Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2018 nezakonita; kar je tožnik zahteval drugače, je zavrnilo (točka I izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo z dnem 7. 12. 2018, ampak dne 30. 8. 2019. Toženki je naložilo, da mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 8. 2019 vzpostavi delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2018, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter zanj vpiše delovno dobo v ustrezno evidenco; zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja za nedoločen čas in poziv na delo je zavrnilo (točka II izreka). Naložilo ji je, da tožniku obračuna mesečno plačo v višini 1.488,94 EUR bruto za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 30. 8. 2019 ter mu po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila; zahtevek za obračun, odvod davkov in prispevkov ter plačilo plač po dne 30. 8. 2019 je zavrnilo (točka III izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek v višini 876,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženka. Navaja, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, izrecno navedeno, da se sklepa tudi na podlagi sklepa direktorja toženke z dne 20. 7. 2018 (sklep o izbiri). Te pravne podlage sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo kot tudi ni upoštevalo splošnih pravil civilnega prava, po katerih so določbe predpisov, s katerimi je delno določena vsebina pogodbe, sestavni del te pogodbe. Za konkretni primer to pomeni, da, ker v pogodbi o zaposlitvi ni določbe o poskusnem delu, velja določba sklepa o izbiri. Za stališče, da bi moralo biti v pogodbi o zaposlitvi navedeno, koliko časa traja poskusno delo in kdo tožnika v času poskusnega dela spremlja, ni podlage. Vprašanje spremljanja poskusnega dela bi bilo bistveno le, če bi tožnik ugovarjal, da to ni bilo primerno. Toženka ni bila dolžna imenovati komisije, ki bi spremljala poskusno delo. Tožnika bi lahko in ga tudi je spremljal eden od delavcev. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, vključno s stroškovno posledico. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa za odločitev bistvena dejstva, med katera sodi dejstvo, da v med pravdnima strankama sklenjeni pogodbi o zaposlitvi ni določbe o poskusnem delu. Iz pogodbe o zaposlitvi tudi ne izhaja, da bi bil sklep o izbiri njen sestavni del. Sklep o izbiri nima narave predpisa. Stranki delovnega razmerja svoje pravice in obveznosti določita v pogodbi o zaposlitvi. Lahko bi v pogodbo o zaposlitvi vnesli, če bi se tako dogovorili, določbo o poskusno delo, vendar je nista. Že iz tega razloga je podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je pazilo po uradni dolžnosti, in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, glede na pritožbene navedbe, ki so bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pa še dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 7. 2018, ki sta jo sklenili pravdni stranki, ni določbe o poskusnem delu. V uvodu pogodbe o zaposlitvi je navedeno, kot poudarja toženka v pritožbi, da se sklepa na podlagi 54. člena Zakona o delovnih razmerjih in ob upoštevanju določb Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva, internih aktov podjetja ter sklepa delodajalca z dne 20. 7. 2018. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbi 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da se delavec in delodajalec lahko v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, in 28. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva (KPdg; Ur. l. RS, št. 94/2010 in nadalj.), ki v prvem odstavku določa, da delavec in delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi dogovorita o poskusnem delu, opredelita tudi njegovo trajanje in način spremljanja. Ob ugotovitvi, da se tožnik in toženka v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorila o poskusnem delu (ter o njegovem trajanju in načina spremljanja), je nadalje pravilno presodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana iz razloga po 5. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, nezakonita, saj se ob izostanku pogodbene določbe o poskusnem delu šteje, da to med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno.

8. Sodišče prve stopnje presoje o nezakonitosti odpovedi ni sprejelo le na podlagi dejstva, da v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi (ali katerem drugem aktu) ni določeno trajanje in način spremljanja poskusnega dela, ampak ker določbe o poskusnem delu pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, sploh ne vsebuje. Pritožbene navedbe toženke, da je treba vsebino sklepa direktorja z dne 20. 7. 2018 (sklep o izbiri), na katerega se pogodba o zaposlitvi sklicuje v uvodu, šteti za vsebino oziroma del pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene. Določbe sklepa direktorja toženke niso določbe predpisov, da bi se uporabila določba drugega odstavka 17. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), na katero se sklicuje pritožba in ki določa, da se določbe predpisov, s katerimi je delno ali v celoti določena vsebina pogodbe, sestavni deli te pogodbe in jo dopolnjujejo ali pa stopajo na mesto pogodbenih določb, ki niso v skladu z njimi. Sicer pa, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, niti iz pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 7. 2018 ne izhaja, da bi bil sklep direktorja toženke z istega dne njen sestavni del (pri čemer, dodaja pritožbeno sodišče, je sklep direktorja enostranski akt o izbiri, pri katerem ni doseženo soglasje volj pogodbenih strank, torej izbranega kandidata - delavca in delodajalca), ampak je bilo v sklepu direktorja toženke izrecno navedeno, da se pravice in obveznosti izbranega kandidata uredijo s pogodbo o zaposlitvi.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožniku je pritožbeno sodišče ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) kot potrebne za pravdo priznalo: sestava odgovora na pritožbo 375 točk in 2 % materialnih stroškov ali 7,5 točk, skupaj 382,5 točk ali 229,50 EUR, z davkom na dodano vrednost 279,99 EUR. Višjih stroškov za zastopanje - za konferenco s stranko mu ni priznalo, ker so ti že zajeti v priznani postavki odgovor na pritožbo. Stroške v priznani višini mu je dolžna plačati toženka, ki v pritožbenem postopku ni uspela. Zato svoje stroške pritožbe krije sama.