Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče sme zaradi molka organa sicer samo odločiti o stvari, če stranka to zahteva in če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. V konkretnem primeru ne gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic iz 4. člena ZUS-1. Odločanje v sporu polne jurisdikcije pa ni potrebno niti zaradi same narave pravice, saj gre za spor glede priznanja v tujini pridobljenega izobraževanja, ki vključuje evalvacijo in primerjavo med posameznimi izobraževalnimi programi in je kot tak po sami naravi stvari opravilo strokovno-tehnične narave. Zato je primerneje, da o tem odloči pristojni organ izvršilne veje oblasti, ki je za to tudi visoko strokovno usposobljen in specializiran.
Tožbi se ugodi, Ministrstvu za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS se naloži, da v roku 90 dni od pravnomočnosti te sodbe odloči o vlogi tožeče stranke za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja z dne 14. 11. 2005. Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.
Tožnica v tožbi zaradi molka organa navaja, da je pri toženi stranki dne 15. 11. 2005 podala vlogo za priznanje izobraževanja v tujini za namen zaposlovanja, s katero je zahtevala, da se v postopku ugotovi: - stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, - smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, ki je naveden na listini o izobraževanju in - v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov „Master of Arts in European Economic Studies“ ter da se v postopku ugotovi enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova s slovenskim strokovnim oziroma znanstvenim naslovom. Vlogi je tožeča stranka priložila listino o izobraževanju v izvirniku, fotokopijo navedene listine, sodno overjeni prevod navedene listine, uradni izpis opravljenih obveznosti, fotokopijo teze ter kronološki opis izobraževanja. Tožena stranka je v predmetnem postopku enkrat že izdala odločbo, glede katere pa je Upravno sodišče RS v Ljubljani s svojo sodbo opr. št. U 1997/2006 z dne 30. 5. 2007 odločilo, da se izpodbijana odločba Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo RS, št. 60121-1182/2005 z dne 25. 7. 2006 odpravi ter da se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Tožeča stranka je navedeno sodbo prejela 4. 6. 2007. Dne 10. 6. 2010 je toženi stranki skladno z drugim odstavkom 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in nadaljnji) poslala poziv za izdajo upravnega akta o njeni zahtevi za priznanje izobraževanja, ki ga je tožena stranka prejela 11. 6. 2010, kar izhaja iz obvestila o vročitvi, njene vloge za priznanje izobraževanja pa v nadaljnjih sedmih dneh od prejema poziva ni rešila. Ker tožena stranka o zahtevi za priznanje izobraževanja tožeče stranke ni odločila v zakonskem roku treh let in niti ne na nadaljnji tožničin poziv, s katerim je zahtevala izdajo odločbe, je procesna predpostavka za vložitev tožbe izkazana ter tožba zaradi molka organa upravičena. V nadaljevanju tožeča stranka opisuje študijski program, ki ga je opravila na College of Europe, Belgija in na podlagi katerega je pridobil naslov „Master of Arts in European Economic Studies“. Glede na navedeno predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi skladno s 1. točko 1. odstavka 61. člena ZUS s sodbo odloči o stvari in razsodi:
1.„izobraževanje, ki se dokazuje z listino o izobraževanju, ki jo je dne 23. 6. 2005 na ime A.A. izdala ustanova College of Europe, Bruges, Belgija, se v Republiki Sloveniji prizna: - stopnja izobrazbe: druga stopnja magistrskega študijskega programa po Zakonu o visokem šolstvu, - smer oziroma področje tujega izobraževalnega programa: Evropske ekonomske študije, - v tujini pridobljen naslov: Master of Arts in European Economic Studies, Belgija.
2.Master of Arts in European Economic Studies, ki ga je na ime A.A. podelila institucija College of Europe, Bruges, Belgija, je enakovreden slovenskemu znanstvenemu naslovu magistrica znanosti, ki se pridobi po uspešno zaključenem dosedanjem študijskem programu za pridobitev naslova magister znanosti mednarodna ekonomija na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.
3.A.A. lahko v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljeni naslov: Master of Arts in European Economic Studies, Belgija in slovenski znanstveni naslov: magistrica znanosti v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih.
4.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati vse stroške upravnega spora v 15 dneh od izdaje sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
V odgovoru na tožbo tožena stranka opravičuje neizdajo odločbe v roku zaradi vodenja ugotovitvenega postopka in s tem potrjevanja dejanskega stanja in pridobivanja dodatnih informacij. Skladno z 39. členom ZUS-1 seznanja sodišče, da je glede na sedmi odstavek 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Uradni list RS, št. 73/20047) posredovala Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani zahtevo za posredovanje mnenja o enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom, zato naproša sodišče, da ji omogoči, da vodi postopek zakonito skladno z določili ZUP (po pridobitvi mnenja in poziva na izjasnitev bo izdana odločba).
V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri vseh svojih navedbah ter navaja, da je vlogo za priznanje izobraževanja v tujini za namen zaposlovanja pri toženi stranki vložila že 15. 11. 2005, zato je njena navedba, da ni izdala odločbe zaradi vodenja ugotovitvenega postopka in s tem potrjevanja dejanskega stanja in pridobivanja dodatnih informacij, neutemeljena.
Tožena stranka v pripravljalni vlogi pojasnjuje, da je skladno s sedmim odstavkom 11. člena ZPVI dne 6. 9. 2010 posredovala visokošolski instituciji, ki jo je tožeča stranka označila v vlogi, torej Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, zahtevo za posredovanje mnenja o enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom magistrica znanosti na ime tožnice, kjer sedaj poteka postopek strokovne presoje enakovrednosti. Dne 21. 9. 2010 je v vednost od odgovorne osebe na visokošolski instituciji prejela dopis s katerim je ta pozivala tožečo stranko, da ji zaradi priprave mnenja posreduje učne načrte predmetov, ki jih je opravila na „College of Europe, Kraljevina Belgija“.
K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.
V skladu s 3. odstavkom 5. člena ZUS-1 je upravni spor dopusten tudi v primeru, če upravni akt tožniku ni bil izdan ali mu ni bil vročen v predpisanem roku. Na podlagi 3. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 28. člena ZUS-1 je tožba zaradi molka organa dovoljena, če organ prve stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenim rokom, ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe in če je ne izda tudi na zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh. Poleg tega tudi v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so bila v postopku uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen.
V obravnavani zadevi gre za enostopenjski upravni postopek, kjer je s posebnim predpisom, to je ZUS-1, določen rok, v katerem bi morala tožena stranka odločiti o zadevi. Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 namreč določa, da če sodišče tožbi ugodi in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi, mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Upravno sodišče je s sodbo opr. št. U 1997/2006 z dne 30. 5. 2007 odpravilo prejšnjo odločbo tožene stranke. Navedena sodba je bila toženi stranki vročena dne 28. 6. 2007. Glede na določilo 4. odstavka 64. člena ZUS-1 je 30-dnevni rok za izdajo nove odločbe potekel dne 28. 7. 2007. Obenem je iz tožbenih prilog razvidno, da je tožeča stranka na toženo stranko dne 10. 6. 2010 naslovila urgenco, v kateri jo je pozvala, da ji v roku 7 dni od prejema poziva izda odločbo. Ker tožena stranka tega ni storila, sodišče ugotavlja, da so podane procesne predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, zato je sodišče tožbi ugodilo.
V tožbi je tožeča stranka tudi predlagala, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo, saj meni, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz 2. odstavka 65. člena ZUS-1. Po tem določilu sme sodišče zaradi molka organa sicer samo odločiti o stvari, če stranka to zahteva in če je to potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice. V konkretnem primeru ne gre za upravni spor zaradi varstva ustavnih pravic iz 4. člena ZUS-1. Odločanje v sporu polne jurisdikcije pa ni potrebno niti zaradi same narave pravice, saj gre za spor glede priznanja v tujini pridobljenega izobraževanja, ki vključuje evalvacijo in primerjavo med posameznimi izobraževalnimi programi in je kot tak po sami naravi stvari opravilo strokovno-tehnične narave. Zato je po mnenju sodišča primerneje, da o tem odloči pristojni organ izvršilne veje oblasti, ki je za to tudi visoko strokovno usposobljen in specializiran. Hkrati sodišče še dodaja, da niti nima vse potrebne dejanske podlage za meritorno odločitev v zadevi, tožeča stranka pa v tožbi niti ne zatrjuje ali pojasnjuje in ne predlaga dokaznih sredstev, ki bi omogočile meritorno odločitev.
Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. odstavkom 69. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni odloči o zahtevi tožeče stranke. Po presoji sodišča je tolikšen čas potreben in primeren glede na zapletenost konkretnega primera, da bo tožena stranka lahko izdala v obravnavani sporni zadevi novo odločbo. Glede na opisano nesporno dejansko podlago je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.
K 2. točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.