičencu vrne z doplačilom odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju. Tako razlago podpira celoten 26. člen ZDen. Doplačilo vrednosti vrnjene bistveno manj vredne nepremičnine vsebuje tako že sama vložena zahteva za denacionalizacijo. Upravičenka A. A. je o zahtevi z dne 7. 6. 1993 v točki a) zahtevka tako navedla, da zahteva vrnitev vseh nepremičnin, ki so družbena lastnina in v uporabi družbeno pravnih oseb v last in posest, in v točki c) zahtevka, da za nepremičnine, ki so v zasebni lasti ali jih zaradi kakršnega koli drugega razloga ni mogoče vrniti, pa zahteva odškodnino. Določbe 26. člena ZDen, očitno v zavarovanje pravic denacionalizacijskega upravičenca, ne določajo tudi, da je upravni organ že v denacionalizacijski odločbi dolžan odločiti tudi o vrednostih in poplačilih v primerih razlik ali da je že v denacionalizacijski odločbi dolžan napovedati izdajo dopolnilne odločbe o vrednostnih in morebitnih poplačilih zaradi razlik v vrednostih, ter 26. člen ZDen v svojem zadnjem odstavku ne govori o zahtevi, pač pa o zahtevku. Zadnji odstavek 26. člena ZDen določa namreč, da če se upravičenec in zavezanec ne sporazumeta, glede razlike v vrednosti odloči o zahtevku organ, ki vodi postopek, naknadno z dopolnilno odločbo. V takih primerih ne gre za ponovno odločanje o isti stvari. Ne glede na navedeno je tožnik kot zavezanec za plačilo odškodnine za bistveno manj vredna vrnjena zemljišča tekom postopka in vse do konca ugovarjal, da gre prepozen zahtevek, kolikor je bil postavljen šele z vlogo z dne 13. 4. 2015 in zatrjeval, da je na podlagi 26. člena ZDen-B bilo treba zahtevek za zmanjšano vrednost nepremičnine vložiti do 5. 1. 1999, kar naj bi potrjevala tudi upravno sodna praksa, in priložil sklep Vrhovnega sodišča X Ips 188/2014. Tožnik je v postopku vztrajal, da niti 66. člen ZDen niti določbe 34. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo ne dajejo pravne podlage, da upravni organ ponovno obravnava nepremičnine, ki so že bile pravnomočno vrnjene upravičencu. Upravni organ bi moral ugotavljati vrednost podržavljenih in vrnjenih nepremičnin v okviru ugotavljanja dejanskega stanja do izdaje odločb, s katerimi so bile nepremičnine vrnjene. Toženka tako ni ravnala, vendar pa pomanjkljivosti ne more sanirati s tem, da dodatno raziskuje dejansko stanje premoženja, o katerem je pravnomočno že odločeno. Toženka je navedbe tožnika presodila kot neutemeljene ter v nadaljevanju ugotovila manj vrednost vrnjenih nepremičnin in priznala odškodnino, kot je določena v 2. in 3. točki izreka izpodbijane dopolnilne odločbe.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

2. Tožnik se z izdano odločbo ne strinja in vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnik najprej izpostavlja, da v zadevi ni razjasnjeno, ali je bila zahteva za denacionalizacijo pravilno vložena oziroma če je zahtevo podpisala oseba, ki je bila za to pooblaščena. Tožnik je na navedeno opozoril toženko že z vlogo z dne 5. 3. 2019. Tožnik se ne strinja z odgovorom toženke v izpodbijani odločbi, da je bila pravilnost zahteve očitno že poprej preverjena tudi s strani tožnika in da ne ZDen in ne ZUP/86 ne vsebujeta določb, da bi upravni organ moral preveriti pooblastila, dana znotraj pravne osebe, ki v njeno korist in v njenem imenu vlaga določeno zahtevo. Tožnik se s tem ne strinja ter se sklicuje na prvi odstavek 54. člena ZUP/86. Tožnik navaja, da gre pri tem za bistveno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba zahtevo zavreči oziroma podrejeno, izpodbijano odločbo odpraviti in toženki naložiti, da v ponovnem postopku razčisti, ali je podpisnik zahteve za denacionalizacijo msgr. C. C. v času vložitve zahteve imel pooblastilo takratnega zakonitega zastopnika vložnice, to je takratnega nadškofa.

Tožnik dalje navaja, da je z izpodbijano odločbo določena odškodnina za parcele, ki so upravičenki že bile pravnomočno vrnjene v naravi, pri čemer naj bi bile vrnjene kot bistveno manj vredne. Pri tem je toženka zavzela stališče, da poseben zahtevek za odškodnino ni potreben in da šteje, da zahtevek vsebuje že sama zahteva za denacionalizacijo. Tožnik v zvezi s tem ugotavlja, da v nobeni od dveh zahtev, ki jih je vložila upravičenka v predmetnih zadevi, ni zahtevka za odškodnino zaradi manj vrednosti. Tožnik je v postopku opozarjal, da je pri obravnavi zahtevka za odškodnino za zmanjšano vrednost vrnjenega premoženja treba upoštevati 26. člen ZDen-B, po katerem je bilo treba takšen zahtevek vložiti do 5. 1. 1999. O tem se je izreklo Vrhovno sodišče tako v sklepu X Ips 188/2014, kot tudi v več drugih odločbah, ki so v omenjenem sklepu naštete. Iz teh sodnih odločb izhaja jasno stališče Vrhovnega sodišča, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok. Zato je razlogovanje toženke, da je pooblaščena, da brez posebnega zahtevka za odškodnino za manjvrednost na podlagi 26. člena ZDen in brez upoštevanja 26. člena ZDen-B ugotavlja, katero premoženje je bilo vrnjeno kot manj vredno ter določi odškodnino, povsem nepravilno. Gre za situacijo, ko upravni organ določi odškodnino za nekaj, za kar nima podlage v (pravočasnem) zahtevku stranke. Pri tem je bilo kršeno tudi načelo „res iudicata“ in „ne bis in idem“, ko je toženka ponovno obravnavala dejansko stanje parcel, ki so že denacionalizirane in je o njih že pravnomočno odločeno. Če je bilo dejansko stanje ob izdaji odločb, s katerimi so bile obravnavane parcele vrnjene v naravi, pomanjkljivo ugotovljeno, tega nato ni mogoče več sanirati z dopolnjevanjem postopka; to bi morala upravičenka uveljavljati s pritožbo. Če tega ni storila, je s tem prekludirana, odločitev o denacionalizaciji nepremičnin pa je pravnomočna. Četrti odstavek 26. člena ZDen ni pravna podlaga za naknadno ugotavljanje vrednosti že vrnjenih nepremičnin. Toženka tudi nima prav, da se 26. člen ZDen-B nanaša le na najemojemalce prostorov in stanovanj oziroma na upravičence do vračila poslovnih prostorov in stanovanj. Že v postopku je tožnik navedel, da velja za vse nepremičnine, torej tudi za vračilo kmetijskih zemljišč in gozdov, kar izhaja tudi iz dikcije 26. člena ZDen-B. Glede na navedeno je izpodbijana odločba izdana brez ustreznega (pravočasnega) odškodninskega zahtevka in v nasprotju z osnovnimi procesnimi načeli, načelom pravnomočnosti in načelom prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. Gre za bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zaradi česar je izdana odločba v celoti nepravilna in nezakonita. Zgolj podrejeno in preventivno pa tožnik še prereka izračun zmanjšane vrednosti vrnjenih parcel. Že v upravnem postopku pa je tudi navajal, da gre za napačen pristop za primerjavo vrednosti premoženja v času podržavljenja in v času vračanja.

Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

4. Stranka z interesom A. A. pa v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je 9. 2. 2022 sprejelo sklep, da o zadevi odloča po sodnici posameznici, in sicer iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ugotovilo je namreč, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale ne pisno ne ustno na glavni obravnavi.

**Glavna obravnava**

6. Sodišče je v zadevi dne 24. 3. 2022 izvedlo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležili tožeča stranka in stranka z interesom A. A. Za toženo stranko pa je vabilo izkazano, poleg tega je sodišču tudi sporočila, da se glavni obravnavi odpoveduje.

**Dokazni sklep**

7. Na naroku za glavno obravnavo je sodišče vpogledalo v listine, ki jih je vložil tožnik, stranka z interesom pa je navedla, da se v odgovoru na tožbo tudi sklicuje prav nanje, označene v sodnem spisu kot priloge A3 – A6, in sicer izpodbijano dopolnilno odločbo in zahtevi za denacionalizacijo, ki ju je vložila A. A. na Občino B., z dne 25. 2. 1992 in dne 7. 6. 1993, dopis tožnika toženki z dne 5. 3. 2019, in vse listine upravnega spisa. Sodišče je vpogledalo tudi v listine, ki jih je predložila stranka z interesom, priloge C2 do C5, in s katerimi je dokazovala, da je vložnik zahtev za denacionalizacijo imel za to pooblastilo zakonitega zastopnika upravičenke, kar pa sicer po tožnikovem umiku ugovora v nadaljevanju ni bilo več sporno. Drugih dokaznih predlogov ni bilo.

**K odločitvi sodišča**

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno priznanje A. A. kot denacionalizacijski upravičenki odškodnine do polne vrednosti ob podržavljenju za bistveno manj vredne denacionalizirane nepremičnine, v tožnikovih obveznicah. Tožnik je namreč na glavni obravnavi navajal, da ne vztraja več pri ugovoru, ki ga je podal v tožbi, da je v zadevi ostalo nerazjasnjeno, ali je oseba, ki je za upravičenko vložila zahteve za denacionalizacijo, to je msgr. C. C., za to imela pooblastilo takratnega zakonitega zastopnika upravičenke. Pravilnost s strani stranke z interesom vloženih zahtev za denacionalizacijo tako ni (več) sporna.

10. Toženka je odločitev o priznanju odškodnine za manjvrednost vrnjenih nepremičnin oprla na razlogovanje, da so bile parcele, predmet odločbe, upravičenki vrnjene v last in posest z več delnimi odločbami, s katerimi pa ni bilo odločeno tudi glede njihovih vrednosti in razlik v vrednosti po stanju v času podržavljenja in času vračanja, kot to zahtevajo določbe 25. in 26. člena ZDen, zato je že na podlagi same vložene zahteve za denacionalizacijo premoženja in 26. člena ZDen ter brez posebnega zahtevka upravičenke za doplačilo bilo treba o tem odločiti z dopolnilno odločbo. Tožnik pa meni, da bi bilo pri odločanju treba upoštevati 26. člen ZDen-B ter še navaja, da v nobeni od zahtev za denacionalizacijo, ki ju je vložila upravičenka, tudi ni zahtevka za odškodnino za morebitno zmanjšano vrednost in da glede na to četrti odstavek 26. člena ZDen ni pravna podlaga za naknadno ugotavljanje vrednosti že vrnjenih nepremičnin.

11. Po presoji sodišča se tožnik utemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu X Ips 188/2014 z dne 22. 10. 2014, v katerem je to navedlo, da je že v odločbah I Up 66/2002 z dne 16. 9. 2004, I Up 680/2004 z dne 6. 7. 2005, X Ips 179/2005 z dne 25. 1. 2007 in II Ips 689/2006 z dne 15. 11. 2007 sprejelo jasno stališče, ki predstavlja ustaljeno stališče sodne prakse, da je rok 60 dni za vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine, določen v 26. členu ZDen-B, materialni prekluzivni rok, katerega potek ima za posledico, da procesnega dejanja, vezanega na ta rok, ni več mogoče opraviti. Kot izhaja iz tega 26. člena ZDen-B, rok teče od uveljavitve tega zakona. V sodbi X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 (pa) je Vrhovno sodišče navedlo, da se je, upoštevaje sklep Ustavnega sodišča U-I-326/98 z dne 30. 9. 1998, s katerim je bilo izvrševanje celotne novele zadržano, in datum objave njegove odločbe U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, s katero je začasno zadržanje izvrševanja novele prenehalo, 60-dnevni rok iz 26. člena ZDen-B iztekel 5. 1. 1999. To je torej materialni rok, do katerega je bilo mogoče vlaganje zahtevkov zaradi manjvrednosti vrnjene nepremičnine v postopkih, v katerih o denacionalizaciji še ni bilo pravnomočno odločeno1, upoštevaje pri tem, da je v prej omenjeni sodbi X Ips 266/2014 z dne 23. 3. 2016 Vrhovno sodišče tudi navedlo, da v primeru, če je do bistvene manjvrednosti prišlo šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B, upravičenec odškodnino lahko uveljavlja do izdaje odločbe o denacionalizaciji. To pa pomeni, da je Vrhovno sodišče (tudi) z navedenim stališčem ostalo v okviru določbe četrtega odstavka 26. člena ZDen, po kateri organ v primeru, če se zavezanec in upravičenec, ki je od njega zahteval iz naslova manjvrednosti vrnjene nepremičnine razliko v vrednosti, ne sporazumeta glede navedene razlike v vrednosti, odloči o zahtevku naknadno z dopolnilno odločbo; torej zahtevek za manjvrednost denacionaliziranih nepremičnin mora biti podan v okviru denacionalizacijskega postopka, pred odločitvijo o denacionalizaciji nepremičnin.

12. Tako glede na določbo 26. člena ZDen-B kot tudi glede na četrti odstavek 26. člena ZDen mora torej za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti najkasneje pred izdajo odločbe o vrnitvi nepremičnine2 biti postavljen zahtevek, glede na četrti odstavek 26. člena ZDen pa mora zahtevek biti že tudi vsebinsko obravnavan, vendar o njem nato ni odločeno, ker se upravičenec in zavezanec nista uspela sporazumeti o razliki v vrednosti podržavljenih in vrnjenih nepremičnin.

13. Po presoji sodišča razlogovanje toženke v izpodbijani odločbi, da poseben zahtevek za odškodnino za uveljavljanje odškodnine iz naslova manjvrednosti niti ni potreben ter da ga obsega že sama zahteva za denacionalizacijo kot taka ter da že zgolj ugotovitev, da v postopku za vrnitev nepremičnin ni bila ugotovljena njihova vrednost v času podržavljenja in v času vračanja ter morebitna manjvrednost v času vračanja, predstavlja podlago za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZDen, kaže, da je toženka izpodbijano dopolnilno odločbo izdala ob nepravilni razlagi in uporabi zakona.

14. Kot je sodišče že navedlo, podlago za izdajo dopolnilne odločbe na podlagi četrtega odstavka 26. člena ZDen predstavlja dejansko stanje, ki izkazuje _izrecen in pravočasen zahtevek za odškodnino_ za zmanjšano vrednost nepremičnine, o denacionalizaciji katere se odloča, ter _obravnavanje zahtevka v denacionalizacijskem postopku tako, da se ugotavlja vrednost nepremičnine v času podržavljenja in času vračanja_, in ki se zgolj ne zaključi s priznanjem odškodnine, ker se upravičenec in zavezanec glede višine ne sporazumeta. Izdaja dopolnilne odločbe ob neupoštevanju navedenega, to je brez pravočasnega zahtevka za manjvrednost denacionaliziranih nepremičnin ter ne da bi se v denacionalizacijskem postopku že ugotovila oziroma ugotavljala vrednost podržavljenih nepremičnin in nepremičnin, ki se vračajo, pa bi pomenila, kot pravilno zatrjuje tožnik, kršitev načel „res iudicata“ in „ne bis in idem“.

15. Ob povedanem sodišče kot neutemeljene zavrača navedbe stranke z interesom, upravičenke do denacionalizacije, podane v smeri, da bi tožnik ne mogel nasprotovati priznanju odškodnine iz naslova manjvrednosti, tako zaradi poteka časa od vložitve zahtev(e) za denacionalizacijo kot iz razloga, ker je bil za poplačilo odškodnin ustanovljen. Sodišče se s stranko z interesom tudi ne strinja, da zahtevek za manjvrednost v roku iz 26. člena ZDen-B oziroma v skladu z zakonom ne bi mogel biti uveljavljan, ker se je prenos zadev v pristojno reševanje toženki pričel vršiti šele po letu 2000; zahtevek za odškodnino zaradi manjvrednosti nepremičnin je (seveda) bilo treba vložiti pri organu, ki je (takrat) imel v reševanju zahtevo za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin. Kolikor pa so postopki za denacionalizacijo predmetnih nepremičnin tekli tako, kot navaja stranka z interesom, torej da je bil v teh uveljavljan zahtevek za odškodnino za manjvrednost nepremičnin itd., bo toženka v ponovnem postopku, če se bo izkazalo za resnično, to upoštevala kot del relevantnega dejanskega stanja.

16. Po navedenem toženka zaradi nepravilne razlage in uporabe zakona dejanskega stanja o navedenih relevantnih vprašanjih (obstoj pravočasnega zahtevka za odškodnino zaradi manjvrednosti v last in posest vrnjenih nepremičnin, ugotovitev vrednosti vrnjenih nepremičnin po stanju ob podržavljenju ter po stanju v času vračanja v denacionalizacijskih odločbah) ni ugotavljala oziroma ga ni ugotovila popolno. Zato je izpodbijana odločba nezakonita ter jo je sodišče na podlagi 4. točke v povezavi z 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo toženki v ponoven postopek. V tem bo toženka morala razlagati in uporabiti ZDen tako, kot je podalo pravno mnenje sodišče v tej sodbi, in če se bo izkazalo, da so pogoji za vodenje postopka za izdajo dopolnilne odločbe izpolnjeni, bo morala toženka vrednost nepremičnin v času podržavljenja ugotoviti tako, kot je določeno v tretjem odstavku 44. člena ZDen, ter ne tako, kot je vrednosti ugotavljala v izpodbijani odločbi, to je po metodi povprečne vrednosti, ugotovljene za celotno podržavljeno površino.

**O stroških postopka**

17. Stroškovni zahtevek stranke z interesom je sodišče zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, kajti stranka z interesom je nastopala na strani toženke, toženka pa v tem postopku ni uspela, saj je sodišče njeno odločbo odpravilo.

1 Za že pravnomočno končane postopke pa je bil v 24. členu ZDen-B določen enoletni rok, ki se je iztekel 7. 11. 1999. 2 Najkasneje do tedaj po sodni praksi le za primer, če je šele po izteku roka iz 26. člena ZDen-B prišlo do zmanjšanja vrednosti nepremičnine.