Jedro

V obravnavani zadevi je predmet spora izpolnjevanje pogojev za status zaščitene kmetije, zato vprašanje pravilne uporabe določb 1. do 6. člena ZDKG ni pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revidentka) po odvetniku vložila pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Prijavlja stroške revizijskega postopka.

2. Prizadeta stranka v tem upravnem sporu je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 24. 11. 2006, s katero je ta ugotovila, da nepremičnine, parc. št. 1, 2 in 3, pripisane pri vl. št. 4 k. o. ..., ki so bile v denacionalizacijskem postopku vrnjene revidentovemu pravnemu predniku, ne izpolnjujejo pogojev za določitev zaščitene kmetije. Revidentovo pritožbo je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 19. 4. 2007. 5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče je v več sklepih (npr. Up 858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up 1124/2008 z dne 24. 9. 2008, Up 1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up 1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up 1808/2008 z dne 14. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Dovoljenost revizije revident uveljavlja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008 in X Ips 474/2010 z dne 20. 4. 2011) in določbo prvega odstavka 267. a člena Zakona o pravnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem pravnem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2007, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in določbo 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revident navaja, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, in sicer, kako je treba z vidika Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev – ZDKG obravnavati zemljišča, ki so vrnjena v postopku denacionalizacije, to je o pravilni uporabi 1. do 6. člena ZDKG, ki ga mora upoštevati tudi upravni organ. Ta bi moral odločati o tem, ali so zemljišča, ki so bila podržavljena in potem vrnjena v denacionalizaciji, pripadala kmetijsko gozdarski enoti, ki je bila določena kot zaščitena kmetija in bi bila lahko tudi ta zemljišča, če ne bi prišlo do nacionalizacije, v postopku določitve zaščitne kmetije določena kot zaščitena kmetija v okvirih kmetijske enote, h kateri so pred nacionalizacijo pripadala. Nadalje revident navaja, da iz prakse sodišč izhaja, da je pravna podlaga za dedovanje parcel v denacionalizacijskem postopku ZDKG in ne le Zakon o dedovanju. Zato mora upravni organ, ki odloča o predhodnem vprašanju (zaščitenosti kmetije), uporabiti tudi druge pravne podlage, da se pri določitvi statusa vrnjenih zemljišč upošteva celotna kmetijsko gospodarska enota, katere del je bila pred nacionalizacijo denacionalizirano zemljišče. Gre torej tudi za odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 8. V obravnavanem primeru pa revident z vprašanjem: ali so zemljišča, ki so bila podržavljena in potem vrnjena v denacionalizaciji, v postopku določitve zaščitene kmetije določena kot zaščitena kmetija v okviru kmetijske enote, h kateri so pred nacionalizacijo pripadala, pomembnega pravnega vprašanja ni opredelil na način, zahtevan po ZUS-1 in ZPP (glej 7. točko te obrazložitve). Revident pomembno pravno vprašanje veže na interpretacijo določb 1. do 6. člena ZDKG, ki so jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, saj se v njih posebej denacionalizacija niti ne omenja. Odgovor na njegovo vprašanje tudi ne odgovori na njegovo bistveno dilemo, to je dedovanje po ZDen vrnjenega premoženja. Dedovanje takega premoženja ureja ZDen in o tem odloča zapuščinsko sodišče. Za presojo, ali bi vrnjena zemljišča skupaj z drugimi, ki jih je imel isti lastnik ob smrti, izpolnjevala pogoje za zaščiteno kmetijo, pa v ZDKG ni pravne podlage. Zato rešitev obravnavane zadeve ne more biti odvisna od rešitve zatrjevanega pomembnega pravnega vprašanja, ki jo v reviziji navaja revident. 9. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča ni podana dovoljenost revizije zaradi odstopa od ustaljene sodne prakse. Revident v svoji reviziji niti ni navedel odločbe Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odstopala sodna praksa nižjih sodišč, ki jih revident v reviziji sicer navaja, vendar pa kopij sodb teh sodišč reviziji ni priložil. Glede na navedeno v obravnavnem primeru ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 10. Ker revident po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

11. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.