Jedro

Med strankami potekajoč mejni spor ne predstavlja predhodnega vprašanja, ki bi ga bilo treba rešiti pred določitvijo nujne poti v tem postopku.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Nasprotna udeleženca sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: dovolilo je nujno pot za potrebe parcele št. ... v izmeri ... m2, vpisane pri vl. št. ... k.o. L., za peš hojo, vožnje s kolesi, motorji, osebnimi avtomobili in tovornimi vozili, v širini 3 m, ki poteka od asfaltirane ceste skozi naselje L. parc. št. ... k.o. L., po skrajnem zahodnem delu parc. št. ... last nasprotne stranke D. J. in po skrajnem zahodnem delu parc. št. .. last D. B. in po parc. št. ... ter po vzhodnem delu parc. št. ... last F. M. vse k.o. L. in poteka po obstoječi trasi dovozne poti z uvozom na parc. št. ... (1. točka izreka), denarno nadomestilo za ustanovitev nujne poti je določeno in znaša za nasprotno stranko F. M. za 86 m2 2.014,40 EUR, za stranko D. B. znaša nadomestilo za 65 m2 zemljišča 1.521,00 EUR, za stranko D. J. znaša nadomestilo za 195 m2 zemljišča 4.563,00 EUR in so predlagatelji dolžni plačati nasprotnim strankam odškodnino v roku 30 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodne odločbe do plačila (2. točka izreka), skica izmere in poteka nujne poti je sestavni del sklepa (3. točka izreka), predlagatelji so dolžni plačati nasprotni stranki F. M. in F. Z. stroške postopka v višini 609,91 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sklepa dalje do plačila (4. tč. izreka).

Nasprotna udeleženca M. F. in Z. F. (v nadaljevanju: nasprotna udeleženca) sta s pravočasno pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje v celoti in pri tem uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zv. s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Predlagala sta, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (verjetno prav: sklep) razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navajali so, da je v izpodbijanem sklepu sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da sme določati nujno pot po zemljišču oziroma meji, ki je sporna in kjer meja ni določena niti sodno niti v upravnem postopku, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določalo nujno pot in pri tem spregledalo, da je meja med parcelami, kjer naj bi potekala nujna pot, sporna in je spregledalo, da meja ni dokončno določena po sodni poti. Stališče pritožbe je, da je predhodno vprašanje odločitev o tem, kje poteka meja med parcelami, na katerih se skuša ustanoviti nujna pot, od tega predhodnega vprašanja pa je odvisna rešitev predmetne zadeve. Oba nasprotna udeleženca sta to večkrat ponavljala na narokih in pojasnila v svojih vlogah, saj če meja, kjer naj bi potekala nujna pot, ni sodno ali upravno dokončno določena in je meja med parcelami očitno sporna, lahko poteka nujna pot po zemljišču, ki ni last nasprotnih udeležencev, lahko pa poteka po zemljišču, ki je last nasprotnih udeležencev, vendar v popolnoma drugačni dolžini in širini, kot to naj bi izhajalo iz izpodbijanega sklepa. Od ugotovitve prej navedenega dejstva je odvisna tudi določitev primerne odškodnine, če ostane odločitev sodišča takšna, kot je, se bo plačala odškodnina za zemljišče, ki sploh ni last nasprotnih udeležencev, ali pa se bi plačala odškodnina za zemljišče, ki v naravi zaseda manj prostora, kot to izhaja iz skice, ki je priloga izpodbijanemu sklepu. Če bi pritožbeno sodišče potrdilo nujno pot v obsegu in poteku, kot izhaja iz prvostopne odločbe, bi se lahko zgodilo, da bi nasprotna udeleženca prejela preveč plačano odškodnino ali pa premalo. Stališče pritožbe tudi je, da bi lahko nujna pot potekala po drugih parcelah, ki prav tako mejijo na parcelo last predlagateljev. Izvedenec je predlagano pot pogledal, ni pa se argumentirano izjasnil, zakaj ne more potekati nujna pot drugje, kjer bi bila desetkrat krajša in kjer poteka v naravi v večini asfalt. Izvedenec je v mnenju zgolj napisal, da predlagana nujna pot preko parcel na severni strani preko parcele ... in ... ter ... ni izvedljiva, tega pa ni pojasnil. Če si je ogledal predlog nujne poti v naravi, je moč ugotoviti, da bi ta potekala zgolj v dolžini 30 m, cesta do parcele v naravi obstoji in bi se samo od konca asfalta naprej zgradile v dolžini 30 m po kmetijskem zemljišču vse do parcele last predlagateljev. Določena nujna pot v dejanskem pogledu v celoti razvrednoti tržno in uporabno vrednost nepremičnine v lasti nasprotnih udeležencev in o tem se prvostopno sodišče ni izjasnilo in ni opravilo harmonizacije obeh nepremičninskih interesov. Sorazmernost ni podana, če se z nujno potjo onemogoča ali pa znatno ovira uporaba nepremičnine, škoda iz tega naslova presega koristi, ki nastanejo na račun ustanovitve nujne poti, v tem delu izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče o tem ni izjasnilo. Kršeno je tudi načelo čim manjše obremenitve nepremičnine, saj prične potekati nujna pot 13,5 m prej kot je na skrajnem severnem delu konec parcele 80/1, to pomeni, da je izvedenec predlagal mejo v dolžini, ki povsem nepotrebno še dodatno obremenjuje in razvrednoti parcelo last nasprotnih udeležencev. Nasprotna udeleženca sta ves čas postopka navajala in dokazovala koliko stroškov sta imela v zvezi z vzpostavitvijo svoje ceste, ti so presegali 10.000,00 EUR, tega zneska sodišče ni upoštevalo pri pravični odmeni, kljub temu, da sta nasprotna udeleženca dokazala, da je bil k izgradnji ceste povabljen tudi predlagatelj, ki pa se je takrat umaknil in ni ničesar prispeval. Določena odškodnina v nobenem primeru ni niti pravična niti ne odraža vsaj realne odmene za uporabo ceste. Sodišče je tudi spregledalo, da so ostali udeleženci v postopku potrdili, da sta nasprotna udeleženca sama s svojim delom in s svojimi denarnimi sredstvi zgradila cesto, da je primerna za vožnjo. Sklep ima zaradi vsega navedenega pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti, sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo.

Predlagatelji so v odgovoru na pritožbo prerekali pritožbene trditve in predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je navedlo pravilno pravno podlago, ki jo je tudi pravilno uporabilo pri določitvi nujne poti v tem postopku, to so določbe čl. 88 in 89 SPZ.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: parc. št. ... k.o. L. (v solasti predlagateljev) nima za redno rabo potrebne povezave, ker nima zveze z javno cesto, na predlagani trasi obstoji v naravi obstoječa in vidna (makadamska) gramozirana dovozna pot v širini 3 m, ki poteka od krajevne ceste skozi naselje L. (parc. št. ...) po parc. št. ... in se zaključi ob parc. št. ... pri prehodu na ..., po njej poteka dovoz do nasprotnih udeležencev, 44 m2 poti že poteka po zemljišču F. (del ....), 42 m2 je potrebna dodatna površina po parc. št. ... (F. zemljišče) za dovoz na parc. št. ... (zemljišče predlagateljev), skupna površina, po kateri poteka nujna pot po zemljišču F., je 86 m2, pot v celotni trasi poteka po obstoječi poti, ki jo že uporabljajo nasprotni udeleženci, pri čemer J. in B. D. kot pretežna lastnika zemljišč (260 m2), po katerih teče pot, ne nasprotujeta, predlagana nujna pot po trasi obstoječe poti ne onemogoča in znatno ne ovira uporabe nepremičnine nasprotnih udeležencev, te so s tem načinom določitve nujne poti najmanj obremenjene, uvoz na parc. št. ... teče po parceli ... v širini 3 m in dolžini 13,50 m in je v tem obsegu potreben, da pridejo predlagatelji do svoje parcele z že obstoječe dovozne poti, nadomestilo je določeno glede na obseg in velikost poti, na način koriščenja in glede na zmanjšanje vrednosti nepremičnine zaradi poti in morebitne škode z obremenjevanjem nepremičnine, pri čemer se bo obstoječa pot kot nujna pot koristila enako kot doslej, bo pa glede na novega uporabnika (predlagatelje) bolj obremenjena, vrednost nepremičnine se zaradi nujne poti ne bo zmanjšala, škoda zaradi nujne poti na nepremičnini ne bo nastala, odškodnina pa je določena v višini 30 % tržne vrednosti zemljišča, vrednost 1 m2 zemljišča znaša 78,00 EUR, 1/3 te vrednosti pa 23,40 EUR, zato na do denarno nadomestilo nasprotnemu udeležencu M. F. znaša 2.014,40 EUR (86 m2, kolikršen je obseg na novo določene nujne poti v nadaljevanju od že obstoječe poti po zemljišču M. F. parc. št. ...), po F. predlagana trasa je neutemeljena, ker dovozna pot oziroma trasa dovozne poti z nasprotne strani (severne strani) ne obstaja, po mnenju izvedenca tudi ni izvedljiva zato, ker mora imeti priključek na javno cesto, to pa bi zahtevalo ureditev nove poti preko parc. št. ... in pridobitev soglasja lastnikov zemljišč, po katerih teče cesta, ki vodi do magistralne ceste (to je javne ceste), v oddaljenosti približno 1 km, zatrjevana po F. predlagana kot “desetkrat krajša trasa nujne poti” je tista, ki teče po parc. št. ... in ostalih in za katero je izvedenec ugotovil, da ne obstaja v naravi, potekala pa bi po kmetijskih zemljiščih in je znatno daljša, obstoječ mejni spor je v obravnavani zadevi pravno nerelevanten, gre za mejni spor med lastniki parc.št. ... (last M. F.) in ... (last predlagateljev), dolžina spornega dela je 2,8 m in širina 3 m (pri čemer se ta sporna mejna ploskev nahaja na trasi novo določene nujne poti v nadaljevanju že obstoječe nujne poti na parc. št. ...), predlagatelj pa je ta del spornega zemljišča pripravljen plačati lastniku (M. F.) ne glede na potekajoč mejni spor, zatrjevani stroški izgradnje obstoječe ceste, po kateri teče tudi za predlagatelje nujna pot, so ostali nedokazani, saj nasprotna udeleženca F. nista predložila dokazil o zatrjevanih stroških izgradnje obstoječe ceste, ki sta jih zatrjevala v višini 700.000,00 SIT in 10.000,00 EUR, predlagatelji pa so te trditve prerekali, zato izvedenec v svoji cenitvi teh zatrjevanih stroškov ni upošteval. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da med strankami še potekajoč mejni spor ne predstavlja v predmetni zadevi prehodnega vprašanja, ki bi ga bilo potrebno nujno rešiti pred določitvijo nujne poti v tem postopku. Odločitev glede določitve nujne poti in določitve odškodnine ni v škodo pritožnikov, saj morajo po sklepu sodišča prve stopnje predlagatelji plačati odškodnino tudi za del nujne poti v obsegu 42 m2, ki poteka po na novo določeni trasi po zemljišču parc. št. ... vse do obstoječe meje s parc. št. ..., kar izhaja iz skice terenske meritve in skice poteka nujne poti, ki sta sestavni del izpodbijanega sklepa. Po presoji pritožbenega sodišča sicer obstaja možnost, da se bo po končanem postopku o mejnem sporu pokazala za resnično pritožbena trditev, da lahko poteka nujna pot po zemljišču, ki ni last nasprotnih udeležencev, lahko pa poteka po zemljišču, ki je last nasprotnih udeležencev, vendar v popolnoma drugačni dolžini in širini, kot je določeno v izpodbijanem sklepu. Vendar v nobenem primeru pritožnika ali drugi nasprotni udeleženci (vsi nasprotni udeleženci imajo v tem nepravdnem postopku položaj enotnega in nujnega sospornika) v nobenem od možnih primerov ne bosta oškodovana. Oškodovana ne bosta v primeru, če se bo izkazalo, da del določene nujne poti teče po zemljišču predlagateljev, ker bo v takem primeru obseg nujne poti po zemljišču nasprotnih udeležencev celo manjši od določenega s tem sklepom. Pritožnika pa nikoli tekom tega nepravdnega postopka in tudi sedaj v pritožbi nista zatrjevala, da bi se po končanju postopka za določitev meje lahko izkazalo, da je obseg določene trase nujne poti po zemljišču parc. št. ... večji. Tudi pritožba ne predvideva drugih možnosti, ko navaja, da “se bo plačala odškodnina za zemljišče, ki sploh ni last nasprotnih udeležencev, ali pa se bi plačala odškodnina za zemljišče, ki v naravi zaseda manj prostora, kot to izhaja iz skice”. V nobenem primeru torej ne bo obseg ustanovljene nujne poti po zemljišču parc. št. ... večji od 86 m2, za kolikor je z izpodbijanim sklepom pritožniku določena odškodnina.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, in sicer v četrtem in šestem odstavku na strani 5 obrazložitve, navedlo pravilne in zadostne razloge o neutemeljenosti druge (po F.) predlagane trase nujne poti. Pritožbeno ni izpodbijano na prvi stopnji ugotovljeno dejstvo, da predlagana trasa v naravi ne obstoji po parc. št. ... in bi jo bilo potrebno na teh kmetijskih zemljiščih v zasebni lasti urediti na novo in pri tem pridobiti še ustrezna soglasja. Pritožbena trditev o desetkrat krajši predlagani trasi od določene pa ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ta po F. predlagana trasa meri približno 1 km do javne poti, ugotovitev sodišča namreč temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da znaša dolžina določene trase z izpodbijanim sklepom le 107 m in od tega v pretežnem delu, to je v dolžini 88,57 m teče po zemljiščih nasprotnih udeležencev J. in B. D., ki s to traso soglašata, je tudi po presoji pritožbenega sodišča določena trasa najprimernejša. Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da so z določeno traso nujne poti tudi v najmanjši možni meri obremenjena služeča zemljišča zato, ker so že pred določitvijo te nujne poti obremenjena z uporabo vseh štirih nasprotnih udeležencev.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se vrednost nepremičnin v lasti M. F. parc. št. ... ne bo spremenila zaradi določene trase nujne poti, ker po teh zemljiščih že poteka gramozirana cesta. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča na podlagi podatkov v sodnem spisu pa pritožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh nista podala izrecnih trditev o tem, da bo vrednost njunih nepremičnin zaradi določene trase nujne poti zmanjšana. Zato je to zatrjevano dejstvo, ki je sicer pravno odločilno, nedovoljena pritožbena novota (I. odst. 337. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP). Sicer pa na novo določena nujna pot poteka le v dolžini 13,5 m in v širini 3 m po parc. št. ... (v zadnjem – severnem – delu pri prehodu na gospodujoče zemljišče parc. št. 76/1), po kateri sicer že poteka obstoječa pot do pritožnikov, zato se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje o nezmanjšani tržni vrednosti tega zemljišča ob odsotnosti nasprotnih trditev.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno upoštevalo tudi načelo sorazmernosti, saj se z določeno nujno potjo v dolžini 13,5 m ne bo znatno ovirala uporaba nepremičnine parc. št. ..., uporaba drugih nepremičnin pritožnikov (...) pa sploh ne bo ovirana, saj po teh zemljiščih že poteka obstoječa cesta, ki je del določene nujne poti.

Pred sodiščem prve stopnje sta pritožnika navajala le, da po izvedencu določene trase v dopolnilnem mnenju z dne 14.3.2009 (na skrajnem severnem delu parcele ...) ne sprejemata iz razlogov: ker sporna meja še ni določena (med parcelama ...) ter zato, ker sta z izgradnjo obstoječe ceste imela stroške. Ne dovolj določena in zato tudi neutemeljena je pritožbena navedba, da “bi lahko nujna pot potekala v začetku precej nižje s pričetkom posega okoli 8 m pred koncem parcele, nakar bi zavila v smeri nepremičnine parc. št. ....”, hkrati pa je to tudi v pritožbi povsem na novo predlagana trasa nujne poti. Nejasna in zato neutemeljena pa je nadaljnja pritožbena navedba, da “je izvedenec predlagal mejo v dolžini, ki povsem nepotrebno še dodatno obremenjuje in razvrednoti parcelo nasprotnih udeležencev”, saj izvedenec v tem postopku ni predlagal nikakršne meje.

Pritožnika sta šele na prvem naroku (dne 10.12.2008) podala navedbe o dejstvu, da so nasprotni udeleženci s svojimi sredstvi in delom zgradili obstoječo cesto, kar naj upošteva izvedenec pri določitvi odškodnine, pri čemer pa o višini vloženih sredstev nista predlagala nobenega dokaza, na zadnjem naroku 18.5.2009 pa sta šele navedla dejstva o konkretni višini vloženih sredstev v izgradnjo ceste in podala dokazni predlog, naj izvedenec oceni realno vrednost ceste. Pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da pritožnika svojih trditev o vloženih sredstvih v izgradnjo ceste nista dokazala, saj sta konkretno višino svojih vlaganj in dokazni predlog podala prepozno, saj je že nastopila prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganih dokazov (286. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP).

Sicer pa glede na neprerekane trditve predlagateljev, da še niso bili lastniki gospodujoče nepremičnine v času izgradnje obstoječe ceste, po kateri teče večji del predlagane in določene trase nujne poti, je določena odškodnina skupaj 8.098,40 EUR povsem ustrezno nadomestilo za ustanovitev nujne poti po vseh služečih nepremičninah oziroma v višini 2.014,40 EUR za potekajočo nujno pot po nepremičninah pritožnikov.

Pritožbeno smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. tč. 339. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj ima izpodbijani sklep vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je sodišče moralo ugotoviti glede na materialno pravo, ki ga je uporabilo. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo drugih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP v zv. s 37. čl. ZNP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Dejansko stanje je glede na vse zgoraj povedano pravilno ugotovljeno glede na trditveno podlago strank in glede na določbe čl. 88 in 89 SPZ, ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo, zato je pritožba neutemeljena tudi v delu, ko očita zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato morata sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s III. odst. 35. čl. ZNP in 37. čl. ZNP).

O pritožbenih stroških predlagateljev za sestavo odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih predlagatelji niso zahtevali.