Jedro

V 19. člena ZJC-B je vzpostavljena zakonska domneva, ki je v obravnavanem primeru kategorizirane javne poti podana, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Samo dejstvo poteka prometa med strankami ni sporno, tožnik tudi v tožbi zatrjuje vožnjo tovornjakov in drugih vozil, ki tovorijo les, pot pa povezuje kategorizirano gozdno cesto ..., v nadaljevanju pa se obravnavana javna pot navezuje na javno cesto enake ali višje kategorije (glej tudi 25. točko 2. člena ZCes-1), kar tudi med strankami ni sporno. Gre torej za uresničitev razlastitvenega namena iz prvega odstavka 92. člena ZUreP-1, za uresničitev mreže javne infrastrukture. Iz določb 37. do 40. člena Zakona o gozdovih (ZG) pa izhaja, da imajo tudi gozdne ceste javen značaj in splošno uporabo (v skladu s predpisanim režimom), torej tožbeni ugovor, da se sporna pot navezuje na gozdno cesto, v smislu vprašanja poteka prometa, ni pravno relevantno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v korist Občine A. dovolil razlastitev nepremičnin parc. št. 3228/5 in 3230/6 obe k.o. ..., v lasti B. C. do 1/1; da razlastitvena upravičenka pridobi lastninsko pravico na razlaščenih nepremičninah; da se po dokončnosti odločbe v zemljiški knjigi vpiše lastninska pravica na Občino A.; da se po uradni dolžnosti izbriše zaznamba razlastitvenega postopka; da razlastitveni zavezanec lahko po pravnomočnosti zahteva plačilo odškodnine ali nadomestno nepremičnino; da se na razlaščenih nepremičninah izbriše stvarno breme preužitnih pravic; da se zahtevi razlastitvenega zavezanca za povrnitev stroškov postopka delno ugodi in se mu odmerijo stroški v višini 1.014,44 EUR in je stroške dolžna plačati Občina A.. Iz obrazložitve izhaja, da upravni organ odloča na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B). Ugotavlja, da obstoječa kategorizirana javna pot ..., poteka po parcelah, ki sta predmet razlastitve, in se uporablja dalj kot stanovanjska hiša razlastitvenega zavezanca, ki je bila zgrajena po letu 1991 in gospodarsko poslopje leta 1999. Cesta ne predstavlja dvorišča stanovanjski hiši, stanovanjska hiša ima tudi dovolj funkcionalnega prostora. Zaradi razlastitve parcel ne bo prišlo do delitve celotnega zemljiškega kompleksa. Parcele, ki sestavljajo kompleks se nahajajo v precejšnji oddaljenosti od javne poti, zato pot ne more predstavljati ovire za opravljanje osnovne kmetijske dejavnosti. Gospodarski objekt v katerem je tudi hlev, je pridobil gradbeno dovoljenje v letu 2018 in kot izhaja iz posnetka PISO so mu zagotovljene zadostne funkcionalne oziroma manipulativne površine. Ocenjuje, da je javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino oziroma ga presega, saj se javna pot v nadaljevanju navezuje na kategorizirano gozdno cesto ... in predstavlja edino povezavo za uporabnike. Presodil je tudi nujnost razlastitve in ugotavlja, da razlastitvena upravičenka ni lastnica zemljišča 3876/107 k.o. ..., za katerega razlastitveni zavezanec predlaga, da se na njem uredi dostop do gozdnih zemljišč. Razlastitveni zavezanec pavšalno ocenjuje tehnične lastnostni zemljišča, po katerem naj bi potekala pot kot povezava. Organ sprejema ekspertizo, ki jo je predložila razlastitvena upravičenka. Iz ekspertize o ustreznosti neimenovane poti na parceli 3876/107 k.o. ... izhaja, da ta ne more služiti kot povezava na gozdno cesto, ustrezno povezavo bi bilo potrebno zgraditi, kar bi povzročilo nesorazmerne stroške. Javna pot ... pa ni primerna za vožnjo tovornjakov za spravilo lesa (ne izpolnjuje tehničnih zahtev) ker poteka čez središče strnjenega naselja in se tudi neposredno ne navezuje na glavno gozdno cesto ..., saj je vmes zemljišče, ki ni last Občine A.. V zvezi s 6. točko izreka ugotavlja, da je pri parcelah vpisan preužitek v korist C. in D. E., zato je organ oba v skladu s tretjim odstavkom 108. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) upošteval kot stranki postopka, ter ugotavlja, da je bil potreben tudi izbris zaznambe preužitka.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in soglašal z razlogi prvostopnega organa.

3. Tožnik izpodbija odločbo organa, ker ni podan javni interes. V zahtevi je Občina A. poudarila, da naj bi pot, ki je predmet razlastitve uporabljalo 90 lastnikov, od katerih ima prebivališče v .... Vendar pa sta organa spregledala, da se vsi gozdovi, ki naj bi se navezovali na predmetno pot, nahajajo na območju Mestne občine Novo mesto in ni prav nobene potrebe za uporabo poti, saj imajo vsi gozdovi na voljo številne druge dostope. Predvsem pa ne drži, da bi bila razlastitev v korist občanov semiške občine ali same Občine A.. Že v zahtevi niso opredeljene gozdne parcele, katerih lastniki naj bi koristili gozdno cesto, ki se navezuje na javno pot ..., kot tudi niso navedeni lastniki, ki naj bi prebivali v Beli Krajini oziroma Občini A.. Trditve o uporabnikih te poti iz Bele Krajine ni moč preveriti. Javna pot služi predvsem potrebam Republike Slovenije pri gospodarjenju z gozdnim kompleksom, ki v celoti leži na območju MO Novo mesto, pri čemer pa imajo vse parcele številne druge navezave na javne ceste. Teh drugih navezav organ ni preverjal, niti se do trditev ni opredelil, kar predstavlja kršitev postopka. V obrazložitvi je pavšalno zapisano, da obstoječa pot predstavlja edino povezavo za uporabnike, kar gotovo ne drži. Organ bi moral po uradni dolžnosti, v okviru presoje nujnosti in sorazmernosti posega preveriti, za katere uporabnike naj bi bil to edini dostop in zakaj drugi ne bi mogli priti v poštev. Zavrača navedbo drugostopnega organa, da je javni interes izkazan že s tem, da gre za obstoječo javno cesto, ki je kategorizirana in se po njej odvija promet. Stališču, da zgolj kategorizacija zadostuje za izkazanost javnega interesa ni moč pritrditi. Še vedno morajo biti izpolnjeni vsi pogoji za razlastitev, vključno z dejansko javno koristjo. Dodaja tudi, da za podanost javnega interesa ne more zadoščati velika verjetnost, da gozdno cesto uporabljajo tudi drugi uporabniki, na katere se sklicuje drugostopenjski organ. Po mnenju tožnika pa tudi ni sorazmernosti med zasledovano javno koristjo in posegom v zasebno lastnino, saj parcele, ki so predmet razlastitve, predstavljajo dvorišče med njegovo stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem. Pot je nevarna za njegove otroke, predstavlja pa tudi oviro za nadaljnji razvoj kmetije. Promet je moteč zaradi hrupa in nevarnosti, ki jo prinašajo težki tovornjaki in druga motorna vozila, ki prevažajo po 40 ton lesa. Glede na navedeno razlastitev predstavlja prekomeren poseg v njegovo zasebno lastnino. Ne soglaša s stališčem, da nevšečnosti, ki jih navaja ne sodijo v tehtanje sorazmernosti in niso predmet presoje. Ni pa bistvena ugotovitev organa, da naj bi trasa poti obstajala že pred zgraditvijo tožnikove stanovanjske hiše in gospodarskega poslopja. Dejstvo je, da sta oba objekta zgrajena na njegovi zemlji in da trasa predstavlja dvorišče njegove kmetije. Pot se je takrat uporabljala minimalno, v vsakem primeru pa bistveno manj kot se v zadnjem času. Pričakovati pa je, kolikor bo prišlo do razlastitve, še znatno povečanje prometa. Dejstvo je, da gre zaenkrat še vedno za enoten kompleks zemljišč, ki jih bo pot presekala. Izpodbijana odločba je nezakonita tudi, ker razlastitvena upravičenka razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Ekspertiza ne more imeti dokazne vrednosti, saj ne gre za objektiven dokument, bila je izdelana s strani subjekta, ki je zainteresiran za izid postopka. Parcela 3876/107 je res v lasti Republike Slovenije, vendar bi določitev javne poti po tej trasi ne predstavljala posega v zasebno lastnino, pot pa v naravi že obstaja in se tudi uporablja. Organ tudi spregleda, da se pot, ki poteka preko tožnikovega dvorišča nadaljuje po tem istem zemljišču, tako da lastništvo te nepremičnine ne more biti odločilni faktor. V zvezi s tem predlaga izvedenca geodetske stroke, ki se bo opredelil glede primernosti in ustreznosti trase poti. Izpodbijana odločba pa je nezakonita tudi glede odmerjenih stroškov, ki so bili priglašeni glede na vrednost zemljišč, ki so predmet razlastitve. Ni moč pritrditi stališču organa, da gre za neocenljivo zadevo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka v drugostopenjski odločbi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5. Stranki z interesom Č. E. in D. E. na tožbo nista odgovorila.

6. Stranka z interesom Občina A. je na tožbo odgovorila in predlaga zavrnitev. Ne soglaša z ugovorom tožnika, da so bile že usmeritve za pripravo ekspertize pristranske.

7. Sodišče je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje za odločanje po sodnici posameznici, stranki pa na glavni obravnavi nista imeli ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. 8. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo vse listine, ki sta jih stranki prisotni na glavni obravnavi predlagali v dokazne namene, zavrnilo pa je dokazni predlog za postavitev izvedenca geodeta, ki ga je predlagal tožnik, ker sodišče sprejema trditve o stanju nadomestne trase poti, ki naj nadomesti razlaščeno, torej bi bila postavitev izvedenca nepotrebna. Predlagani tožnikovi dokazi so bili zbrani v upravnem postopku in jih je organ pri svoji odločitvi upošteval, zato je sodišče, na podlagi njihove ponovne presoje preverilo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Predmet presoje v upravnem sporu je razlastitvena odločba izdana na temelju 19. člena ZJC-B. ZJC-B, ki ureja poseben postopek razlastitve v primerih, ko je ob uveljavitvi tega zakona obstoječa javna cesta potekala po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, torej ne Republike Slovenije ali občine, ki sta sicer lastnici državne oziroma občinske ceste (3. člen ZJC oziroma 39. člen ZCes-1). V tem postopku se določbe 92. do 114. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), krovnega zakona, ki, oziroma je urejal razlastitev, uporabljajo, če z 19. členom ZJC-B posamezna vprašanja razlastitve niso urejena drugače. 11. V zadevi ni sporno, da je bila občinska pot ..., ki poteka po nepremičninah tožnika, kategorizirana že na podlagi Odloka o kategorizaciji občinskih cest v Občini A. iz leta 2003 (torej pred letom 2005, kar je prvi pogoj za uporabo določbe 19. člena ZJC-B).

12. Tožnik ugovarja obstoju javne koristi z navedbami, da uporaba poti ni v interesu občanov Občine A. (kot je navajala razlastitvena upravičenka v predlogu za razlastitev), temveč služi le RS pri gospodarjenju z gozdnim kompleksom, ki leži na območju Mestne občine Novo mesto. V zvezi z navedenim ugovarja nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju in kršitvi določb postopka. Postopek razlastitve po 19. člena ZJC-B se od splošnega razlastitvenega postopka razlikuje v tem, da se obstoj javne koristi ne predpostavlja na podlagi obstoja ustreznega prostorskega akta (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), temveč glede na to, ali je ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC. Prvi odstavek 2. člena ZJC je določal, da so javne ceste prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Vsebinsko enaka je določba prvega odstavka 3. člena ZCes-1. 13. V obravnavanem primeru gre za kategorizirano javno pot. Javna pot je po 14. točki 14. člena ZJC občinska cesta, ki ne izpolnjuje v predpisu iz 1. alineje tretjega odstavka 6. člena ZJC določenih minimalnih elementov za lokalno cesto, ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu (krajevne in vaške ceste ali poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, gonjače in podobne). V 2. alineji prvega odstavka 4. člena Uredbe o merilih za kategorizacijo javnih cest (Uradni list RS št. 49/1997) pa je določo, da so javne poti namenjene povezovanju naselij ali delov naselij v občini in ne izpolnjujejo predpisanih meril za lokalno cesto ali so namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu (krajevne ceste in poti, vaške ceste in poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, gonjače in podobne) ter v 9. členu, ki določa merila za razmejitev med lokalnimi cestami in javnimi potmi, med njimi zbirna prometna funkcija ceste, širina vozišča ter utrjenost, da se občinske ceste, ki ne izpolnjujejo meril za kategorizacijo med lokalne ceste, kategorizirajo kot javne poti.

14. V 19. člena ZJC-B je torej vzpostavljena zakonska domneva, ki je v obravnavanem primeru kategorizirane javne poti podana, kolikor po kategorizirani poti poteka promet v skladu s kategorizacijo. Samo dejstvo poteka prometa med strankami ni sporno, tožnik tudi v tožbi zatrjuje vožnjo tovornjakov in drugih vozil, ki tovorijo les, pot pa povezuje kategorizirano gozdno cesto ..., v nadaljevanju pa se obravnavana javna pot navezuje na javno cesto enake ali višje kategorije (glej tudi 25. točko 2. člena ZCes-1), kar tudi med strankami ni sporno. Gre torej za uresničitev razlastitvenega namena iz prvega odstavka 92. člena ZUreP-1, za uresničitev mreže javne infrastrukture. Iz določb 37. do 40. člena Zakona o gozdovih (ZG) pa izhaja, da imajo tudi gozdne ceste javen značaj in splošno uporabo (v skladu s predpisanim režimom), torej tožbeni ugovor, da se sporna pot navezuje na gozdno cesto, v smislu vprašanja poteka prometa, ni pravno relevantno.

15. Tožbeni ugovor, da javna pot ne koristi občanom Semiča, ker jo koristi le RS, je v okviru presoje javne koristi nerelevanten. Vprašanje domovanja v Občini A., ki je razlastitvena upravičenka in vprašanje različnosti uporabnikov javne poti je, ob nespornosti prometa na njej, ki poteka na način, ki je skladen s kategorizacijo, ob dejstvu, da se z uporabo sporne javne poti združuje promet in pot vodi do cest enake ali višje kategorije, nerelevantno.

16. Ugotovljen obstoj javnega interesa pa sam po sebi še ne pomeni, da je razlastitev nepremičnine dopustna, temveč je treba še presoditi, ali je za doseganje javnega interesa zahtevani poseg v lastninsko pravico nujno potreben in ali je dosežena javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Tudi ta pogoja je upravni organ ugotavljal. Tožnik uveljavlja nesorazmeren poseg v njegovo zasebno lastnino iz več razlogov, za katere pa sodišče, tudi ob seštevku ne meni, da tožnikova zasebna prizadetost pretehta javno korist. Nesporno med strankami je, da je tožnik tako stanovanjsko hišo kot gospodarsko poslopje zgradil, ko je sporna pot že obstajala, in kot izhaja iz razlogov organa, noben od objektov ni lociran tako, da bi se sporna pot funkcionalno obravnavala kot dvorišče teh objektov, torej tudi sporna pot ne bi smela biti nevarnejša kot vsaka druga za tožnikove otroke. Tožnik ni prepričljiv pri utemeljevanju razlogov, da je pot ovira za nadaljnji razvoj kmetije in ovira uporabo zemljiškega kompleksa. Dejstvo je, da po poti do parcel obdelovalnega kompleksa dostopa tudi sam in gostje, na katere se sklicuje. Ostaja dejstvo skupnih nevšečnosti, ki ga promet težkih tovornjakov povzroča, vendar, te ne pretehtajo javne koristi, ki je v povezovanju prometnic na cesto višje kategorije. Namreč gre za nevšečnosti, ki jih prinese promet in ki bi obstajale enake pri toliko več posameznikih, kolikor bi se funkcija sedanje ceste prenesla na drugo traso, ki poteka skozi naselje, kar predlaga tožnik.

17. Zavrniti pa je treba tudi ugovor, da za uresničitev javnega interesa zahtevani poseg v tožnikovo lastninsko pravico ni nujno potreben. Dejstvo je, da za uresničitev razlastitvenega namena - mreža cest, ki bi bile že zgrajene, in bi se z njihovo uporabo lahko uresničil sedanji namen prometa po sedaj spornih nepremičninah, ne obstaja. Predlog tožnika, da bi promet potekal po ... (v enakem obsegu in z uresničitvijo enake povezovalne funkcije s kategorizirano gozdno cesto ...), je povezan z izgradnjo odseka po parceli 3876/107 (v lasti RS), ki ni v enakem funkcionalnem stanju kot sedaj kategorizirana gozdna cesta ... . Zatrjevanju, da obstaja druga ustrezna in enakovredna nepremičnina, ki bi lahko nadomestila ..., torej ni mogoče slediti. Tožnik ni izkazal, da bi razlastitvena upravičenka (ali država) razpolagala z enakovredno nepremičnino, ki bi bila ustrezna za uresničitev razlastitvenega namena, predlagana trasa ni enakovredna oziroma ni v stanju kot že zgrajena gozdna cesta in primerna, taka kot je, za vožnjo tovornjakov. Tožnik oporeka dokazni vrednosti predložene Ekspertize, s katero družba Slovenski državni gozdovi zavrača tožnikov predlog po novi trasi, zaradi stroškov izgradnje, ker naj bi bila pristranska. Vendar pa je na tožniku dokazno breme, da bi ob ugovoru nujnosti izkazal, da je z njegove strani predlagana nova trasa po parceli 3876/107 k.o. ..., ki bi se nato priključila na ..., enakovredna sedanji. Tožnik pa tega kljub podanemu ugovoru nujnosti ni izkazal, v tožbi (glej stran 7 tožbe) sam navaja, da bi bilo treba del nove trase po parceli 3876/7 k.o. ... utrditi ali urediti, zato sodišče ugotavlja, da je za razlastitev tožnikovih nepremičnin izkazan tudi element nujnosti. Že ob tem stališču, da ni govora o enakovrednosti predlagane druge trase, ker ni fizične povezave poti ... s kategorizirano gozdno cesto ..., torej ker bi bilo treba za vzpostavitev enakovrednosti obeh tras izgraditi novo gozdno cesto ali jo vsaj utrditi, sodišče ne presoja še dodatnih argumentov organa, ki so vezani na neprimernost poti ..., in ki jih tožnik izpodbija z dokaznim predlogom, postavitvijo izvedenca geodetske stroke, ki bi se opredelil glede primernosti in ustreznosti te trase. Dokazni predlog je iz navedenega nepotreben.

18. Tožnik ugovarja tudi odmeri stroškov v prvostopni in drugostopni odločbi. Iz obrazložitve organa prve stopnje v zvezi z odmero stroškov izhaja, da je stroške odmeril ob upoštevanju postopka razlastitve kot neocenljivo zadevo, po 1. točki Tarifne številke 28 Odvetniške tarife (OT). Tožnik ugovarja, da so bili stroški priglašeni glede na vrednost zemljišč, ki so predmet razlastitve, ki je razvidna iz višine odškodnine, ki jo je ponudila v postopku upravnega spora stranka z interesom Občina A., zato je vrednost te pravice moč oceniti, in sicer je vrednost najmanj toliko, kot znaša ponujena odškodnina. Ugovor ni utemeljen. Odločanje o razlastitvi v upravnem postopku je odločanje v neocenljivi zadevi, zato je pri povračilu stroškov razlastitvenemu zavezancu treba nagrado odvetnika odmeriti na podlagi 2. alineje 1. točke Tarifne številke 28 OT, ki se nanaša na neocenljive zadeve, kot se je postavilo na stališče Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 76/2020 z dne 10. 3. 2021. Prvostopni organ je glede na navedeno pravilno odmeril stroške prvostopnega postopka.

19. Z 2. točko izreka je drugostopni organ odločil, da stroške pritožbenega postopka nosi tožnik sam, ker s pritožbo ni uspel. Tožnik ugovarja in se sklicuje na četrti odstavek 105. člena ZUreP-1, ki določa, da stroškr v zvezi z razlastitvenim postopkom plača razlastitveni upravičenec. Citirano določbo ZUreP-1 je pravilno uporabil prvostopni organ, ko je tožniku odmeril stroške prvostopnega postopka razlastitve, sodna praksa pa stoji na stališču, da se v postopku s pravnim sredstvom uporablja določbe ZUP o uspehu s pravnim sredstvom. Drugostopni organ in je tožnikovo pritožbo zavrnil, zato je pravilno zavrnil tudi povrnitev stroškov postopka, ki jih je priglasil tožnik, kar je utemeljil tudi na pravilni pravni podlagi.

20. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

21. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.