Jedro

Sodišče je pri presojanju uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe v višini 5.067,53 €, izhajalo iz napačne materialnopravne podlage.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovani družbi L., d. o. o. na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku prizna premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.000,00 €, s presežkom zahtevka v znesku 2.067,53 € pa se oškodovanko napoti na pravdo.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je obsojenega A. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora, preizkusno dobo dve leti in posebni pogoj, da v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi L., d. o. o. povrne škodo v višini 3.000,00 €. Odločilo je, da je obsojenec oškodovani družbi L., d. o. o. dolžan plačati premoženjskopravni zahtevek v višini 5.067,53 €. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in stroškov pooblaščenca oškodovane družbe. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v znesku 120,00 €.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil obsojenčev zagovornik. Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani del pravnomočne sodbe spremeni tako, da oškodovanko z delom premoženjskopravnega zahtevka v znesku 2.067,53 € napoti na pravdo oziroma, da izpodbijani del pravnomočne sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina in navedel, da pritrjuje razlogom in stališču višjega sodišča, zavzetem v točkah 7 in 8 obrazložitve drugostopenjske sodbe. Meni, da so očitki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeni, zato predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. O njem se je izjavil zagovornik in navedel, da se tožilstvo in sodišči niso opredelili do vprašanja obstoja terjatve oškodovane družbe, glede na to, da je ni uveljavljala v stečajnem postopku. Navedel je še, da vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Vložnik uveljavlja kršitev pravice do obrambe s trditvijo, da obsojencu ni bila dana možnost izjave o premoženjskopravnem zahtevku oškodovane družbe L., d. o. o. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je na predobravnavnem naroku dne 19. 9. 2018 predsednik senata stranke seznanil, da je od oškodovane družbe prejel vlogo, s katero ta uveljavlja premoženjskopravni zahtevek v višini 5.067,53 €, vendar prepisa te vloge ni izročil obsojencu in zagovorniku, da bi se o njej lahko izjavila, prav tako jima niso bili posredovani podatki o izračunu zneska premoženjskopravnega zahtevka v navedeni višini.

6. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku z dne 19. 9. 2018 izhaja, da je predsednik senata stranki seznanil z dopisom pooblaščenca oškodovane družbe L., d. o. o., iz katerega izhaja kolikšne zneske in kdaj je obsojenec oškodovanki do sedaj plačal ter, da na dan 18. 9. 2018 znaša premoženjskopravni zahtevek oškodovane družbe, ki obsega glavnico, zakonske zamudne obresti in stroške, skupaj 5.067,53 €. Pooblaščenec oškodovane družbe je ob tem pojasnil, da so v navedenem znesku zajeti stroški v postopku mediacije v višini 280,00 €. Nadalje iz zapisnika izhaja, da je po danem pravnem pouku obsojencu, okrožna državna tožilka predstavila obtožbo in predlagala sankcijo, ki naj jo sodišče obsojencu izreče, če bo priznal krivdo po obtožbi. Pooblaščenec oškodovane družbe je pripomnil, da znaša preostanek dolga toliko, kot je navedel v pisni vlogi, to je 5.067,53 € in pri tem premoženjskopravnem zahtevku oškodovana družba vztraja. Obsojenec je nato izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, pripoznava tudi dolg (premoženjskopravni zahtevek) v višini 3.000,00 €, zakonskih zamudnih obresti in stroškov pa ne, se pa želi o tem v nadaljevanju dogovoriti z oškodovanko. Sodišče je nato sklenilo, da se obsojenčevo priznanje krivde sprejme in predobravnavni narok zaključilo.

7. Glede na povzeto vložniku ni mogoče pritrditi, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe. Obsojenec in zagovornik sta bila seznanjena z vsebino vloge oškodovane družbe, z višino uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka, s tem kaj ta vključuje in z razlogi zanj. O njem se je obsojenec tudi izjavil. Njegove pravice v postopku zato niso bile kršene.

8. Vložnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev 105. člena ZKP. Navaja, da se je obsojenec oškodovani družbi zavezal plačati le 3.000,00 €, kolikor je zahtevalo tudi tožilstvo, s tem se je strinjal tudi pooblaščenec oškodovane družbe, zato bi sodišče oškodovanko s presežkom premoženjskopravnega zahtevka v višini 2.067,53 € moralo napotiti na pravdo oziroma premoženjskopravni zahtevek oškodovanke zavrniti. Razlogom sodišča za prisojo le tega v višini 5.067,53 € vložnik nasprotuje z navedbami, da sta bili v gospodarskem sporu, na katerega se sodišče opira, stranki postopka, ki sta sklenili sodno poravnavo gospodarski družbi, in sicer oškodovana L., d. o. o. in obsojenčeva oziroma ženina A., d. o. o. Znesek zahtevka, ki na dan 18. 9. 2018 znaša 5.067,53 €, se je tako družbi L., d. o. o. zavezala plačati družba A., d. o. o., ne obsojenec. Zagovornik trdi, da civilna odgovornost obsojenca na podlagi sklenjene sodne poravnane ni nastala, zato je sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Oškodovanka bi po mnenju vložnika morala v pravdi dokazati, da ji je znesek iz sodne poravnave dolžan plačati obsojenec in ne družba A., d. o. o., saj obsojenec ni bil niti odgovorna oseba v tej družbi. Trdi še, da je zahtevek oškodovanke nasproti obsojencu zastaral. Višjemu sodišču vložnik očita, da je v sodbi navedlo le, da se v gospodarski spor ne bo spuščalo, ni pa odgovorilo na pritožbeni očitek, da obsojenec za plačilo zneska, ki mu je bil naložen s prvostopenjsko sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, ni pasivno legitimiran.

9. Oškodovana družba L., d. o. o. je premoženjskopravni zahtevek v višini 5.067,53 € priglasila s pisno vlogo, kar je na predobravnavnem naroku potrdil tudi njen pooblaščenec. Sodišče je bilo o tem zahtevku zato dolžno odločiti (prvi odstavek 100. člena in prvi odstavek 105. člena ZKP). V skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP lahko sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek (delno ali v celoti) prisodi ali pa z njim oškodovanca (delno ali v celoti) napoti na pravdo, ne more pa ga zavrniti. O zahtevku odloči glede na ugotovljena dejstva in okoliščine (prvi odstavek 104. člena ZKP) ter pravno podlago oziroma civilnopravne predpise, saj gre za t. i. adhezijski postopek. Premoženjskopravni zahtevek in posebni pogoj, določen v pogojni obsodbi, sta različna instituta (tretji odstavek 57. člena KZ-1). Nestrinjanje ali zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka s strani obdolženca na odločitev sodišča nima vpliva na način, da bi sodišče iz tega razloga oškodovanca moralo napotiti na pravdo. Vložnikovo sklicevanje na obsojenčevo pripoznavo oškodovankinega zahtevka v višini le 3.000,00 € in na predlog okrožne državne tožilke glede določitve višine posebnega pogoja v pogojni obsodbi, je zato neutemeljeno.

10. Pritrditi pa je vložniku, da je sodišče pri presojanju uveljavljanega premoženjskopravnega zahtevka oškodovane družbe v višini 5.067,53 €, izhajalo iz napačne materialnopravne podlage. Iz sodne poravnave, sklenjene med gospodarskima družbama L., d. o. o. in A., d. o. o v zadevi I Pg 1114/2015 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, na katero se opirata nižji sodišči, ne izhaja obsojenčeva obveznost plačila tega zneska družbi L., d. o. o. Ker je obsojenec premoženjskopravni zahtevek oškodovanke v višini 3.000,00 € na predobravnavnem naroku pripoznal, ji ga je sodišče v tem delu utemeljeno prisodilo. Glede preostanka v višini 2.067,53 € pa zagovornik sodiščema utemeljeno očita, da so njuni razlogi za prisojo premoženjskopravnega zahtevka pravno zmotni. Sodišče ni pravilno uporabilo določb civilnega prava, v posledici česar tudi ni pravilno uporabilo določbe drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, to je na zakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila s pravnomočno sodbo zagrešena relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP tako, da je bila napačno uporabljena določba drugega odstavka 105. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja v kazenskem postopku pridružen pravdni postopek, v katerem kazensko sodišče odloča po pravilih civilnega prava. Smisel adhezijskega postopka je v tem, da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški poravna škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. V obravnavani zadevi bi razveljavitev pravnomočne sodbe pomenila nadaljevanje kazenskega postopka le zaradi ponovnega odločanja o civilnopravnem vprašanju, ob tem, ko je o obstoju kaznivega dejanja, obsojenčevi krivdi in kazenski sankciji v celoti odločeno, kar ne bi bilo v skladu s samim konceptom kazenskega postopka in njegovimi temeljnimi načeli. Vrhovno sodišče izpodbijane pravnomočne sodbe v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku zato ni razveljavilo, temveč jo je na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo in odločilo, da se oškodovani gospodarski družbi na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP prizna premoženjskopravni zahtevek v znesku 3.000,0 €, s presežkom zahtevka v znesku 2.067,53 € pa se oškodovanko napoti na pravdo.

12. Ker je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča odločeno v obsojenčevo korist, se sodna taksa na podlagi 98.a člena v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP, ne določi.