Jedro

Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. dosjeja ..., št. zadeve ... z dne 16. 12. 2016 in odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 31. 5. 2016 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je iz dejanskega stanja razvidno, da je tožnik od leta 1991 do vključno decembra 1992 prejemal znižano plačo, in sicer pod višino, ki je bila določena z branžno kolektivno pogodbo. Svojo obveznost do tožnika je delodajalec priznal z zadolžnico. Iz nekaterih predloženih zadolžnic je razvidno, da so prispevki iz in na bruto osebni dohodek obračunani (in neplačani) in da to zadolžnico lahko delavci prijavijo v stečajno maso. Nadalje je iz zadolžnice za leto 1991 razvidno, da se bo navedena terjatev konvertirala v navadno delnico oziroma delnice najkasneje z začetkom postopka lastninskega preoblikovanja podjetja. Ob dnevu vnovčitve se bodo iz tega zneska izplačali tudi prispevki iz osnove bruto osebnega dohodka. Iz priloženega dokumenta z dne 4. 6. 1994, ki se nanaša na pristopno izjavo tožnika in njegovo soglasje je razvidno, da je tožnik kot imetnik terjatve iz naslova premalo izplačanih bruto plač, nadomestil plač in drugih prejemkov, skupaj z ostalimi imetniki terjatev pristopil k nakupu A. d. o. o. Iz obvestila z dne 16. 12. 1996 je tudi razvidno, da je postal solastnik podjetja in da mu je bil 4. 4. 2007 nakazan delež 5.695,39 EUR. Po mnenju tožene stranke je sodišče vsebino oziroma naravo zadolžnic nepravilno presodilo. Da bi terjatev iz naslova zakonito izplačanih nižjih plač dobila naravo zneskov razlike v plači, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri oblikovanju pokojninske osnove, bi jo tožnik moral prijaviti v stečajno maso in doseči izplačilo, ali pa bi s potrdili o neizplačanem osebnem dohodku v poznejših obdobjih sodeloval v procesu lastninskega preoblikovanja podjetja. Tega pa tožnik ni nikoli zatrjeval. Razen tega omenjeno med strankama tudi ni bilo sporno. Zadolžnice, ki jih je priložil tožnik, ne predstavljajo potrdila v smislu določb ZLPP. Dokazi, ki jih je predoložil tožnik ne izpodbijajo ugotovitve tožene stranke v reviziji, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetja. Tožnik ni predložil dokazil, da je pridobil delnice na podlagi neizplačanega dela neto osebnih dohodkov, niti ni predložil obrazca, ki bi ga moralo izdati podjetje za ugotovitev neizplačanih neto osebnih plač za tožnika, niti potrdila, ki bi moral biti izdan delodajalcu, če je bil vključen v proces preoblikovanja lastništva. Prav tako ni dokazal, da je podjetje izpolnilo zbirni obrazec o ugotovljenih neizplačanih delih neto osnovnih plač. Iz dokazil je mogoče zaključiti, da je terjatev porabil na drug način, torej da je pridobil delež v podjetju in postal njegov solastnik. Zadolžnica predstavlja zgolj listino, s katero je delodajalec priznal obstoj terjatve in ne predstavlja nikakršne podlage za ponovno odmero pokojnine. Sodišče tudi ni imelo nobenega razloga, da je zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. dosjeja ..., št. zadeve ... z dne 16. 12. 2016, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 31. 5. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine zavrnjena.

6. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnik na obrazcu, ki ga je izdala tožena stranka, 22. 6. 2015 vložil zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A., obrat B. ter ob sklicevanju na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up 1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 uveljavljal ponovno odmero pokojnine. Tožena stranka je v predsodnem postopku ugotovila, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij, kar naj bi pomenilo, da tožnik ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju z notranjim odkupom delnic, zato je bila njegova zahteva zavrnjena.

7. Ker je tožnik predložil listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da so mu bile zaradi premalo izplačanih plač izdane zadolžnice za leto 1991 in za leto 1992, je tudi po stališču pritožbenega sodišča potrebno razčistiti, ali so v takem primeru izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za ponovno odmero pokojnine. Glede na to, da se tožnik sklicuje na izdane zadolžnice, bi morala tožena stranka v takem primeru postopati po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2)2. V prvem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. V predmetni zadevi tudi še ni potekel 10-letni rok, kot je določen v drugem odstavku 183. člena. Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, naj bi bil namreč tožnik uživalec starostne pokojnine od 11. 11. 2008 dalje.

8. Za odločitev v zadevi je torej odločilen odgovor na vprašanje narave izplačil iz naslova zadolžnic za leti 1991 ter 1992, saj naj bi delodajalec zadolžnice izstavil za neizplačan del plač. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi3 poudarilo, da je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)4, ki je veljal v času izdaje spornih odločb tožene stranke v 39. členu kot podlago za pokojninsko osnovo redno zaposlenih zavarovancev navajal le plačo, od katere so bili plačani prispevki oz. nadomestilo plače. Hkrati pa je v 42. členu po alinejah navajal prejemke, ki se ne vštevajo v pokojninsko osnovo, ne glede na obračunane prispevke. V 42. členu ZPIZ-1 gre tako za taksativno oz. zaključno opredelitev primerov, v katerih se prejemki iz delovnega razmerja ne vštevajo v pokojninsko osnovo zavarovanca. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se sicer v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Tožena stranka bo tako v novem postopku morala razčistiti, ali so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se zneski, kot so določeni v zadolžnicah, štejejo v pokojninsko osnovo.

9. Ker tožena stranka omenjenega v predsodnem postopku ni razčiščevala, je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1)5 utemeljeno izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej Psp 109/2018 z dne 19. 4. 2018. 4 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004.