Jedro

Zastaranje bi začelo znova teči šele od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan, v konkretnem primeru pa izvršilni postopek še ni končan, zato zastaralni rok ne more teči znova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom I ... z dne 7. 2. 2011 ugovor dolžnice po izteku roka zavrnilo.

2. Zoper citirani sklep se z vlogo naslovljeno kot „ugovor dolžnika zoper sklep opr. št. VL ...z dne 2. 3. 2011 in I ... z dne 7. 2. 2011“ pritožuje dolžnica. Po sodbi P... z dne 29. 1. 1998 je namreč upniku dolžan R.L., tožba zoper njo pa je bila umaknjena, zaradi česar predmetni sklep ne more biti veljaven izvršilni naslov. Sklep o izvršbi ji je bil vročen po preteku 10 let od vročitve zadnje predlagane izvršbe in je terjatev zastarala. Smiselno predlaga ugoditev njeni pritožbi in ustavitev izvršbe na njenem osebnem računu, saj mora skrbeti za mladoletnega otroka.

3. V odgovoru na pritožbo je upnica navajala, da sta bila dolžnica v predmetnem postopku in R.L. solidarno odgovorna za poravnavo obveznosti. Sodba z dne 5. 3. 1998 in sklep o izvršbi z dne 12. 1. 1996 sta dva različna pravna naslova. Neutemeljene so tudi navedbe glede zastaranja. Predlaga, da sodišče druge stopnje zavrne pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. Kronološki pregled zadeve je pokazal, da je bila nadomestna vročitev sklepa o izvršbi pravilno, po 142. členu takrat veljavnega ZPP (Ur. l. SFRJ št. 4/1977, v nadaljevanju ZPP/77), opravljena očetu dolžnice. V primeru, ko pisanja ni bilo mogoče vročiti osebno naslovniku, niti po tem, ko je že bil obveščen o prispelem pismu, se je namreč pisanje lahko vročilo po 141. členu ZPP/77, torej odraslemu članu gospodinjstva, ki ga je bil dolžan sprejeti. V skladu z drugim odstavkom 142. člena ZPP/77 se je s tem vročitev štela za opravljeno, zaradi česar je sklep o izvršbi postal pravnomočen dne 5. 3. 1996. Tega dejstva pa dolžnica v pritožbi tudi ne izpodbija.

7. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ugovor dolžnice po izteku roka, saj ugovora ni bilo mogoče šteti kot obrazloženega. Pri tem sodišče druge stopnje povzema razloge v izpodbijanem sklepu, da dolžnica zgolj pavšalno zatrjuje zastaranje, do katerega pa v času trajanja izvršilnega postopka ne more priti (392. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se upošteva glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Zastaranje bi začelo znova teči šele od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan, v konkretnem primeru pa izvršilni postopek še ni končan, zato zastaralni rok ne more teči znova.

8. Glede navedb dolžnice, da je zoper njo bila tožba umaknjena in da je upnici dolžan R.L., pa je dodati, da se upnik z umikom tožbe zoper njo ni odpovedal svoji terjatvi do nje, upnik je namreč zoper njo že imel veljaven izvršilni naslov. To, da ima upnik izvršilni naslov tudi zoper R.L. pa ne vpliva na obveznost dolžnice poravnati svoj dolg, šele če bi slednji izpolnil svojo obveznost, bi bila prosta tudi dolžnica (prvi odstavek 414. člena ZOR), v kolikor seveda gre za solidarna zavezanca, česar pa dolžnica niti ni zatrjevala.

V zvezi z navedbami dolžnice, da naj sodišče ustavi izvršbo na njenem računu, saj mora preživljati mladoletnega sina, pa je dodati, da bo o tem odločalo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe z dne 2. 3. 2011. 9. Odločitev sodišča prve stopnje je glede na zgoraj obrazloženo pravilna, saj dolžnica v ugovoru ni navedla pravnorelevantnih trditev, zaradi česar je njen ugovor zoper sklep o izvršbi neobrazložen. Pritožba dolžnice tako ni utemeljena, saj tudi niso podane kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP sodišče druge stopnje odloči tudi o stroških, ki so nastali med pritožbenim postopkom. Dolžnica svojih stroškov ni priglasila, zato o njih ni bilo potrebno odločati. Stroške odgovora na pritožbo je priglasila upnica, vendar pa ti niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen ZPP).