Jedro

Prvostopenjski organ ni dal stranki možnosti, da bi se pred izdajo prvostopenjskega akta izrekla o dejstvih in pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev. Zaradi kršitve drugega odstavka 254. člena ZUP in pravice do izjave stranke iz prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena in 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP je tožena stranka tudi kršila določbo 214, ki ureja obvezne sestavine obrazložitve.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Komisije za študentske zadeve Univerze na Primorskem, Fakultete za vede o zdravju št. UP-FVZ-011504-618-26/2023 z dne 22. 9. 2023 ter odločba Komisije za študentske zadeve Univerze na Primorskem, Fakultete za vede o zdravju št. 0924-KŠTZ-2023-126 z dne 20. 11. 2023 se odpravita in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko odločbo je Komisija za študentske zadeve (KŠTZ) Fakultete za vede o zdravju, Univerze na Primorske (UP FVZ), na podlagi 35. in 66. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis), na 21. redni seji dne 18. 9. 2023, na prošnjo študentke A. A., za prepis iz izrednega v redni način študija, izdala odločbo, da se prošnja A. A., rojene .... 5. 2002, študentke 3. letnika izrednega dodiplomskega univerzitetnega študijskega programa (1. stopnja) Fizioterapija, za prepis iz izrednega v redni način študija, zavrne.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je študentka A. A. v študijskem letu 2022/2023 vpisana v 2. letnik izrednega dodiplomskega univerzitetnega študijskega programa (1. stopnja) Fizioterapija. Dne 11. 9. 2023 je vložila prošnjo za prepis iz izrednega v redni način študija. Pravila o pogojih za prepis iz izrednega na redni študij, sprejeta na 24. redni seji Senata UP FVZ, dne 20. 12. 2021, predpisujejo tri pogoje, med katerimi je pogoj, "če so prosta mesta." Število razpisanih vpisnih mest je omejeno s številom razpisanih vpisnih mest za 1. letnik generacije študentov za Slovenske državljane in državljane držav članic EU. V primeru, da je vlog študentov več, kot je razpoložljivih mest, se študente razvrsti glede na povprečno oceno dosedanjega študija. Če je število študentov v letniku rednega študija enako ali večje, kot je bilo razpisanih vpisnih mest za 1. letnik generacije študentov za Slovenske državljane in državljane držav članic EU, prepis na redni študij ni mogoč.

3. KŠTZ ugotavlja, da je bilo razpisanih 30 vpisnih mest za 1. letnik generacije študentov za Slovenske državljane in državljane držav članic EU. V 3. letniku študijskega leta 2023/2024 bi moralo biti vpisanih manj kot 30 vseh študentov, da bi bil možen prepis na redni študij. Na podlagi zaključenega vpisa v višji letnik KŠTZ ugotavlja, da v študijskem letu 2023/2024, v 3. letniku rednega študija študijskega programa 1. stopnje Fizioterapija, ni prostih mest. V pravnem pouku odločbe je navedeno, da je zoper to odločbo dovoljena pritožba na Komisijo za študentske zadeve Univerze na Primorskem.

4. V pritožbi tožnica pravi, da izpolnjuje vse tri za prepis zahtevane pogoje. Opravljene ima vse obveznosti, ki so na rednem študiju pogoj za vpis v višji letnik, povprečno oceno predhodnega študija ima 8,76, kar je več od zahtevanega povprečja 8,0. Pravi, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da bi moralo biti za to, da bi bil ta pogoj v letošnjem študijskem letu izpolnjen, v 3. letnik rednega študija vpisanih manj kot 30 študentov, dejansko pa naj bi jih bilo vpisanih več.

5. Pritožnica uveljavlja štiri pritožbene razloge. Najprej meni, da odločitev tožene stranke temelji na povsem napačni uporabi 2. člena Pravil in nadrejenih pravnih aktov, namreč Statuta Univerze na Primorskem (UP) in Zakona o visokem šolstvu (ZVis). V tej zvezi opozarja, da se je v prvi letnik študija vpisala v akademskem letu 2021/2022, tako da so v času njenega vpisa veljala Pravila o pogojih za prepis iz izrednega na redni študij št. UP FVZ-00733-9/2013 z dne 17. 5. 2013. To pomeni, da so bila zdaj veljavna Pravila sprejeta po njenem vpisu. Po nedvoumni določbi 1. alineje prvega odstavka 66. člena ZVis imajo študenti pravico, da se ob rednem napredovanju izobražujejo in dokončajo študij pod pogoji, ki so veljali ob vpisu. Ker Pravila določajo pogoje za izobraževanje in dokončanje študija, ima pritožnica pravico, da je o njeni vlogi za spremembo načina študija odločeno na podlagi prejšnjih Pravil (UP FVZ-00733-9/2013 z dne 17. 5. 2013), ki so veljala v času njenega vpisa.

6. Prejšnja Pravila so vsebino pogoja iz 1. alineje 1. člena, ki je bil identičen zdaj veljavnemu, torej da "so prosta mesta", opredelila v 3. členu, ki je določal, da je število vpisnih mest omejeno s številom vpisnih mest za 1. letnik. V letošnjem študijskem letu je število vpisnih mest za 1. letnik omejeno na 45, tako da 41 študentov, redno vpisanih v drugi letnik, očitno ne pomeni, da "ni prostih mest". Meni, da bi drugačna interpretacija sicer jasnega in razumljivega pravila presegla jezikovni okvir norme oziroma bi uvedla nadaljnja pravila, ki iz te norme ne izhajajo. Poleg tega bi bila drugačna interpretacija v nasprotju z zakonsko določenimi pravili za omejitev vpisa. Pritožnica meni, da že ti razlogi zadostujejo za ugotovitev, da je izpodbijana odločba v nasprotju z materialnopravno podlago, na kateri je bila sprejeta in zato napačna.

7. Iz previdnosti pritožnica navaja še drugi razlog, ki se v enaki meri nanaša tako na prej, kot na zdaj veljavna Pravila. Zdaj veljavna Pravila se sicer od prej veljavnih razlikujejo v tem, da njihov 2. člen opredelitvi, ki je enaka prej navedeni opredelitvi iz 3. člena prej veljavnih Pravil, dodaja določbo, da "je število razpisanih vpisnih mest omejeno s številom razpisanih vpisnih mest za 1. letnik generacije študentov (...)". Ta opredelitev sicer v resnici v ničemer ne dopolnjuje prejšnje, saj ni jasno, na katero "generacijo študentov" se nanaša, iz izpodbijane odločbe pa vendarle nedvoumno izhaja, da jo KŠTZ razlaga tako, da da gre za generacijo študentov, v kateri se je pritožnica vpisala v prvi letnik. Pravi, da je taka interpretacija pravil v nasprotju z ZVis. Ker ZVis ne ureja izrecno prehoda iz izrednega v redni študij, to še ne pomeni, da so visokošolski zavodi povsem nevezani, saj bi to to pomenilo, da so izredni študenti v tem pogledu v celoti prepuščeni "dobri volji" organov teh zavodov oziroma celo njihovim komercialnim interesom, od zakonsko predpisane enakopravnosti vseh študentov (prvi odstavek 66. člena ZVis) pa ne bi ostalo nič. To še posebej velja zato, ker ima za izredne študente omejitev prehoda na redni študij enake oziroma celo hujše posledice (finančne, pedagoške in organizacijske), kot bi jih imela omejitev vpisa v študijski program. Ne glede na dosežene uspehe pri študiju in ne glede na objektivne možnosti visokošolskega zavoda ji namreč ne ostane drugega kot nadaljevanje študija kot izrednega ali pa njegova opustitev.

8. Tretji pritožbeni ugovor se nanaša na primerljivost posledic, ki neposredno vplivajo na status študentov in s tem na njihovo enakopravnost. Zato bi morala FVZ pri določanju pravil za prehod z izrednega na redni študij upoštevati najmanj temeljna načela, ki jih ZVis določa za omejitev vpisa, namreč ali število prijav za vpis bistveno presega njene zmogljivosti (kadrovske, prostorske, opremske in druge). Teh zmogljivosti seveda ne more odražati število razpisanih mest v preteklosti, torej v času pritožničinega vpisa v prvi letnik, temveč kvečjemu sedanja omejitev vpisa. Zato je mogoče tudi prej navedene določbe pravil razlagati izključno tako, da se nanašajo na število razpisanih mest v tekočem študijskem letu. K temu pritožnica dodaja še, da je FVZ v študijskem letu 2021/2022 v prvi letnik rednega študija iz različnih razlogov vpisala znatno več študentov, kot je bilo razpisanih mest oziroma kolikor je bila omejitev vpisa. Število dejansko vpisanih študentov je očitno bistveno boljši pokazatelj resnične zmogljivosti visokošolskega zavoda za izvajanje študija kot zgolj število razpisanih mest, zato popolno neupoštevanje tega podatka pri odločanju o možnostih prehoda z izrednega na redni študij pomeni umetno omejevanje teh možnosti v škodo izrednih študentov in s tem očiten poseg v njihovo enakopravnost z rednimi študenti.

9. Kot četrti pritožbeni ugovor uveljavlja, da bi bila KŠTZ pri ugotavljanju števila v 3. letnik v letu 2023/2024 redno vpisanih študentov dolžna upoštevati izključno akademski uspeh kohorte 30 študentov, ki so se v 1. letnik rednega študija vpisali v letu 2021/2022, in za katere je FVZ UP imela dovoljenje za vpis in ne akademskega uspeha kohorte, ki jo je dejansko vpisala (45). Zgolj in edino kohorta 30 študentov ter njena uspešnost napredovanja v 3. letnik sme biti merodajna pri ugotavljanju redno vpisanih v 3.letnik. Pri ugotavljanju števila študentov vpisanih v 3. letnik KŠTZ prav tako ne sme vštevati študentov, ki so se v 1. letnik rednega študija Fizioterapije na FVZ UP vpisali kadarkoli pred akademskim letom 2021/2022, saj ti niso del merodajne generacije študentov. Povedano drugače - prostih vpisnih mest ne bi bilo zgolj v primeru, če bi prav vseh 30 študentov iz kohorte dovoljenega vpisa opravilo vse študijske obveznosti za 1. in 2. letnik rednega študija.

10. Ker je KŠTZ dobro znan podatek, da prehodnost generacije (kohorte 30 študentov) v 1. letnik rednega študija Fizioterapije v akademskem letu 2021/2022 vpisanih študentov ni 100%, zavrnilno odločbo morebiti k temu vodijo ekonomski razlogi. V akademskem letu 2021/2022 je FVZ UP v 1. letnik rednega študija Fizioterapije iz različnih razlogov vpisala bistveno več študentov (45) od omejitve vpisa (30). Pri bistveno večjem številu vpisanih si je FVZ UP za najmanj tri leta izboljšala ekonomsko osnovo, saj večje število vpisanih kljub osipu zagotavlja polno zasedenost generacije, s čimer izrednim študentom de facto onemogoča prepis v redni študij in jih prisiljuje v plačevanje študija.

11. Komisija za študentske zadeve Univerze na Primorskem je kot drugostopenjski organ na 1. izredni seji, ki je potekala dne 10. 11. 2023, na zahtevo A. A. v zadevi pritožbe zoper sklep Komisije za študentske zadeve Univerze na Primorskem z dne 22. 9. 2023 na podlagi 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06) odločila, da se pritožba zavrne.

12. V obrazložitvi tega akta je navedeno, da je v 3. letniku v študijskem letu 2023/2024 vpisanih 33 študentov, ki so bili sprejeti za vpis v 1. letnik v Študijskem letu 2021/2022 na mesta za Slovence in državljane EU. Da bi bil mogoč prepis iz izrednega na redni študij, bi moralo biti teh študentov manj kot 30. Na podlagi zaključenega vpisa v višji letnik organ ugotavlja, da v študijskem letu 2022/2023 v 3. letniku rednega študija študijskega programa 1. stopnje Fizioterapija, ni prostih mest, saj je v letnik vpisanih 39 študentov, od tega 33 takih, ki so bili sprejeti za vpis v 1. letnik rednega študija v študijskem letu 2021/2022. 13. V tožbi tožnica ponavlja štiri pritožbene ugovore in sodišču predlaga, naj z uporabo instituta exceptio illegalis zavrne uporabo zdaj veljavnih Pravil 2021 in pri odločanju uporabi Pravila 2013. Tožnica pravi, da kljub zelo pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločitve meni, da je bila odločitev sprejeta na podlagi bistveno napačne razlage materialnega prava in vseh dejstev, zaradi česar toženka tudi ni ugotavljala vseh (ali vsaj ni navedla sicer nespornih) elementov pravno pomembnega dejanskega stanja. Izpodbijana odločitev je v bistvenem ostala neobrazložena. Obrazložitev v ožjem smislu namreč obsega le povzetek 1. in 2. člena Pravil 2021, število vpisnih mest v prvem letniku za tožničino generacijo in število redno vpisanih študentov v tretji letnik. Te podatke tožnica povzema v tretjem odstavku 4. točke tožbe, na njihovi podlagi pa lahko le posredno sklepa na toženkino pravno razlogovanje. Uporaba omenjene pravne podlage in podatkov sama po sebi nikakor ne omogočata sklepa, do katerega je prišla toženka, da namreč v tretjem letniku rednega študija "ni prostih mest". Pri tem ne gre le za njeno nestrinjanje s pravnim razlogovanjem toženke, temveč za popolno pomanjkanje tega razlogovanja, in to tudi potem, ko je tožnica v pritožbi navedla po vsebini enake razloge kot zdaj v tožbi. Tudi drugostopenjska odločba je bila namreč obrazložena izključno z lapidarno ponovitvijo razlogov prvostopenjske, ne da bi se tožena stranka kakor koli opredelila do tožničinih navedb. Tožnici zato ni omogočeno, da bi se seznanila z resničnimi razlogi za odločitev oziroma se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, kar v vsakem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka. Zato je izpodbijana odločitev nezakonita. Toženka zaradi napačne uporabe materialnega prava sicer ni ugotavljala vseh pravno pomembnih dejstev, vendar gre za dejstva, ki jih bo sodišče zlahka ugotovilo z izvedbo predlaganega dokaza. Ob ustrezni razlagi materialnega prava in ob upoštevanju med strankama nespornih dejstev tožnica meni, da ni ovir za odločitev v sporu polne jurisdikcije in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo KŠTZ z dne 20. 11. 2023 v zvezi z odločbo KŠTZ z dne 22. 9. 2023 odpravi in toženki naloži, da je dolžna tožnici takoj po prejemu sodbe omogočiti vpis v 3. letnik rednega študija fizioterapije, podredno pa predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki je izpodbijano odločbo izdal, v ponoven postopek.

14. Tožeča stranka vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnica je zaradi izpodbijane odločitve prisiljena ta študij nadaljevati kot izredna študentka. Glede na prej navedene študijske uspehe bi bilo nerealno pričakovati, da tožnica študija ne bo opravila v rednem roku oziroma v najkrajšem možnem obdobju treh let. 15. Celo če bi naslovno sodišče tožbo lahko obravnavalo v najkrajših možnih rokih in zadevo rešilo do januarja 2023, kar pa je glede na trenutne obremenitve sodišča z nujnimi in prednostnimi zadevami ter glede na predvidene roke reševanja ostalih zadev malo verjetno, bi tožnica s tem izgubila najmanj polovico študijskega leta, kar pomeni tudi polovico še preostalega časa študija. Če bi reševanje zadeve (še vedno nadpovprečno hitro) trajalo do jeseni 2023, ko se bom tožnica z veliko verjetnostjo vpisovala v prvi letnik magistrskega študija, bo morebitni uspeh v tem upravnem postopku postal povsem brezpredmeten. Iz sistemskih razlogov namreč zaradi kombinacije omejenega (kratkega) časa študija v primerjavi s pričakovanim časom reševanja zadeve, ki je objektivno pogojen z obremenitvijo sodišča, je torej zelo verjetno, da tožnica tudi v primeru uspeha v tem upravnem sporu ne bom v ničemer izboljšala svojega pravnega položaja. Glede na naravo zadeve se ureditev spornega pravnega razmerja sicer smiselno pokriva s tožbenim predlogom, vendar je po tožničinem prepričanju to v takem primeru edina možnost za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Zavrnitev izdaje začasne odredbe bi bila namreč po učinku enaka zavrnitvi tožbenega zahtevka v celoti, saj - kot je bilo obrazloženo - po preteku celo najkrajšega možnega časa reševanja zadeve tožnica od odločitve, kot sama pravi, ne bo imela bistvene ali celo nobene koristi. Po drugi strani morebitna izdaja začasne odredbe v ničemer ne posega v javno korist. Tožničina udeležba v rednem študijskem programu glede na število vpisanih študentov pomeni le 3% povečanje obremenitve toženkinih zmogljivosti (po prejšnji obrazložitvi je to zakonski pogoj za omejitev vpisa), v primeru tožničinega neuspeha v upravnem sporu pa bi morala biti izterjava šolnine za izredni študij za toženko trivialna. Posledice izdane začasne odredbe bi bile torej v primeru tožničinega neuspeha v upravnem sporu zlahka reverzibilne. Tožnica iz navedenih razlogov sodišču predlaga, da toženi stranki naloži, da je tožnici do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu dolžna omogočiti redni vpis v 3. letnik študija fizioterapije.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je UP FVZ dne 20. 12. 2021 sprejela Pravila, s katerimi so bila nadomeščena Pravila iz leta 2013. Nova pravila določajo tri pogoje in ni sporno, da tožnica izpolnjuje dva pogoja, pogoja glede števila prostih mest, ki je enak kot po prejšnjih Pravilih, pa ne izpolnjuje. V nadaljevanju pod točko 2. odgovora na tožbo odgovarja na ugovor retroaktivnosti. Sklicuje se na 66. člen Zakona o visokem šolstvu in pravi, da ni relevantno pravilo, ki je veljalo v času vpisa, ampak je relevantno pravilo, ki je veljalo v času odločanja. Pod točko 3. odgovora na tožbo pa odgovarja na ugovor glede "prostega števila mest". Na zahtevo za izdajo začasne odredbe pa odgovarja, da tožnica ni izkazala nobenega zakonsko določenega pogoja za izdajo začasne odredbe, da ni bilo oškodovanja tožnice in tudi ne ostalih študentov in da predlog začasne odredbe predstavlja zahtevo za trajno rešitev spornega razmerja mimo izpodbijanega akta. Predlaga, da sodišče tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

17. Tožba je utemeljena.

18. Tožba je utemeljena, ker tožeča stranka upravičeno uveljavlja, da izpodbijani akt nima potrebne vsebinske obrazložitve glede na to, kar je pritožnica uveljavljala v pritožbi zoper prvostopenjski akt. Tožeča stranka je s pritožbo v upravnem postopku uveljavljala štiri vsebinske ugovore, ki jih je vezala na edino stališče oziroma argument tožene stranke in sicer, da se prošnja zavrne, ker bi moralo biti v 3. letnik študijskega leta 2023/2024 vpisanih manj kot 30 študentov, da bi bila na rednem študiju programa 1.stopnje "Fizioterapija", prosta mesta in bi bil zato možen prepis na redni študij.

19. Tožeča stranka je namreč v pritožbi argumentirano uveljavljala, da so bila uporabljena napačna pravila fakultete in se je pri tem sklicevala na 1. alinejo prvega odstavka 66. člena ZVis, češ da so relevantna tista pravila, ki so veljala v času njenega vpisa; da iz odločbe, ki pravi, da je število razpisanih vpisnih mest omejeno s številom razpisanih vpisnih mest za 1. letnik "generacije študentov", ni jasno, na katero generacijo se to nanaša, a je interpretacija tožene stranke glede tega elementa v nasprotju z načelom enakopravnosti študentov iz 66. člena ZVis, ker bi takšna interpretacija, kot jo zagovarja tožena stranka, pomenila, da so izredni študenti v tem pogledu v celoti prepuščeni "dobri volji" organov teh zavodov oziroma celo njihovim komercialnim interesom. Pritožnica je v pritožbi zoper prvostopenjski akt uveljavljala tudi, da bi tožena stranka morala pri določanju pravil za prehod z izrednega na redni študij upoštevati najmanj temeljna načela, ki jih ZVis določa za omejitev vpisa, namreč ali število prijav za vpis bistveno presega njene zmogljivosti (kadrovske, prostorske, opremske in druge) in da bi KŠTZ pri ugotavljanju števila v 3. letnik v letu 2023/2024 redno vpisanih študentov morala upoštevati izključno akademski uspeh kohorte 30 študentov, ki so se v 1. letnik rednega študija vpisali v letu 2021/2022, in za katere je FVZ UP imela dovoljenje za vpis in ne akademskega uspeha kohorte, ki jo je dejansko vpisala (45).

20. Glede teh štirih pritožbenih ugovorov drugostopenjski akt nima nobene obrazložitve. Po določbi drugega odstavka 254. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z določilom 4. člena ZUP se morajo v obrazložitvi odločbe druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe. Če bi že organ prve stopnje v obrazložitvi svoje odločbe pravilno presodil navedbe, ki se uveljavljajo v pritožbi, potem bi se organ druge stopnje lahko skliceval na razloge iz prve odločbe.

21. Prvostopenjski organ pa v konkretnem primeru ni v prvostopenjski odločbi presodil navedb in argumentov, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi. Prvostopenjski organ namreč ni dal stranki možnosti, da bi se pred izdajo prvostopenjskega akta izrekla o dejstvih in pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP) in da bi s tem lahko uresničevala pravico do obrambe kot splošnega pravnega načela v tovrstnih postopkih. Po določbi 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP mora stranka dobiti možnost, da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče pred izdajo posamičnega akta, ki posega v njene pravice, obveznosti oziroma pravni položaj.

22. Zaradi kršitve drugega odstavka 254. člena ZUP in pravice do izjave stranke iz prvega odstavka 9. člena, prvega odstavka 138. člena in 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP je tožena stranka tudi kršila določbo 214, ki ureja obvezne sestavine obrazložitve: obrazložitev bi morala vsebovati navedbe stranke o dejstvih (1. točka), popolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (3. točka), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka).

23. Gre za bistvene kršitve določb postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

24. Sodišče je sicer poslalo tožbo v odgovor toženi stranki in s tožbo je bila vložena tudi zahteva za izdajo začasne odredbe in na oboje je tožena stranka v upravnem sporu odgovorila. Vendar pa tožena stranka z določenimi pojasnili v odgovoru na tožbo ne more nadomestiti popolne odsotnosti obrazložitve akta glede na pritožbene ugovore. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZUS-1, če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor.

25. Sodišče je tako tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Sodišče je odpravilo tudi drugostopenjski akt, kajti po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je o prošnji tožnice in o pritožbi zoper zavrnitev prošnje odločal isti organ in pod enakimi pogoji oziroma da je pod obe odločbi podpisana ista oseba. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na stališča sodišča glede vodenja postopka (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

26. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. 27. Sodišče bi lahko v predmetni zadevi izdalo začasno odredbo samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi. Ker je sodišče v tej zadevi lahko odločilo o tožbi v smislu 37. člena ZUS-1 istočasno z odločanjem o začasni odredbi, v tej zadevi pritožba zoper sodbo iz prve točke izreka ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), sodba iz prve točke izreka pa postane pravnomočna z dnem njene izdaje. Zato je zahteva za izdajo začasne odredbe brezpredmetna. Na tej podlagi je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (peti in drugi odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

28. Stroškovni zahtevek tožene stranke je neutemeljen.

29. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo podala zahtevek, naj sodišče tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Sodišče je tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz razloga, ker je izpodbijani akt nezakonit. Zato je stroške postopka, ki so nastali toženi stranki, le-ta povzročila po svoji krivdi in zato jih mora sama pokriti (drugi odstavek 25. člena ZUS-1). Tožeča stranka pa stroškovnega zahtevka ni podala, vendar, ker je bilo tožbi v celoti ugodeno, ji bo sodišče povrnilo znesek vplačane sodne takse v višini 148.00 EUR, kot ji to gre že po samem zakonu. Po določbi tretjega odstavka 36. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ima pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso za pravno sredstvo in je s tem pravnim sredstvom uspel, če ne obstaja dolžnost druge stranke ali udeleženca v postopku, da mu povrne takso za to pravno sredstvo. Po določbi prvega odstavka 37. člena ZST-1 sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, odredi vrnitev takse po uradni dolžnosti.