Jedro

Po določbi 3. člena ZDen se premoženje vrača tistemu, ki mu je bilo podržavljeno, in stranka lahko dokaže, da je bilo podržavljeno njej, na katero se glasi akt o podržavljenju, in ne zemljiško knjižnemu lastniku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 464-52/2004 z dne 13. 7. 2006 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A, št. 321-452/92-VG z dne 28. 11. 2003, s katero je prvostopni organ odločil, da upravičencu, konventu verskega reda - družbe XXX v B, kot pravnemu nasledniku jugoslovanske province družbe XXX, pripada odškodnina v višini 186,60 DEM v obveznicah SOD v tolarski protivrednosti kot odškodnina za parcelo št. 139 k.o. C (1. točka); da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (2. točka); da se zavrne zahteva konventa družbe XXX v B za vračilo podržavljenih nepremičnin parc. št. 62 (stavbišče v izmeri 360 m2), 305 (vinograd v izmeri 15.070 m2), 306 (sadovnjak v izmeri 1.647 m2), 308/2 (sadovnjak v izmeri 1.583 m2) in 309 (njiva v izmeri 525 m2), ki so bile ob podržavljenju vpisane v zk. vl. št. ... k.o. D, ker vlagatelj zahtevka ni aktivno legitimiran za vložitev zahteve in konvent družbe XXX ni upravičenec do vračila teh nepremičnin, ker je bilo premoženje ob podržavljenju v lasti fizične osebe (BB) (3. točka); da stroški postopka niso zaznamovani in je z izdajo te odločbe denacionalizacijski postopek zaključen (4. in 5. točka). V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopni organ odločil pravilno in zakonito, ko je zavrnil denacionalizacijski zahtevek, saj je nesporno, da je bil zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin ob podržavljenju BB, provincial verskega reda XXX v E (današnja Poljska), ki je te nepremičnine leta 1912 pridobil na podlagi kupne pogodbe. Lastnik spornih nepremičnin ob podržavljenju torej ni bila tožeča stranka, ki je bila tekom postopka večkrat pozvana, da predloži ustrezna dokazila, iz katerih bi izhajalo drugačno dejansko in pravno stanje zadeve, predvsem lastništvo tožeče stranke nad spornimi nepremičninami v času podržavljenja, vendar tega ni storila. Z navedbami, ki jih je vlagatelj sicer podajal v postopku na prvi stopnji in s katerimi vztraja tudi v pritožbenem postopku, pa po mnenju tožene stranke ne more izpodbiti pravilnih dejanskih in pravnih zaključkov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Po 14. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostim, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije. Po 9. a členu ZDen je pravna oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona, ki je vložila zahtevo do 13. 5. 1995 upravičenec, če je imela v času, ko ji je bilo premoženje podržavljeno, sedež na ozemlju Republike Slovenije in če je pravna oseba ali njen pravni naslednik ob uveljavitvi tega zakona dne 7. 12. 1991 deloval na območju Republike Slovenije. Glede spornega premoženja tožeča stranka v tem postopku ne more nastopati kot pravna oseba v smislu 9. a člena ZDen, ker ob podržavljenju ni bila lastnik tega premoženja. Lastnik zadevnega premoženja je bila namreč fizična oseba, zato niti tožeča stranka niti katera druga cerkvena pravna oseba ne more biti njen pravni naslednik in s tem upravičenec v postopku denacionalizacije. Takega upravičenja ni mogoče uveljaviti s sklicevanjem na avtonomno pravo katoliške cerkve. V 1. odstavku 70. člena ZDen je določeno, da kadar ta zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, dokazujejo to pravo stranke, ki uveljavljajo denacionalizacijo; v 3. odstavku 15. člena ZDen pa je določeno, da se pravno nasledstvo upravičencev iz 14. člena ZDen presoja po njihovem avtonomnem pravu. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za spor o morebitnem pravnem nasledstvu vlagatelja zahteve za denacionalizacijo do domnevnega upravičenca. Ni namreč sporno, da je konvent družbe XXX v B pravni naslednik jugoslovanske province družbe XXX v F. V tej zadevi gre za to, da niti vlagatelj zahtevka niti njegov pravni naslednik nista bila lastnika spornih nepremičnin v k.o. D, ampak je bil lastnik BB kot fizična oseba. Tudi ni sporno, da je bil BB kot provincial verskega reda XXX v E v današnji Poljski, soustanovitelj konventa družbe XXX v B in da ob nakupu spornih nepremičnin (leta 1912) družba XXX v B še ni obstajala in zato ni mogla nastopati v pravnem prometu. Vendar tožeča stranka kljub temu, da je bila k temu pozvana, ni uspela dokazati, da bi bile sporne nepremičnine v lasti verskega reda XXX vsaj v času podržavljenja, torej leta 1948. Kljub temu, da se odločba o podržavljenju (odločba Okrajne komisije za agrarno reformo F št. 95/1 z dne 16. 1. 1948) glasi na razlastitev premoženja, ki je bilo v lasti družbe XXX, je treba upoštevati, da so bile nepremičnine v lasti fizične osebe. Na drugačno odločitev ne more vplivati zatrjevanje, da je bil to le formalni lastnik (izjava in potrdilo Nadškofijskega ordinariata v F št. 1007/92 z dne 27. 6. 1992). Za priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije je pravno relevantno lastništvo spornih nepremičnin, kot izhaja iz zemljiške knjige po stanju ob podržavljenju, ne pa dejanska uporaba teh nepremičnin. Da bi lastništvo spornih nepremičnin na podlagi kateregakoli pravnega naslova (npr. pogodbe) prešlo na družbo XXX, pa tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni uspela dokazati. Tožeča stranka neutemeljeno očita prvostopnemu organu kršitev pravil postopka, ker ni upošteval dokaznih predlogov. Z zaslišanjem prič, ki bi potrdile, da je družba XXX pred podržavljenjem uporabljala in uživala sporne nepremičnine, ni mogoče dokazovati lastništva teh nepremičnin. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbe kanonskega prava, predvsem na določbe kanona 1267 Zakonika cerkvenega prava. Ta kanon v prvem paragrafu določa, da če nasprotno ni razvidno, se domneva, da so darovi izročeni predstojnikom ali upraviteljem katerekoli, tudi zasebne cerkvene pravne osebe, namenjeni sami pravni osebi. Citirana določba uzakonja domnevo, da v dvomu darila, ki jih verniki naklonijo predstojniku cerkvene pravne osebe, pripadajo cerkveni pravni osebi in ne osebno temu predstojniku. V obravnavani zadevi pa ne gre za darilo, ampak s kupno pogodbo pridobljene nepremičnine, pri katerih je v zemljiški knjigi kot lastnik izrecno vpisana fizična oseba, kar izključuje domnevo, da bi šlo za nepremičnino v lasti cerkvene pravne osebe. Tožeča stranka torej tudi s sklicevanjem na kanonsko pravo kot avtonomno pravo katoliške cerkve (1. odstavek 70. člena ZDen) ni uspela dokazati, da bi bile zadevne nepremičnine ob podržavljenju v lasti salezijanskega reda. ZDen v zvezi z ugotavljanjem lastništva niti ne določa uporabe avtonomnega prava, ampak v določenih primerih, pri upravičencih iz 14. člena ZDen, po njihovemu avtonomnemu pravu presoja zgolj pravno nasledstvo.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da izpodbija odločbo tožene stranke, ker je ta pritrdila zaključku prvostopnega organa, da konvent družbe XXX ni upravičen do vračila nepremičnin, ker naj bi le-te ob podržavljenju ne bile v njegovi lasti. Odločbo izpodbija zaradi nepravilne uporabe ZDen in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 3. točki 25. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS). Tožena stranka je spregledala, da je tožeča stranka z listinami dokazala, da je BB pred prvo svetovno vojno ustanovil družbo XXX v B; da je 10. 9. 1913 za potrebe XXX kupil nepremičnine v k.o. D, v času sklenitve kupne pogodbe družba XXX še ni bila ustanovljena in zato ni mogla nastopati kot kupec nepremičnin; da je bil BB le formalni kupec, saj ni nepremičnin kupoval zase, ampak za družbo XXX v ustanavljanju, da so bile nepremičnine do podržavljenja v letu 1948 v posesti reda XXX; da je lastništvo reda XXX potrdil Nadškofijski ordinariat v F ter da so bile nepremičnine podržavljene družbi XXX. Po mnenju tožeče stranke gre za sprenevedanje, saj je nekdanja država leta 1948 ugotovila, da so nepremičnine v vl. št. ... k.o. D v lasti družbe XXX in jih je izrecno podržavila tej družbi ter jih vzela iz njene posesti. Nekdanja država je preko sodišča - odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v F št. 95/1 z dne 16. 10. 1948 brez pomislekov izvedla v zemljiški knjigi prenos nepremičnin, ki so bile v lasti BB v premoženje države, čeprav zoper formalnega lastnika ni bila izdana nikakršna odločba. Na podlagi Zakona o agrarni reformi je bilo možno nepremičnine v k.o. D podržaviti samo ob predpostavki, da so v lasti XXX, saj je le zoper družbo XXX lahko obveljala konstrukcija o presežnem zemljiškem maksimumu. Po takratnem pravnem redu ni bilo podlage za podržavljenje nepremičnin BB. Z odločitvama upravnih organov je bila zanemarjena podlaga ZDen - družbeni dogovor o nujni odpravi krivic. Upravni organi nočejo dojeti evidentnega podatka, da so bile nepremičnine v k.o. D podržavljene XXX in svoje odločitve pokrivajo s formalnimi razlogi in napačno uporabljajo ZDen in zavračajo podlago tega zakona, na katero je v svojih odločbah večkrat opozorilo tudi Ustavno sodišče. Družba XXX - tožeča stranka je upravičena do denacionalizacije. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Stranka z interesom v tem postopku SOD na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, kdo je bil lastnik nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. ... k.o. D. Nesporno med strankami je, da je bil ob podržavljenju pri vl. št. ... k.o. D vpisan BB, na podlagi kupne pogodbe z dne 10. 9. 1913, da je bil BB provincial verskega reda XXX v E (današnja Poljska) in soustanovitelj konventa družbe XXX v B, ki ob nakupu spornih nepremičnin še niso obstajali in zato niso mogli nastopati v pravnem prometu, nadalje, da se je akt ob podržavljenju Okrajne komisije za agrarno reformo št. 95/1 z dne 16. 1. 1948 glasil na družbo XXX (podržavljenje na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji), katere pravni naslednik je tožeča stranka ter je bila ta odločba tudi temelj za prehod lastninske pravice z BB v državno lastnino.

Po določbi 3. člena ZDen se premoženje vrača tistemu, kateremu je bilo podržavljeno. Upravni organ odloča po dejanskem stanju, kot izhaja iz javnih listin, razen če stranka dokaže, da je dejansko stanje drugačno. Vprašanje lastninske pravice ob podržavljenju se presoja praviloma po stanju zemljiške knjige. V obravnavani zadevi pa je tožeča stranka uveljavljala z denacionalizacijsko zahtevo vračilo nepremičnin, ki izkazuje drugačno lastninsko stanje, kot vpis v zemljiški knjigi v času podržavljenja. V upravnem postopku je navajala dejstva in predlagala dokaze, ki bi, v kolikor bi bili izvedeni oziroma presojani, lahko pripeljali, kot v tožbi zatrjuje, do drugačne odločitve v zadevi. Kot izhaja iz upravnega spisa in odločb upravnih organov, sta se organa v pogledu lastništva spornih nepremičnin postavila na strogo formalistično stališče, da je relevantno stanje v zemljiški knjigi ter da tožeča stranka ni predložila nobene listine, iz katere bi izhajalo (npr. pogodbo), da je lastništvo spornih nepremičnin prešlo na družbo XXX.

Navedeno stališče, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, pri čemer se organa nista opredelila do dejanskih okoliščin, ki jih je navajala tožeča stranka, pa kaže, da je dejansko stanje v zadevi, glede vprašanja lastništva v času podržavljenja, ki je za zadevo predhodno vprašanje, nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je v upravnem postopku, enake ugovore ponavlja tudi s tožbo v upravnem sporu, zatrjevala, da so bile sporne nepremičnine v času podržavljenja last družbe XXX, ki je na njih predpisano dolgo izvajala dobroverno posest. Glede na taka zatrjevanja je uveljavljala, da je postala po samem zakonu (na originaren način) lastnica nepremičnin družba XXX, pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na naveden način pa je bila predpisana v paragrafih 328 ter 1460 in naslednjih občega državljanskega zakonika - v nadaljevanju: ODZ. Neutemeljeno je bilo zato zahtevati od tožeče stranke predložitev listine - pogodbe, s katero bi ta dokazala svojo lastninsko pravico in iz nepredložitve izvajati zaključek, da ni dokazala, da bi nanjo prešla lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na BB. Glede na navedeno tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da je v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. V ponovnem postopku reševanja pritožbe bo morala tožena stranka presoditi tudi navedbe tožeče stranke, s katerimi dokazuje priposestvovanje spornih nepremičnin, po materialnih določbah ODZ, ki je veljal za sporno razmerje v času podržavljenja (1948 leta). Namreč kot že rečeno, je v obravnavani zadevi bistveno lastništvo nepremičnin v času podržavljenja, saj se iz tega dejstva izpeljuje ugotovitev, kdo je denacionalizacijski upravičenec. Brez rešitve tega vprašanja ni mogoče rešiti same stvari, razlogi tožene stranke v izpodbijani odločbi, ob drugačnem zatrjevanju tožeče stranke, ki je podprto s pravno relevantnimi dejstvi in za dokazovanje katerih predlaga tudi ustrezne dokaze, pa niso zadostni za ugotovitev, da zemljiškoknjižno stanje izkazuje pravega lastnika nepremičnin ob podržavljenju. Pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi prava naj tožena stranka še upošteva, da gre pri priposestovanju za originaren način pridobitve lastninske pravice - lastninska pravica se pridobi po ODZ po poteku kvalificirane dobe in ne šele, ko se ta vpiše v zemljiško knjigo. Torej v kolikor bo v postopku tožeča stranka dokazala priposestvovanje, iztek s pravili ODZ določene dobe, ki je imela atribute, da je pravična, poštena in pristna, bo potrebno šteti, da je bila lastnik nepremičnin družba XXX, kot se tudi glasi nanjo akt o podržavljenju.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06) odpravilo ter zadevo v smislu 2. in 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.