Jedro

Sodišče pritrjuje presoji organa, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo kot očitno neutemeljeno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel 8. 12. 2017 ter da ga je obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Ljubljana. Tožnik je 14. 12. 2017 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

Upravni organ je tožnikovo prošnjo zavrnil kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upravni organ zaključuje, da iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da gre za izključno osebni (družinski) spor med njim in bratoma, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso take narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Poleg tega je bil tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo že v drugih državah članicah Evropske unije (v Grčiji in na Hrvaškem), kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Glede na navedeno je upravni organ zaključil, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanju upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega pa tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Upravni organ pa tudi ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih (p)osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Iz tožnikovih navedb izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi osebnega (družinskega) spora z bratoma. Poleg tega pa težav z bratoma (groženj in tepeža) ni prijavil policiji in ni poiskal pomoči na centru za socialno delo ali pri podobni organizaciji. Glede na navedeno tožnik v izvorni državi ni iskal ustrezne zaščite pri pristojnih organih. Zato ni mogoče zavzeti stališče, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi ali ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Zgolj na podlagi njegovega predvidevanja, da policija zanj ne bi naredila ničesar, ni mogoče zaključevati, da mu je bil onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more oziroma noče nuditi zaščite. Pavšalna in nekonkretizirana je tudi tožnikova navedba, da v Alžiriji ni centrov za socialno delo ali podobnih institucij, na katere bi se lahko obrnil za pomoč. Glede na navedeno upravni organ ugotavlja, da v konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. 2. Tožnik vlaga tožbo zaradi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V tožbi navaja, da upravni organ ni pravilno presodil njegovih navedb podanih v upravnem postopku. Navaja, da je v Alžiriji pomembno, da si družinski člani med seboj pomagajo in prispevajo k skupnemu gospodinjstvu. Revščina in brezposelnost sta namreč taka, da drugače ni mogoče preživeti. Ker se je tožnik bratoma, ki sta se ukvarjala s kriminalom, uprl ter z njima ni hotel sodelovati, je ogrozil svoje življenje in izgubil edin vir preživljanja ter mu ni preostalo drugega, kot da se izseli iz države. Zato je nepravilen zaključek organa, da okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, za kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP); posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP, pa lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. Ker je upravni organ zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatral tožnikove navedbe za pravno nepomembne, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Upravni organ ni preverjal tožnikovih navedb, ali so razmere v njegovi izvorni državi res takšne, da mu ne zagotavljajo niti minimuma, ki je varovan s 3. členom EKČP, čeprav bi to lahko storil s pridobitvijo splošnih in specifičnih poročil o tožnikovi izvorni državi. Poleg tega je upravni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je bila tožniku s tem, ko se pri podaji prošnje za mednarodno zaščito njegovemu pooblaščencu ni dovolilo postavljati vprašanj, kršena pravica do izjave v postopku. Po mnenju tožnika je upravni organ zagrešil absolutno bistveno kršitev pravil postopka tudi s tem, da je kršil pravila 49. in 47. člena ZMZ-1. Po 47. členu ZMZ-1 je v pospešenem postopku možno odločiti najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje, v obravnavanem primeru pa je bila prošnja vložena 14. 12. 2017, odločba pa izdana 10. 4. 2018, zato bi upravni organ moral postopati po rednem postopku in izdati odločbo na podlagi katere druge alineje 49. člena ZMZ-1. Tožnik sodišču predlaga, naj po vpogledu v upravni spis izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Izpodbijano odločbo o zavrnitvi tožniku prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene je upravni organ oprl na materialnopravne razloge iz prve alineje 52. člena ZMZ-1, po kateri se za očitno neutemeljeno šteje prošnja prosilca, če je ta v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, in druge alineje tega člena, po kateri se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona. Zaključil je namreč, da iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru, izhaja, da je šlo za izključno osebni (družinski) spor med njim in bratoma ter ne za preganjanje iz razlogov, zaradi katerih se priznava mednarodna zaščita, Alžirijo, katere državljan je in iz katere prihaja, pa je Vlada z Odlokom (tudi) določila kot varno izvorno državo, glede na tožnikove navedbe, ko težav z bratoma (groženj, tepeža) ni prijavil policiji ter ni iskal pomoči na centru za socialno delo ali pri podobni organizaciji, pa po mnenju organa tudi ni mogoče zaključevati, da izvorna država tožnika ne bi bila sposobna zaščititi ali mu ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ter da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik pa ugovarja, da bi organ ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju ne mogel odločiti ob uporabi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 ter da je organ zagrešil tudi bistvene kršitve pravil postopka, in sicer kršitev pravice tožnika do izjave ter kršitev zakonske določbe o roku, v katerem mora organ odločiti, kadar zavrne prošnjo prosilca kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku.

6. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da naj bi upravni organ ne presodil pravilno tožnikovih navedb o okoliščinah, ki jih je navajal kot razlog, zaradi katerega potrebuje mednarodno zaščito, in sicer da ni upošteval posebnosti, ki velja v Alžiriji, da si družinski člani med seboj pomagajo in prispevajo k skupnemu gospodinjstvu, in da je tožnik s tem, ko se je bratoma uprl, ogrozil svoje življenje in izgubil edini vir preživljanja ter da mu ni preostalo drugega, kot da se odseli. Tožnik je namreč ob podaji prošnje povedal, da sta brata - preprodajalca mamil želela, da z njima sodeluje v trgovini z mamili, kar pa je odklonil, zato je bil z njune strani izpostavljen tudi fizičnemu nasilju; v času šolanja je bil zaradi tega pogosto v stresu. Na osebnem razgovoru pa je tožnik povedal, da sta brata mamila preprodajala od kar se spomni (že tedaj, ko je bil še otrok), da sta s tem preživljala družino, da je družina (on, omenjena brata in še en brat ter mama) živela v družinski hiši in da so živeli dobro ter da sta ga k sodelovanju brata napeljevala tri do štiri leta. Na osebnem razgovoru je kot razlog, zakaj je zapustil izvorno državo, navedel, da je v Alžiriji imel družinske probleme, in sicer težave z bratoma ter da je leta 2016 končal šolanje ter po tem v kratkem času zapustil državo, prej pa je bil za to še premlad; odhod mu je predlagal (tretji) brat, in sicer zaradi tožnikove varnosti. Povzete tožnikove navedbe tako ne dajejo podlage za zaključevanje, ki ga zagovarja tožba, da naj bi bil tožnik posebej ogrožen, ker ni sodeloval pri preživljanju družine, in tudi ne, da bi sam ostal brez sredstev za življenje, tako da bi bil zato prisiljen oditi (iz države), saj naj bi, kot je tožnik sam navedel, družina dobro živela že od trgovanja z mamili, ki sta ga izvajala njegova brata. Prav tako povzete tožnikove navedbe ne dajejo podlage za zaključevanje, ki ga zagovarja tožba, da je bil tožnik pred nasiljem prisiljen pobegniti, kajti po njegovih navedbah naj bi iz države odšel, ko je končal šolanje in bil zadosti star (tedaj 19 let) in ko mu je tako predlagal (tretji) brat (ki ga brata, ki sta preprodajala mamila, zaradi njegove bolezni nista ogrožala), s katerim sta državo sicer zapustila skupaj (ob tem ko je ta brat zaradi bolezni ostal še v Srbiji, v bolnišnici). Ker tako sodišče ne sledi kot verodostojnim tožbenim navedbam o tem, da naj bi bil tožnik izvorno državo prisiljen zapustiti zaradi življenjske ogroženosti in izgube edinega vira preživljanja, kot neutemeljene presoja tudi tožbene navedbe o tem, da gre po sodni praksi ESČP v takih primerih, ko posameznik nima prebivališča, niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, lahko za kršitev 3. člena EKČP (prepoved mučenja) ter da posledice, ki so v nasprotju s 3. členom EKČP lahko predstavljajo resno škodo v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1 (mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi).

7. Glede na navedeno sodišče pritrjuje presoji organa, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja 52. člena ZMZ-1). Sodišče namreč v celoti sledi zaključku organa, da je tožnik izvorno državo zapustil zaradi družinskih problemov, sporov z bratoma, kakor je v postopku pred upravnim organom tožnik tudi sam povedal, ne glede na to, če so bili vključeni tudi elementi nasilja, in njegovemu razlogovanju v izpodbijani odločbi, da razlog ni bilo preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, in zaradi katerih se priznava mednarodna zaščita (20. člen ZMZ-1). Sodišče pa se z organom tudi strinja, da je bil tožnik v celoti neprepričljiv z navedbami o tem, zakaj groženj in tepeža ni prijavil policiji (ker naj bi bilo splošno znano, da brata podkupujeta policijo ter da ta za tožnika zato ne bi storila ničesar) in zakaj ni (po)iskal pomoči pri centru za socialno delo ali drugi ustrezni organizaciji (ker naj bi nobene podobne institucije v Alžiriji ne bilo), saj so skope in podane na splošni ravni ter nekonkretizirane, upoštevajoč pri tem tudi, da naj bi se nasilje vršilo več let in naj bi seglo tudi v obdobje njegove mladoletnosti in čas njegovega šolanja, ko je teoretično mogoče (po)iskati pomoč tudi v šoli. Glede na to sodišče pritrjuje presoji organa, da ni mogoče zaključevati, da je bil tožniku onemogočen dostop do subjektov zaščite in da je dokazal, da mu izvorna država ne more ali noče nuditi zaščite.

8. Poleg tega niti ni sporno, da je Alžirijo, katere državljan je tožnik in iz katere prihaja, Vlada z Odlokom (tudi) določila kot varno izvorno državo. Po 61. členu ZMZ-1 se tretja država šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: - predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; - spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; - upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; - obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek). Varno izvorno državo na podlagi meril iz prejšnjega odstavka razglasi Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva, ki redno spremlja razmere v državi na podlagi informacij drugih držav članic Evropske unije ter drugih institucij Evropske unije in ustreznih mednarodnih organizacij; če ministrstvo ugotovi bistveno poslabšanje položaja človekovih pravic v državi, ki je bila razglašena kot varna, ali če se pojavijo dvomi o izpolnjevanju pogojev iz prejšnjega odstavka, ministrstvo ponovno preveri, ali se država lahko še opredeli. kot varna izvorna država in predlaga razveljavitev odločitve o določitvi države za varno izvorno državo, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji za njeno razglasitev kot varno izvorno državo (tretji odstavek).

9. Po 62. členu ZMZ-1 se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, - če prosilec ima državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno bivališče, in - prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država. Da tožnik je državljan Alžirije in da iz te države prihaja, niti ni sporno. Sodišče pa se po že navedenem tudi strinja, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključevati, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, tako da bi mu ob vrnitvi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Glede na to je po presoji sodišča organ izpodbijano odločitev mogel opreti tudi na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1. 10. Kot neutemeljen pa sodišče presoja tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka tudi zato, ker pooblaščenec tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni mogel postavljati vprašanj. Strinja se z organom, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj mu je bila ta možnost dana kasneje ob osebnem razgovoru, in sicer tudi na način, da je vprašanja tožniku lahko postavljal (tudi) njegov pooblaščenec (kar izhaja iz zapisnika z dne 15. 3. 2018 v spisu). Kot neutemeljen pa sodišče presoja tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka tudi zato, ker pooblaščenec tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni mogel postavljati vprašanj. Strinja se z organom, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj mu je bila ta možnost dana kasneje ob osebnem razgovoru, in sicer tudi na način, da je (bi) vprašanja tožniku lahko postavljala (tudi) njegova pooblaščenka (kar izhaja iz zapisnika z dne 10. 1. 2018 v spisu).

11. Sodišče kot neutemeljen presoja tudi tožbeni ugovor, da bi organ v zadevi ne mogel odločiti v pospešenem postopku, ker naj bi kršil rok za odločitev iz prvega odstavka 47. člena ZMZ-1. Ne le, da gre za instrukcijski rok, katerega prekoračitev za posledico nima izgube pravice organa, da odloči v pospešenem postopku; v obravnavanem primeru je treba rok za odločitev (celo) računati po sedmem odstavku tega člena, kajti tožnikova prošnja se obravnava po postopku, določenem v Uredbi 604/2013/EU (o čemer je bil tožnik seznanjen na osebnem razgovoru, namreč, da je bila zahteva poslana Grčiji), v takem primeru pa začne rok za odločitev teči takrat, ko se v skladu z navedeno uredbo ugotovi, da je Republika Slovenija odgovorna za njeno obravnavanje, prosilec pa je na ozemlju Republike Slovenije. Iz upravnega spisa pa izhaja, da je upravni organ prejel nato še (negativen) odgovor Republike Hrvaške, in sicer z dne 23. 3. 2018. 12. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je pravilna in zakonita tudi izpodbijana odločba, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1, kot neutemeljeno zavrnilo.