Jedro

Ureditev davčne ugodnosti v ZDO temelji na konceptu stanovanjske pravice, kot je bil sprejemljiv v takratni družbenopravni ureditvi, ki je izrazito ščitila imetnika stanovanjske pravice. Zato je razumljiva odločitev zakonodajalca za priznanje znižanja davčne osnove za stanovanje, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice. Navedene ugodnosti pa ni mogoče širiti tudi na sedanje najemnike, ki so nasledili umrlega imetnika stanovanjske pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urada Maribor tožnici odmeril davek od premoženja za leto 2011 in sicer od nepremičnin, navedenih v izreku odločbe, v skupnem znesku 3.341,80 EUR. V obrazložitvi odločbe navaja, da je na podlagi 14. in 15. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 36/88 in spremembe, ZDO) zavezanec za plačilo davka od premoženja fizična oseba, ki je lastnik oziroma uživalec stavbe, dela stavbe, stanovanja, garaže ali prostora za počitek oziroma rekreacijo. Davek se plačuje ne glede na to ali lastnik uporablja premoženje sam ali ga daje v najem. Pri tem pa se lahko davčna osnova zniža, kolikor lastnik ali njegov ožji družinski član stalno biva v stanovanju. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo.

Tožena stranka je v pritožbenem postopku delno ugodila pritožbi tožnice in odpravila prvostopno odločbo v delu, ki se nanaša na odmero davka od premoženja od stanovanj na … v izmeri 49,10 m2 in 35,10 m2 ter zadevo v tem delu vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek. Ugotovila je, da je prvostopni upravni organ glede lastništva stanovanj na … napačno ugotovil dejansko stanje, saj je iz uradnih evidenc razvidno, da je pritožnica solastnica stanovanj le do 75 % od celote, zato ji je bil napačno odmerjen davek v celotnem znesku. Kot neutemeljeno pa je zavrnila pritožbo v delu, ki se je nanašal na znižanje davčne osnove na podlagi drugega odstavka 158. člena ZDO. Po navedeni določbi se davčna osnova zniža lastniku stavbe, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo. Leta 1991 je začel veljati Stanovanjski zakon, ki je uredil vprašanje lastninjenja stanovanj, ker je bila ukinjena družbena lastnina. Prejšnji imetniki stanovanjske pravice so tako lahko privatizirali stanovanja ali pa so sklenili najemno pogodbo. V primeru, da je najemnik stanovanja umrl, je takšno pogodbo lastnik stanovanja moral skleniti z zakoncem najemnika oziroma z enim od ožjih družinskih članov. V obravnavanih primerih gre za najemne pogodbe sklenjene med tožnico kot najemodajalko in najemojemalci, ki so pravni nasledniki bivših imetnikov stanovanjske pravice. Izjemo po drugem odstavku 158. člena ZDO pa je mogoče priznati le pod pogojem, da je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo, ne pa tudi v primeru, ko gre za zakonce ali otroke, ki so sklenili z najemodajalko najemno pogodbo.

Tožnica v tožbi izpodbija odločitev davčnega urada glede nepremičnin na naslovu …, …, … in …. V vseh navedenih stanovanjih stanujejo bivši imetniki stanovanjske pravice oziroma njihovi pravni nasledniki. Zaradi navedenega je upravičena do znižanja davčne osnove. Tožnica je namreč morala na podlagi 56. člena Stanovanjskega zakona po smrti najemnika skleniti najemno pogodbo z zakoncem oziroma z ožjim družinskim članom. V stanovanjih torej bivajo najemniki, katerim je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo oziroma njihovi zakonski partnerji, ki uživajo enak status in pravice po določbah Stanovanjskega zakona. Do njih pa ima lastnik stanovanja enake obveznosti, kot do bivših imetnikov stanovanjske pravice. Namen zakonodajalca za priznano olajšavo je jasen, ker gre za premoženje, katerega uporaba in s tem vrednost, sta zakonsko omejeni. Navedenega določila ni možno uporabiti samo za imetnika kot takšnega, temveč tudi za njegovega pravnega naslednika. V teh primerih namreč pravica najemnika izhaja iz zakona neposredno, prav tako dolžnost tožnice kot lastnice stanovanja, da pod zanjo neugodnimi pogoji sklene najemno pogodbo s takšnim najemnikom. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v njeni odločbi, prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do priznanja posebne davčne olajšave na podlagi drugega odstavka 158. člena ZDO, ki je bila namenjena lastnikom stanovanj, v katerih bivajo imetniki stanovanjske pravice. V skladu z navedeno določbo se zniža davčna osnova lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo.

Sodišče ugotavlja, da je bil ZDO sprejet v povem drugačnem družbeno pravnem sistemu, ko je prevladovala družbena lastnina na stanovanjih. Na navedenem konceptu družbene lastnine in ustavno zagotovljene pravice do trajne rešitve stanovanjskega vprašanja (Ustava SRS) je tudi temeljila stanovanjska pravica v Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82). Navedeni koncept stanovanjske pravice pa je bil s Stanovanjskim zakonom (Uradni list RS, št. 18/91, SZ) ukinjen ter nadomeščen z najemnim razmerjem. Stanovanjska razmerja so se tako vzpostavila na podlagi najemne pogodbe (in ne več odločbe o dodelitvi stanovanjske pravice), ki jo je bil lastnik stanovanja dolžan skleniti z imetniki stanovanjske pravice. Z uveljavitvijo SZ je namreč stanovanjska pravica prenehala z dnem sklenitve najemne pogodbe, ki pa je morala biti sklenjena najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona.

SZ je res določal obveznost lastnika stanovanja, da mora v primeru smrti najemnika skleniti najemno pogodbo z zakoncem oziroma ožjim družinskim članom (čl. 56) po predpisih za oblikovanje neprofitne najemnine (čl. 150). V zvezi z navedeno ureditvijo pa je Ustavno sodišče v več primerih (napr. U-I-119/94) zavzelo stališče, da s tem ni kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. V novejši sodni praksi (U-I-128/08) pa je zavzelo stališče, da pravice iz nekdanjega družbenopravnega sistema zaradi družbenih sprememb ne morejo ostati ves čas nespremenjene in nedotaknjene, zato je bil prvi odstavek 56. člena SZ v neskladju z Ustavo, prvi odstavek 150. člena SZ pa je v neskladju z Ustavo, če se navedene določbe razlagajo tako, da je lastnik stanovanja po smrti najemnika dolžan skleniti najemno pogodbo za neprofitno najemnino z ožjimi družinskimi člani.

V konkretnem primeru gre za obdavčitev stanovanja, ki ga lastnik oddaja v najem. Pri tem ZDO priznava znižanje davčne osnove za stanovanje, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo. V zvezi s tem pa se postavlja vprašanje, ali navedena davčna ugodnost velja tudi v primeru, ko v stanovanju biva pravni naslednik nekdanjega imetnika stanovanjske pravice na podlagi najemne pogodbe sklenjene na podlagi 56. člena SZ. Kot je sodišče že navedlo v tej obrazložitvi (točka 7 in 8) koncepta stanovanjske pravice in najemnega razmerja ni mogoče enačiti. Ureditev davčne ugodnosti v ZDO temelji na konceptu stanovanjske pravice, kot je bil sprejemljiv v takratni družbenopravni ureditvi, ki je izrazito ščitila imetnika stanovanjske pravice. Zato je s tega vidika tudi razumljiva odločitev zakonodajalca za priznanje znižanja davčne osnove za stanovanje, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice. Navedene ugodnosti pa po presoji sodišča ni mogoče širiti tudi na sedanje najemnike, ki so nasledili umrlega imetnika stanovanjske pravice. Kot prvo po ustaljeni upravno sodni praksi se določbe davčnih predpisov razlagajo restriktivno in jih ni mogoče širiti na primere, ki z zakonom niso izrecno predvideni. ZDO pa je znižanje davčne osnove priznal pod pogojem, da je bilo stanovanje dodeljeno imetniku stanovanjske pravice z odločbo. Prav tako, kot je že navedlo Ustavno sodišče, pravice iz nekdanjega družbenopravnega sistema zaradi družbenih sprememb ne morejo ostati ves čas nespremenjene in nedotaknjene, zato je tudi obveznosti sklenitve najemne pogodbe iz 56. in 150. člena SZ dalo drugačno vsebino. Sodišče zato meni, da je stališče tožene stranke, da navedenega zakonskega pogoja ni mogoče širiti na zakonca ali ožjega družinskega člana bivšega imetnika stanovanjske pravice, pravilno, posledično pa je tudi pravilna odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za znižanje davčne osnove na podlagi drugega odstavka 158. člena ZDO.

Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Zavrnitev tožbe se nanaša tudi na zavrnitev zahtevka za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.