Jedro

Pritožnik ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo in sklep. Njegov očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je le pavšalen in ostaja zgolj na ravni splošnih trditev, ne da bi za to predlagal dokaze ali ponudil argumente, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Na taki podlagi napak pri ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in tožene stranke Vrhovno sodišče ne more niti ugotavljati niti ugotoviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1.sZ izpodbijano sodbo je Upravno sodišče (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) zavrnilo tožbo zoper odločbo, št. 2142-5320/2024/52 z dne 23. 1. 2026, s katero je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in odločilo tudi o posledicah te odločitve (I. točka izreka). S sklepom pa je zavrglo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (II. točka izreka).

2.V obrazložitvi je pritrdilo ugotovitvam toženke, da okoliščine, ki jih je navaja tožnik v (drugi) prošnji in na osebnem razgovoru niso razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite, ter da prihaja iz varne izvorne države.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper izpodbijano sodbo vložil pritožbo, po njegovi navedbi iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne v postopek ponovnega odločanja na prvo stopnjo. Navaja, da Alžirije ni zapustil po lastni želji kot ekonomski migrant, ampak jo je zapustil zaradi lastne ogroženosti, ker je bil tam preganjan zaradi verske, kulturne in družinske pripadnosti. Grožnje so bile resne in še vedno obstajajo. Zato se ne more vrniti v Alžirijo. Dodaja še, da je v Sloveniji redno zaposlen in ima trajen namen ostati v Sloveniji.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo in sklep. Njegov očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je le pavšalen in ostaja zgolj na ravni splošnih trditev, ne da bi za to predlagal dokaze ali ponudil argumente, zaradi katerih naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje napačna. Na taki podlagi napak pri ugotovitvi dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje in tožene stranke Vrhovno sodišče ne more niti ugotavljati niti ugotoviti.

7.Prav tako očitno ne drži procesni ugovor pritožnika, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb o razlogih za zapustitev Alžirije in grožnjah, ki jih je bil tam deležen. Do navedenega se je sodišče prve stopnje (ob sklicevanju na obrazložitev toženke v izpodbijani odločbi) opredelilo v 17. točki obrazložitve. Pritožniku je v zvezi z njegovimi navedbami na glavni obravnavi med drugim tudi predočilo, da spreminja svoje izjave in da njegovi nekonsistentni in neprepričljivi izpovedi v bistvenem delu zato ni sledilo. O njegovih nadaljnjih navedbah o lastni ogroženosti in preganjanju v primeru vrnitve iz pripravljalne vloge in njihovi upoštevnosti pa se je sodišče prve stopnje opredelilo v 19. točki obrazložitve. Zato kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, na katero se sklicuje pritožnik, očitno ni podana.

8.Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe o tem, da ima v Republiki Sloveniji redno zaposlitev, se uči slovenskega jezika in ima trajen namen ostati v Sloveniji, saj te okoliščine niso upoštevne za pridobitev mednarodne zaščite.

9.Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep potrdilo.