Jedro

Kakšno je notranje razmerje med carinskim deklarantom in prejemnikom carinskega blaga in dejanski interes prejemnika carinskega blaga, na katerega se sklicuje pritožba, na odločitev o tem, kdo je imel formalni status stranke v carinskem postopku, ne vpliva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo (dne 28. 10. 2011 prejeto tožbo) zoper odločbo Carinskega urada Koper z dne 21. 4. 2008, s katero je carinski organ blago, sproščeno v prost promet s tam navedeno carinsko deklaracijo, uvrstil v drugačno tarifno oznako od prvotno deklarirane in zaradi višje carinske stopnje, določene za to tarifno oznako, deklarantu naložil plačilo razlike v carini in pripadajoče obresti. V carinski deklaraciji je bil kot deklarant vpisan drugi tožnik (A., d. d.), kot prejemnik blaga pa prvi tožnik (B. GmbH). Deklarantovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za finance zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo z dne 29. 1. 2010. 2. Tožbo zoper prvostopenjsko carinsko odločbo sta vložila prvi in drugi tožnik, prejemnik blaga in deklarant. Tožbo prvega tožnika, prejemnika blaga, je prvostopenjsko sodišče zavrglo, ker v postopku izdaje carinske odločbe ni imel ne položaja stranke ne stranskega udeleženca, zato tudi v upravnem sporu ne more biti stranka; tožbo drugega tožnika, deklaranta pa je zavrglo, ker je bila vložena prepozno.

3. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča sta prvi in drugi tožnik vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitev določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglašata stroške pritožbenega postopka. Navajata, da je prvi tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe, ker je dejanski zavezanec in plačnik carinskih dajatev, ki so bile naložene drugemu tožniku, saj je drugi tožnik prvemu tožniku izstavil račun za plačilo v tem postopku spornih carinskih dajatev. Drugi tožnik je carinske postopke vodil po navodilih in za račun prvega tožnika in je nastopal kot zastopnik prvega tožnika. Če carinski organi drugega tožnika niso šteli za zastopnika oziroma pooblaščenca prvega tožnika, bi prvega tožnika moralo pozvati, naj se udeleži carinskih postopkov. Pri vročanju carinskih odločb drugemu tožniku je prišlo do relativno bistvene kršitve določb upravnega postopka, ker je bilo vročanje opravljeno na napačnem naslovu. Drugi tožnik nima poslovne enote v K., na naslovu L., kjer sta bili odločbi vročeni. Na navedenem naslovu ima poslovno enoto druga pravna oseba, ki ni bila deklarant v obravnavnem primeru. Drugostopenjsko odločbo je drugi tožnik prejel šele po posredovanju te druge družbe, in sicer 29. 9. 2010, zato je rok za vložitev tožbe začel teči šele od tega dne, in ne od 5. 2. 2010, ko je bila drugostopenjska odločba vročena poslovni enoti druge pravne osebe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča, da prvi tožnik ni bil stranka carinskega postopka. Stranka carinskega postopka je lahko le oseba, ki je na podlagi carinske odločbe dolžna plačati odmerjeno dajatev. V skladu s tretjim odstavkom 201. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (s spremembami), v nadaljevanju: CZS, je carinski dolžnik za dolg, ki nastane s sprostitvijo blaga v prost promet, deklarant. V skladu z osemnajstim odstavkom 4. člena CZS je deklarant oseba, ki izdela carinsko deklaracijo v svojem imenu, ali oseba, v imenu katere je izdelana carinska deklaracija. Iz carinske deklaracije v obravnavanem primeru izhaja, da je (v polju 14 in 54) kot deklarant naveden samo drugi tožnik. Prvi tožnik je sicer naveden v polju 8 deklaracije, vendar kot prejemnik blaga. Ker iz deklaracije ni razvidno, da bi drugi tožnik v carinskem postopku nastopal v imenu in za račun prvega tožnika, je treba šteti, kot določa četrti odstavek 5. člena CZS, da je drugi tožnik v carinskem postopku nastopal v svojem imenu in za svoj račun. Kakšno je notranje razmerje med prvim in drugim tožnikom in dejanski interesi prvega tožnika, na katerega se sklicuje pritožba, pa na odločitev o tem, kdo je imel formalni status stranke v carinskem postopku, ne vpliva.

6. Ker je lahko v skladu s prvim odstavkom 17. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 tožnik v upravnem sporu samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta, prvi tožnik pa to ni bil, je prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrglo njegovo tožbo, in sicer na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v skladu s katero sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

7. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba tudi ni utemeljena v delu, ki se nanaša na zavrženje tožbe drugega tožnika zaradi nepravočasnosti. Kot izhaja iz vročilnic v spisu je bila drugostopenjska odločba vročena na naslovu, na katerem ima poslovno enoto druga pravna oseba. Tudi podatki poslovnega registra, na katere se sklicuje pritožba, potrjujejo, da drugi tožnik nima evidentirane poslovne enote v K. Kljub navedenemu pa je treba v obravnavanem primeru upoštevati, da je drugi tožnik, kot izhaja iz pooblastila, ki je v upravnem spisu, po svojem tedanjem glavnem izvršnem direktorju A.A. za „zastopanje pri vlaganju pritožbe“ zoper prvostopenjsko carinsko odločbo pooblastil go. B.B., v pooblastilu pa navedel, da gre za deklarantko v poslovni enoti K. Upoštevati je treba tudi, da je drugi tožnik v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo navedel, da ima poslovno enoto v K., na pritožbi pa je tudi odtis žiga drugega tožnika, iz katerega ravno tako izhaja, da ima poslovno enoto v K. Glede na navedeno je po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno lahko štelo, da je bila vročitev drugostopenjske odločbe veljavno opravljena na naslovu, ki je naveden na vročilnici, in tudi tistega dne, ki je naveden na vročilnici, torej 5. 2. 2010. Zato tudi ni kršilo določb postopka, ker je ocenilo, da je bila tožba, prejeta 28. 10. 2010, vložena po preteku 30-dnevnega roka (iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1), in je tožbo drugega tožnika zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena, po katerem sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1. 9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).