Jedro

Tudi razrešenemu direktorju družbe je mogoče zakonito izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi le iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 111. člena ZDR in pod pogoji iz drugega odstavka 83. člena ZDR ter 110. člena ZDR. To pomeni, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če mu ni omogočen zagovor: če prejme vabilo na zagovor šele naslednji dan po tem, ko bi zagovor moral potekati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2004, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo 5. 11. 2004, zato mu je od 6. 11. 2004 priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, naložilo toženi stranki, da ga pozove na delo, mu izroči v podpis pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delo in mu za čas od 3. 11. 2004 obračuna in izplača pripadajočo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter mu vpiše delovno dobo v delovno knjižico. Toženi stranki je tudi naložilo, da tožniku izplača plačo za čas od marca 2004 do novembra 2004 v neto znesku 4.730.200,70 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter regres za letni dopust za leto 2003 in 2004 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod pogoji pravnomočno potrjene prisilne poravnave ter stroške postopka v znesku 426.411,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Pobotni ugovor tožene stranke v višini 4.984.810,20 SIT je zavrglo.

Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), po kateri delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Tožena stranka ocenjuje, da zagovor ni potreben. Drugačno sklepanje ni utemeljeno, ne glede na to, da je tožnika na zagovor povabila. Da je bilo tožnikovo ravnanje neprimerno, nemoralno in nepošteno, izhaja iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II Pg 347/2004 oziroma sodbe Višjega sodišča v Mariboru opr. št. Cpg 210/2005. Tožnikovo ravnanje je merilo na učenje tožene stranke, zato od nje ni bilo mogoče pričakovati, da mu bo zagovor omogočila. Zmotno so ugotovljene tudi okoliščine, v katerih je bilo vabilo na zagovor vročeno tožniku. Glede denarnega dela zahtevka pritožba očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izplačila v višini 1.100.000,00 SIT, za katerega je tožnik v zadevi opr. št. II P 311/2005 priznal, da si ji je izplačal na račun vtoževanih plač. Dokaz je tožena stranka predložila na prvem naroku za glavno obravnavo. Tožena stranka je na zadnjem naroku še opozorila, da so tožnikovi izračuni nerazumljivi, ker niso upoštevani odtegljaji, ki izhajajo iz obračunov za čas od aprila do junija 2004 in sicer niso upoštevani za čas od avgusta 2004 do novembra 2004. Direktor tožene stranke je na obravnavi z dne 22. 9. 2006 povedal, da je tožnika pozival k podpisu pogodbe o zaposlitvi, vendar se ta pozivu ni odzval. Tega sodišče ni upoštevalo in kljub predlogu tožene stranke direktorja ni dodatno zaslišalo. Pritožba predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa spremembo in zavrnitev zahtevka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev ter potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti - glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ker so razlogi izpodbijane sodbe jasni in v nikakršnem medsebojnem nasprotju, pravilno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2004, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje strinja. Tudi razrešenemu direktorju družbe je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi le iz razlogov, navedenih v 1. odstavku 111. člena ZDR ter pod pogoji, določenimi v 2. odstavku 83. člena ZDR in 110. člena ZDR. Po 2. odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga in pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena ZDR, razen če obstajajo okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Sodišče prve stopnje je okoliščine v zvezi z vročitvijo pisne obdolžitve in vabila na zagovor pravilno ugotovilo. Pritožbeni ugovor, da okoliščine niso pravilno ugotovljene, je pavšalen. Iz izpovedb, ki jih je sodišče prve stopnje opravilo pri pošti izhaja, da je bilo tožniku vabilo na zagovor, ki naj bi bil dne 2. 11. 2004, ko je bila tudi že podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, vročeno šele 3. 11. 2004. Tožnik se zaradi tega vabila na zagovor ni mogel odzvati. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku zagovor ni bil omogočen, pravilen.

Neutemeljeno je nadalje zatrjevanje tožene stranke, da od nje ni bilo mogoče pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Dejstvo, da ga je štela za odgovornega neprimernega, nemoralnega in nepoštenega ravnanja, ni okoliščina, zaradi katere od tožene stranke ni bilo mogoče pričakovati, da tožniku zagovor omogoči. Celo nasprotno, prav zaradi tega, ker delavcu grozi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora imeti možnost podati zagovor, povedati, kaj meni o očitku, kakšno je njegovo stališče do predvidenega ukrepa, do okoliščin in podobno. Sklicevanje na sodbi Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. II Pg 347/2004 in Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. Cpg 210/2005, ki naj bi dokazovali tožnikovo ravnanje, je neutemeljeno, da sta bili obe sodbi izdani po 2. 11. 2004, torej po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zato nista mogli opravičevati dejstva, da tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila.

Zagovor delavca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če zgoraj navedene okoliščine ne obstajajo, je pogoj za njeno zakonitost. Ker tožena stranka tožniku zagovora ni omogočila, je izredna odpoved nezakonita. Na njeni podlagi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, zato je odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo tudi o denarnem delu zahtevka za čas pred prenehanjem delovnega razmerja (3. točka izreka sodbe). Tožniku je prisodilo zahtevane zneske plač za obdobje od marca 2004 do novembra 2004. Direktor tožene stranke je izpovedal, da so bila izplačila plač tožniku v tem času zadržana in mu je bila po razrešitvi ponujena v podpis nova pogodba o zaposlitvi, ki je ni podpisal. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo izplačil v višini 1.100.000,00 SIT, ki naj bi si jih tožnik izplačal na račun zadržanih zneskov plač. Tožena stranka je v tožbi postavljen zahtevek (modificiran z vlogo z dne 3. 10. 2006) le pavšalno prerekala v odgovoru na tožbo in do vključno prvega naroka za glavno obravnavo dejstev, ki bi nasprotovala postavljenemu tožbenemu zahtevku ni navajala. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sicer podala dokazni predlog za vpogled v sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II P 311/2005 z dne 20. 12. 2005, vendar pa ne v dokaz neutemeljenosti zahtevka za izplačilo zadržanih zneskov plač za leto 2004, pač pa v dokaz utemeljenosti pobotnega ugovora. Šele po modifikaciji zahtevka je na naroku za glavno obravnavo z dne 14. 11. 2006 navedla, da naj bi bil ta znesek tožniku na račun neizplačanih plač že poravnan, kar naj bi izhajalo iz ugovora zoper sklep o izvršbi in tožnikove izpovedi v zadevi opr. št. II P 311/2005. Navedba v ugovoru in izpoved tožnika v zadevi opr. št. II P 311/2005, kjer nastopa kot toženec (priloga B13, B21, B22) ne dokazujeta, da je bilo 1.100.000,00 SIT izplačano tožniku kot plača za obdobje od marca 2004 do novembra 2004. Iz navedenih listin izhaja, da naj bi si ta znesek tožnik prisvojil tako, da ga je z računa tožene stranke preusmeril na svoj račun. Zato ga je tožena stranka od njega zahtevala v postopku izvršbe. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tudi že pravnomočno odločeno, da mora tožnik v izvršilnem postopku zahtevani znesek toženi stranki vrniti. Zato navedenega zneska utemeljeno ni upoštevalo pri odločitvi o zahtevku za izplačilo zadržanih plač v obdobju od marca 2004 do novembra 2004. Ugovor, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odtegljajev od plač za čas od avgusta 2004 do novembra 2004, kakršni izhajajo iz plačilnih list za čas od aprila 2004 do junija 2004 ni povsem jasen. Enak ugovor je podan v vlogi z dne 14. 11. 2006, vendar tudi tam tožena stranka ne konkretizira, kakšni odtegljaji so mišljeni. Če so mišljeni odtegljaji iz naslova zavarovanj, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz predloženih listin ne izhaja, da so bila ta zavarovanja, kljub zadržanju plače, za tožnika plačana. Ker tega tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni zatrjevala, je le-to utemeljeno sledilo predloženim izračunom, saj ni bilo razloga, da dvomi v njihovo pravilnost. Glede preostalega dela sodbe in sklepa, ki se izpodbijata v celoti, pritožba ne navaja ničesar, zato pritožbeno sodišče ob preizkusu po uradni dolžnosti ugotavlja, da je materialno pravo pravilno uporabljeno, bistvene kršitve določb postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti pa niso podane. Pravilno je odločeno o zahtevku za izplačilo regresa za letni dopust, ki tožniku ni bil izplačan, o stroških postopka, ki so pravilno odmerjeni in o pobotnem ugovoru. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Priglasil pa jih je tožnik, ki na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta k rešitvi ni v ničemer pripomogel.